Vsebine

Gora, fotografija: Jordi Soler

Maša Jazbec

»Statistično gledano se pojmu resnice najpogosteje dodeljujeta pridevnika čista in neomadeževana. Smešno, ko pa je resnica zapletena, protislovna in izmuzljiva. Prav tako kot resničnost.«

Resničnost, ki jo doživita gledalka in gledalec ob vstopu v dvorano Kina Šiška, je oder, na katerem so na mizah razpostavljeni številni predmeti, pripomočki, makete, vmes pa tri velika platna. Pred enim platnom lahko vidimo enega izmed izvajalcev ležati na nekakšni gmoti, drugo platno služi kot igralna mreža, nad katero si bosta druga dva izvajalca podajala žogico za badminton, za tretjim platnom čaka četrti. Izvajalci (vsi razen ležečega na gmoti iz blaga, ki je oblečen v planinska oblačila iz začetka prejšnjega stoletja) so oblečeni v športna oblačila, ki bi jih brez težav povezali s stilom visoke, aristokratske družbe sodobnega sveta.

Dogajanje prekine edina izvajalka v skupini nastopajočih (Anna Pérez Moya), ki navzoče takoj seznani z glavno temo uprizoritve. Preizpraševanje resnice. Kaj je resnica in kaj pojmujemo, zaznavamo kot resnico v današnjem svetu? Agrupación Señor Serrano, gledališka skupina iz Barcelone, ki je s svojimi zdaj že številnimi uprizoritvami (skupina deluje od leta 2006, leta 2015 je prejela srebrnega leva na Beneškem gledališkem bienalu, leta 2018 je poleg letošnjega leta gostovala na Festivalu Lutke) doma in v tujini znana širokemu krogu gledalcev in gledalk, tudi v okviru uprizoritve Gora sledi svojemu poslanstvu. Iz svetovnega vsakdana, sicer močno izhajajočega z območja evropske celine, vzame zgodbe, delčke zgodb in jih pretvori v novo, svojo zgodbo, da pretrese navzoče in opozori na nasprotujoče si vidike človeškega in s tem tudi družbenega bivanja.

V uprizoritvi Gora se tako prepletajo tri zgodbe. V eni sledimo še vedno nepotrjeni osvojitvi prve angleške odprave na Mount Everest z Georgeem Malloryjem iz leta 1924, v katero je vključena korespondenca med Malloryjem in njegovo ženo Ruth, v drugi se prek sporne radijske oddaje Vojna svetov iz leta 1938 Orsona Wellsa sprašujemo o načinu ustvarjanja lažnih novic (na spletu, radiu, televiziji, socialnih omrežjih), tretjo zgodbo pa utelesi avatar ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki navzoče nagovarja z vprašanji o resnici, zaupanju in nadzoru.

Izrednega pomena za razumevanje in doživljanje uprizoritve je čas njenega nastanka. Gora je namreč krstno uprizoritev doživela jeseni leta 2020, ko so veljali strogi sanitarni ukrepi za zajezitev virusne pandemije v večini držav sveta. Ne glede na to, da se vprašanje resnice, resničnosti in dojemanja obojega v človeški zgodovini zastavlja že od njenih začetkov, je čas svetovne pandemije dvom o tem, kaj je resnica, kaj nam je predstavljeno kot resnica in kaj pravzaprav tvori »resnično« resničnost, še poglobil. Zdi se, da sta pojav številnih medijev in življenje z digitalnim ta dvom v zadnjih desetletjih tudi negovala.

Snovalci uprizoritve (pod režijo in dramaturgijo se podpisujejo Ferran Dordal, Àlex Serrano, Pau Palacios; slednja poleg Pérez Moye in Davida Muñiza tudi nastopata) so ta vseprisotni dvom, digitalno tehnologijo in medije skrbno vpletli v dogajanje na odru. Ves čas se poigravajo z vizualnimi triki in projekcijami posnetkov, ko razkrivajo tako rekoč znane podatke o Malloryjevi težki poti na vrh Everesta, v arhivske posnetke Orsona Wellsa umetelno vnašajo asociacije na sodobno družbo (presenetljiva sta posnetka, ko Wells govori o nevarnosti manipulacije prek medijskega podajanja lažnih informacij, kjer se pojavi aluzija na znano družbeno omrežje Facebook, ali v drugem posnetku, kjer se sprašujemo, koliko je bilo zavajanje z lažnimi podatki tudi namerno), z natančno animacijo in snemanjem maket prikazujejo dogajanje in senzacijo, ki jo je ob novici invazije Nezemljanov (omenjena sporna radijska oddaja O. Wellsa) doživelo majhno ameriško mestece, pri čemer se kot novost in senzacija sodobnega sveta pojavi še dron ter preletava dogajanje na odru kot tudi v občinstvu. Ne le to, kot »šerpa«, ki nas bo vodil na vrh gore spoznanja in resnice, se predstavi Putinov avatar (digitalne maske, videoprogramerstvo, vizualni učinki so delo Romána Torreja, Davida Muñiza in Jordija Solerja Quintane), ki ga odigra Pérez Moya. Ravno podoba Vladimirja Putina, utelešenega v ženski izvajalki in v (namerno) popačeni sliki, deluje hkrati smešno in šokantno. Celotna dramaturgija uprizoritve sledi temu, da občinstvo zbode, (vsaj do določene mere) preseneti, spravi v nelagodje o dojemanju lastne zaznave in razbiranja informacij, kaj pomeni nekomu zaupati, nekomu verjeti in nekomu slediti.

Preplet vseh teh zgodb, ki si ne sledijo linearno, temveč so razpršene tako, da lahko element ene asociativno poseže že v drugo zgodbo, motivno in vsebinsko še najbolj obogatijo odlomki iz domnevnega (ne pa preverjenega) dopisovanja med alpinistom Malloryjem in njegovo ženo Ruth. Namigi na premišljevanje o Platonovi votlini, Humovi empirični filozofiji, Berkeleyjevem subjektivnem idealizmu ipd., ki se pojavijo v Ruthinih pismih, so podkrepljeni z vtisi iz njenega življenja žene, matere, zavzete bralke in premišljevalke, ko govori o dogodkih, vtisih vsakdana in notranjih doživljanjih. 

Čeprav z nekaj spodrsljaji (pretirano performativno izstreljevanje umetnega snega, ponekod preveč upočasnjeni ritem), skupini Señor Serrano z minimalistično igralsko držo in dovršeno tehnično veščino uspe, da pojem resnice in resničnosti pregleda, preizkusi in pretrese iz različnih izhodišč. Izhodišč, ki lahko gledalko in gledalca bodrijo tudi po odhodu iz dvorane. 

Če dosežemo konsenz, je to lahko resnična izjava.