Vsebine

Kar, fotografija: V.Brtnicky

Tjaša Pirnar

Julij 2021 nas je za nekaj dni popeljal na grad Snežnik, ki ga vsako leto oživi festivalski vrvež Plavajočega gradu. Kraj, zaznamovan s prostrano naravo, ki obdaja čudovit grad, že sam po sebi ponuja odličen ambient za festival z raznolikimi prizorišči, Plavajoči grad pa ga s svojo scenografijo in inštalacijami resnično naredi za svojega. V tem prostoru se ustvarja skupnost ustvarjalcev in ljubiteljev umetnosti, ki se ne zbiramo le ob raznolikih etno, jazz in drugih ritmih ter melodijah, pač pa se lahko prepustimo tudi dramskim, uličnim in lutkovnim predstavam. Tako smo na večer oziroma v noči tretjega festivalskega dne lahko v zavetju gozda doživeli lutkovno-kabaretno predstavo Kar v režiji Matije Solceta in izvedbi mednarodne glasbeno-gledališke zasedbe Fekete Seretlek, ki jo sestavljajo Anna Bubníková, Jiří N. Jelínek, Jan Meduna, Ivo Sedláček, Matija Solce in Pavol Smolárik.

Predstava Kar je zasnovana na motivih Ane Karenine. Je vizualno in zvočno bogata, svoje vsebine pa ne gradi tesno povezano z zgodbo Tolstojevega romana oziroma s svojo vsebino ne povzema zgodbe, pač pa skuša pričarati vzdušje in zgodbo kvečjemu orisati prek izbranih motivov. Motiv, ki razpenja dramaturški lok predstave, je minljivost. Vanjo nas povede lik umirajočega človeka, ki ga igra Matija Solce. Smrt se bliža, vendar jo odlaga na »jutri«, kar je vzporednica Aninemu samomoru, ki si ga v trenutku, ko je že prepozno, ne želi več. Slednje je znano zgolj gledalcu, ki je seznanjen z vsebino romana, predstava namreč, kot omenjeno, zgodbo pušča na stranskem tiru. Na Anino usodo že zgodaj v predstavi namiguje tudi melodija We are going to die, ki je poznavalcem Solcetovega dela (teh na Plavajočem gradu ni malo) že znana.

Neobremenjenost z zgodbo predstavo osvobaja, da se mnogokrat predelanega klasičnega deli loti iz samosvojega, izvirnega, novega kota. Namesto klasičnega besednega pripovedovanja nas zvabi v svet ruske buržoazije, obda nas z ruskim jezikom in glasbo ter ritmiziranim govorom, ki se gladko prelivajo eden v drugega in ustvarjajo ritem predstave, ki se, kakor Anino duševno stanje, stopnjuje v svoji deliričnosti.

Že glasba in nenavadnost Solcetovega lika, s katerim vstopimo v dogajanje, od občinstva zahtevata precejšnjo mero zadržanja neverjetja, sprejemanja odrske resničnosti za, no, resničnost, vsaj za čas trajanja predstave. To spodbuja tudi animacija kozarcev, papirja in drugih različnih predmetov, ki na odru začasno oživijo. Kot neredko v Solcetovih predstavah včasih več igralcev z animacijo družno animira eno samo »lutko«, spet drugič pa vsak igralec sam spoji več predmetov, da kljub svoji ločenosti delujejo kot ena entiteta, katere del je zaradi razprtosti »lutke« lahko tudi igralec sam. Slednje vidimo na primer v prizoru, ko ruske dame obrekujejo Ano. Animacija steklenih kozarcev, ki so tudi tematsko odlična izbira, njihovo udarjanje ob mizo ter ritmiziran govor ustvarjajo občutek vrveža, ki spremlja Ano v družbi. Podobno očarljiv je tudi prizor konjskih dirk, ko se Ivo Sedláček in Matija Solce spogledujeta kot jahača, medtem ko na mizi-odru pred sabo s kozarci ustvarjata ritem in vizualni približek drvečih konj. Kljub izvrstni izvedbi in intrigantnemu konceptu obeh prizorov pa hkrati razkrivata tudi po mojem mnenju največjo šibkost predstave. Prizora očarata občinstvo in predstavljata pomemben del zgodbe, vendar se ne izrazita jasno kot relevantna za glavne dramske osebe. Ne občutimo učinka, ki ga imajo govorice in zaničevanje družbe na Ano, niti ne dobimo globljega uvida v Vronskega in njegov odnos z Ano ter vlogo, ki jo dirka pri tem igra.

