Vsebine

Nekaj se sprosti, fotografija: Benoit Shupp

Maša Jazbec

Renaud Herbin (v vrsti lutkovnih ustvarjalcev, kot so Fabrizio Montecchi, Matija Solce in Tin Grabnar, ter preostali) postaja stalnica programa mednarodnega bienalnega festivala  sodobne lutkovne umetnosti Lutke. Režiser, lutkar, nekdanji direktor francoskega državnega gledališkega centra alzaške regije TJP CDN Strasbourg se tokrat predstavlja s kratko vizualno-zvočno pesmijo za marioneto z naslovom Nekaj se sprosti (Quelque chose s'attendrit).

Leta 2016 se je Herbin na festivalu Lutke predstavil z uprizoritvijo Milje, ki je predstavljala spoj tehnično dovršene kovinske konstrukcije, zapletene zvočne animacije in gravitacijske igre animatorja in marionete. Dve leti kasneje se je francoski umetnik vrnil in premierno uprizoril plesno-lutkovno poezijo Na mirujoči točki vrtečega se sveta, kjer so plesalka, marioneta človeške velikosti in posebna lutkovna formacija v obliki 1500 visečih belih vreč popeljale v hipnotično in meditativno doživljanje in premišljevanje odrskega prostora. Istega leta se je na festivalu predstavil z uprizoritvijo Misterij sove (v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana), kjer so imele ključno vlogo miniaturne marionete (replike) Milana Klemenčiča iz predstave Sovji grad (1936) ter priredba Poccijeve zgodbe. Misterij sove je z uporabo številnih videoprojekcij, množičnih perspektiv in ustvarjanjem prostorskih iluzij v ospredje postavil odnos animatorja lutkarja do lutke in podobo z njenim ozadjem (pogledom v zakulisje dogajanja). Preplet lutkovnih, igralskih, plesnih, zvočnih in vizualnih elementov v ustvarjalnem procesu in delu je torej za Renauda Herbina ključnega pomena, kar dokazuje tudi njegovo dolgoletno raziskovanje odnosov med predmetom, telesom in podobo (corps-objet-image). Pri tem je treba omeniti meditativni in upočasnjeni slog njegovih uprizoritev, prav tako pa pogosto prisotnost motivov iz dramatike in literature.

Uprizoritev Nekaj se sprosti sledi loku Herbinovega ustvarjanja, pri čemer se gledalec ali gledalka, ki so jima dela francoskega lutkarja vsaj malo poznana, zdaj srečujeta z novim doživljajskim elementom, tj. svetlobo. Mala dvorana Kina Šiška popelje v zatemnjen prostor, v katerem je na sredini majhno platno, na začetku še zakrito. Okoli osrednjega platna so na vsako stran postavljena tri platna, za katerimi so projektorji, pod njimi pa zvočniki. Vsak projektor oziroma optična naprava, sestavljena iz reflektorja in več leč, odseva svojo (četudi na prvi pogled enako kot drugi) podobo na platno. Občinstvo, ki vstopi v prostor dogajanja, je tako povabljeno, da se prepusti tihemu opazovanju podob (zvočno in lučno oblikovanje v uprizoritvi nadzoruje Anthony Abrieux). Gledalec ali gledalka se znajdeta pred podobami, ki spominjajo na očesa, dvodimenzionalne planete ali mikroskopske preparate (odsevajočo podobo tvorijo smola in majhni prašni delci na posamezni leči). Sprva navidezno negibne podobe na platnih se v izredno počasnem, minimalističnem ritmu spreminjajo (spreminjanje podobe omogoča mehanizirano premikanje leč in s tem spreminjanje vizure). Gledalec ali gledalka se lahko prosto premikata med platni in projektorji, pri čemer izbirata vedno znova drugačen kot gledanja in opazovanja podob. Gibanje (gledalca, gledalke, podobe na platnu), čeprav minimalistično, draži domišljijo in zapelje v hipnotično razbiranje ali nabiranje pomenov, pospremljeno pa je s subtilno glasbo oziroma zvočno podlago (vsak zvočnik pod projektorjem predvaja drugačno zvočno sliko, ki jo je za uprizoritev ustvarila Sir Alice).

V prvi del uprizoritve, tj. v meditativno opazovanje zvočno-vizualnega prostorja se vplete poezija (avtor pesmi je Renaud Herbin)*, ki jo v spokojnem slogu interpretira Rafi Martin. Ta v drugem delu popelje občinstvo do osrednjega platna, kjer se gibanje prevesi v optično raziskovanje, pozornost pa privabi umetelno izklesana miniaturna lesena marioneta (izdelala jo je Hélène Barreau). Martin za osrednjim platnom z delikatnimi prijemi pestuje, bodri in prestavlja lutko, obenem pa ustvarja optične prevare z uporabo različnih predmetov (stiroporna žoga, črna prekrivalo, list papirja). Tovrstna animacija lutke in predmetov na osrednjem platnu ustvari prav posebno podobo, ki je še podkrepljena z uporabo dvojne leče in dveh reflektorjev. Ti namreč omogočijo dvojni optični učinek, kjer so animirani elementi preslikani večkrat. Čeprav gledalec ali gledalka lahko jasno vidita, da je marioneta animirana od zgoraj (visi na svojih nitkah), podoba na platnu prikazuje obratno podobo (nitke marionete so projicirane od spodaj). S tem se počasi, v prostorju, kjer je zameglitev pravilo, ostrina pa dogodek, kot pravi sam režiser, odvija narativna smer uprizoritve. Prevprašuje moč gravitacije, možnosti svetlobe, neskončnost in širino sveta, v katerem se znajde drobna marioneta.

Renaud Herbin se z Nekaj se sprosti še vedno giblje v svojstvenem ustvarjalnem slogu. Še vedno se njegovo delo osredotoča na pojme, kot so gravitacija, odnos človeka do sveta, razsežnosti tehnoloških naprav za krepitev umetniškega izkustva, tankočutno in upočasnjeno doživljanje v prostoru. To pa ne pomeni, da se s svojo zvestobo naštetim pojmom ponavlja. Ravno nasprotno, s ponavljanjem, vedno znova različno metodo raziskovanja telesa, predmeta in podobe (pri tej uprizoritvi so z njim sodelovali in raziskovali Sophie Prietz, Anthony Latuner, Éric Fabacher, Thomas Fehr) dokazuje, da je njegova ustvarjalna moč še kako živa. Prav tako živo pa je lahko doživljanje slehernika in slehernice, ki se pusti zapeljati v zatemnjeno, s snopi svetlobe prežarjeno notranjost lastne domišljije.

*Izsek iz pesmi: »Gledati / gledati kako potuje svetloba očesa ki me gleda / z druge strani / nekaj se zmehča / vsaj opazuje naju«

***

Renaud Herbin
NEKAJ SE SPROSTI
Vizualna poezija, 12+