Vsebine

Ako me ne bude, fotografija: Ivan Špoljarec

Tajda Lipicer

Kaj bi se zgodilo, če bi nekega navadnega, čisto običajnega dne naša ljubljena oseba nehala obstajati? Nehala bi obstajati in nikjer je ne bi mogli najti. Obrnili bi vsak list, se spotaknili ob vsak kamen in prečesali vsak kotiček tega sveta – a je ne bi bilo nikjer.

Takšna vprašanja o eksistenci in njenem minevanju si postavlja uprizoritev Ako me ne bude, izpitna predstava študentke drugega letnika lutkovne režije Maje Lučić z Akademije za umetnost in kulturo v Osijeku (mentorstvo Tamara Kučinović), ki je nastala po motivih istoimenske zgodbe ruskega pesnika in pisatelja Sergeja Grigorjeviča Kozlova. Z likoma Ježa in Medveda v komorni postavitvi ustvarjalci upodobijo dinamiko intimnega odnosa na ponekod stereotipen in ilustrativen, a obenem vseskozi ganljiv in duhovit način. Režijska uprizoritev sicer ostaja v okvirih tradicionalnega lutkarstva, a pogumno odpira vprašanja o intimi, minevanju, smrti in depresiji.

Zgodba je zasnovana kot izmenjevanje prizorov, ki se dogajajo v realnem času – času, ko Jež in Medved v družbi drug drugega preživljata večer, tako kot vsak poprejšnji –, ter prizorov eksternalizacije Medvedovih internih misli in občutij, ki jih sproži Ježevo vprašanje: »Kaj bi bilo, če me ne bi bilo?« Zgodbo sicer spremljamo iz perspektive Medveda, a lik Ježa svoje karakterne odtenke izrisuje prek Medvedovih zatekanj v interne vizije. Tu je Jež ponazorjen kot radoveden nabritež poleg ilustrativno naivnega in robustnega Medveda. Ježevi svetli karakterni odtenki pa se s preskokom v realni čas nenadoma prelijejo v turobne barve tišine, s čimer uprizoritev polagoma razpira problematiko soočanja z depresijo in psihičnimi boleznimi, ki se ob vprašanju »kaj bi bilo, če me ne bi bilo« zaostruje vse do stopnje obremenjenosti z lastno eksistenco.

V epizodni strukturi sicer vsak prizor deluje kot samostojna enota, a zaradi podvojevanja  atmosfere, dinamike in emotivne nabitosti prizorov celotna dramaturška struktura uprizoritve zapade v istorodnost in ponavljanje. V vsaki epizodi se namreč Medved srečuje z Ježevim vprašanjem na enak način; s predstavo o tem, kako bi iz vsakega skupnega trenutka, preživetega z Ježem, iz njega izvzel to, kar ga dela zanj edinstvenega – Ježa samega. Celotno osrednje dramsko dejanje bi bilo lahko omejeno na le nekaj minut, na zastavljeno vprašanje pa uprizoritev odgovarja precej površinsko, drzen poseg v teme smrti in mentalnih kompleksov ne izkoristi svojega siceršnjega potenciala.

A čeprav je uprizoritev ponekod površinska in ilustrativna – obremenjenost z minevanjem časa na primer zaznamuje padajoče jesensko listje, ki do glave prekrije Medvedovo telo –, z mehkim in tankočutnim uprizoritvenim jezikom uspešno zbudi čustva gledalcev. Režija uprizoritve se v nekem smislu ne kaže več kot obvladanje eksternih, materialnih uprizoritvenih sredstev, temveč kot strategija upravljanja sprožilcev čustev pri gledalcih.

K temu občutno pripomoreta glasbena podlaga in scenografija (Maja Lučić, Siniša Ardelić), ki sta usklajeni z epizodno strukturo uprizoritve. Detajlirana uporaba lubja in lesa tvori gozdno prizorišče, ki je porazdeljeno na več samostojnih. Eno od njih je jezero, kjer Jež in Medved skupaj lovita ribe, za katere se izkaže, da so pravzaprav z neba padle zvezde. Med prizorišči je tudi podest z ležalniki, kjer Jež Medvedu z oponašanjem škržatov pričara morsko vzdušje in park, v katerem uganjata vragolije na gugalnici. Scenografska podoba je sicer vizualno privlačna zaradi kopice atraktivnih detajlov, a režijsko ne popolnoma izkoriščena in namesto tega ostaja na ravni naturalistične ilustrativnosti.

V okvirih scenskega realizma in tradicionalizma ostaja prav tako animacija (Toni Leaković, Andrija Krištof). Ta je izvedena kot izmenično dialogiziranje lutk, ki so prav tako kot scenografija sestavljene iz naravnih materialov. Za Medveda so uporabljeni storži, za Ježa pa želodi in kostanjeve lupine za bodice. Odrska realizacija tako ostaja na ravni inscenacije – prenosa literarne podlage na oder brez pretirano samostojnih konceptualnih ali režijskih odmikov – in se zaključi tako nenadno, kot bi kdo še pred epilogom ugasnil vse odrske luči.

A kljub tehničnim in dramaturškim pomanjkljivostim (ki so glede na to, da govorimo o študijski produkciji, povsem sprejemljive), in četudi je nauk predstave, ki naj bi bila namenjena otrokom nad 12. letom starosti, za svoje ciljno občinstvo preveč shematičen, v uprizoritev dodatno tematsko kompleksnost vnaša prav odnos med protagonistoma, ki je intimen, a nikoli ni definiran kot le prijateljski. Ko namreč Medved govori o Ježu, ga vedno zelo poudarjeno naslavlja kot »moj Jež« in s tem rahlo in tankočutno razpira LGBTQ-problematiko. Ta ni tabuizirana le v gledališču za otroke in mladino, temveč nasploh, saj bodisi ne doživi primerne obravnave bodisi je uporabljena kot sredstvo tipizacije ali (še slabše) kot neutemeljen okrasek, ki naj bi pripomogel k problemski ali karakterni diverziteti. A s čutnim in pretanjenim razpiranjem teme skozi intimo med Ježem in Medvedom uprizoritev Ako me ne bude postane dobra iztočnica za nadaljnje pogovore onkraj udobja gledaliških sedežev.

***