Obsežnost romana Ana Karenina je, kot se je že nemalokrat izkazalo, precejšen izziv za filmske in gledališke adaptacije. Kot že številni, tudi Kar izpusti Levinovo zgodbo in se »osredotoči« na Anino. Vendar zgodba ostaja sekundarnega pomena za glasbo, ritmiziranim govorom in animacijo različnih predmetov. Ker v predstavo niso vsilili pripovedovalca ali nerodnih monologov, ki bi karakterizirali osebe, interakcije med njimi pa so ekonomično maloštevilne, je karakterizacija toliko bolj zahtevna. Tu gre posebej pohvaliti Anno Bubníkovo, ki mojstrsko uravnotežuje eleganco Ane Karenine in omikanost na eni ter togotnost in čustveno neuravnovešenost na drugi strani. Pri tem ne zaide v karikaturo, prida pa svoji igri določeno mero stilizacije. Slednja je spričo visoke ravni zadržanja neverjetja, v katero predstava zapelje gledalce in ki jo podpira tudi okrnjenost zgodbe, ki jo lahko gledalec nenehno osmišlja in dopolnjuje s svojo domišljijo, povsem ustrezna. Igra vseh nastopajočih se zliva s čudnostjo, sanjsko deliričnostjo odrske realnosti.

Sijajen je bil tudi Ivo Sedláček v vlogi Vronskega, a je kljub temu ta lik utrpel svoj delež škode zaradi pomanjkljive karakterizacije. Sedláček je ustvaril precej fascinantnih prizorov s samozavestno, a mirno prezenco ter združevanjem animacije in igranjem tolkal, vendar je Vronski vseeno včasih izgubil ravnotežje in se prevesil v karikaturo. Občinstvo je osvojil tudi z estetskim prizorom s koso, ki jo je mojstrsko uporabil kot tolkalo. Ker sem prebrala Tolstojev roman, sem bila prevzeta nad plastmi pomena in simboliko, ki se skriva v tem prizoru, žal pa gledalcu, ki morda ni seznanjen z zgodbo, verjetno ta razsežnost ni dostopna. Nedvomno so slava in uveljavljenost Ane Karenine v literarnem kanonu ter posledično precej razširjeno poznavanje vsaj okvirne vsebine dejavniki, ki močno podpirajo svobodo in odprtost predstave, in ker Solce to izkoristi, dobimo gledališko izvedbo velike literarne klasike, ki si v prepletu s snovjo romana utira lastno pot in izraz. Morda res ne vem zagotovo, koliko bi poskus najti linearno zgodbo v Kar zmedel gledalca, ki ne pozna zgodbe Ane Karenine vsaj v obrisih, sem pa zato toliko bolj prepričana, da bi naš hipotetični gledalec kljub temu ostrmel nad estetsko podobo predstave ter se prepustil njenim ritmom in melodijam ter neizbežno ujel tudi nemalo vsebine, ki jo Kar ponuja.

Prek moža na smrtni postelji, melodije We are going to die, kose v rokah Vronskega ter drugih namigovanj na smrt se ritmično bližamo Aninemu koncu in koncu predstave. Vendar se namesto pri Aninemu koncu nenadoma znajdemo pri umirajočem človeku z začetka predstave in melodiji We are going to die, tokrat zapeti. In festivalsko občinstvo ni odlašalo s pridružitvijo. Skupaj smo se torej v vrtincu melodije opominjali, da bomo vsi umrli, kar čudovito povzema predstavo – glasbeno doživetje s pridihom groze, ki pa je čudno domačna. Solcetu uspe pozornost z Anine nesrečnosti in neizbežnega tragičnega konca preusmeriti v njeno (in našo lastno) slo po življenju, ki običajno ostaja v senci omenjenega. Vztrajno izmikanje smrti v predstavi osvetljuje lepoto življenja in vrednost, ki mu jo daje minljivost. Nazadnje nas Kar prepevajoče izpusti v željno pričakovanje naslednjega dne in naslednjega Plavajočega gradu.