Vsebine

Ekosistem, bolj krut kot romantičen

13 10 2021


Nebo nad menoj, fotografija: Jaka Varmuž

Ivana Kocutar

Predstava Nebo nad menoj režiserja Tina Grabnarja se predstavlja kot gledališki dokumentarec. Oznaka postavlja pričakovanja, povezana s poudarkom na informativnosti in didaktičnosti. Jasno, na informativnosti in didaktičnosti, primerni starostni skupini 5+. Zavedala sem se, da sama predstave gotovo ne bom doživela na tak način. Tema gledališkega dokumentarca je podnebna kriza. In res, že v prvem prizoru se je v temi velikega odra Lutkovnega gledališča Maribor osvetlila majhna ovalna ploskev – Zemlja. Animatorja (Ajda Toman in Lovro Finžgar) sta jo uporabljala kot učni pripomoček in pripovedovala zgodbo o njenem nastanku. Odrasli smo takoj zaznali asociativnost podobe in pomislili na podnebno krizo. Če ne takoj, pa kmalu zatem. Pripoved se je premaknila na večji, prav tako ploskovit in svetilen model Zemljinega kroga, ki se je s tal zrcalil v ogledalu pod kotom, postavljenim pod stropom odra. Osvetljeni krog z možnostjo vrtenja okrog osi je v odsevu deloval kot zaslon, na katerem smo spremljali dogajanje. Sprva se je zdelo, kot da je površina ogledala rahlo vzvalovala, kar je ustvarjalo neverjeten vtis površine vode, ujete na stropu. Potrebovala sem trenutek, da sem razumela mehanizem, kmalu pa se mi je docela razkril, zato sem ga lahko nemoteno dojemala kot podlago dogajanju, ne le kot pasivno podlago, zaradi edinstvenosti in kompleksnosti je tvoril lastne pomene, ki so se povezovali z vsebino in jo ponekod nadgrajevali.

Zgodba o nastanku življenja na Zemlji se je ustavila na Arktiki, od koder je sledila polarnima medvedoma Nanooku in njegovi mami. Mladič Nanook je prikazan kot mladič ali otrok. Igriva ljubkost nam ga prikupi, ko nebrzdano raziskuje polarno okolico in nagaja mami. Igrivemu značaju mladiča se je prilagajala tudi likovna podoba uprizoritve, ki je iz posnemanja polarnega okolja dinamično prehajala v abstrahirane arktične krajine s tobogani, po katerih se je Nanook spuščal, ali zaplatami, za katerimi se je skrival. Podobno kot v senčnem gledališču so v predstavi lutke dvodimenzionalne ploskve, kar jim omejuje možnosti bolj kompleksnega gibanja. Modeli so iz tanke, prosojne plastike, skozi katero proseva svetloba in zaradi česar se zdi, kot da barve žarijo in izstopajo od modelov v prostor (avtorica likovne podobe lutk Jasna Vastl). Zaradi tega so izjemno privlačni in možnost njihove didaktične funkcije je še večja. Vsak model je ujet v posamični animaciji, zato je modelov enega lika več, animatorja pa jih spretno menjavata in domiselno animirata, pri čemer uporabljata tudi možnost vrtljivosti krožnega prizorišča. Zaradi dovršenosti pri delu z okornimi ploskovitimi modeli se vsake toliko zdi, kot da gledamo posneto animacijo na računalniškem ekranu. Iluzija se spet razblini, ko nas akcija animatorjev ponovno spomni na podvojenost odrskega dogajanja. Prizori se sproti in kontinuirano sestavljajo ter razstavljajo, kar narekuje ritem uprizoritve. Scene si pretočno sledijo, pri čemer lahko igrive postopke menjave opazujemo, vendar pa sem jih prav zaradi spontanih nastankov doživljala na pol skoreografirano, nevsiljivo in povsem integrirano v celoto uprizoritve.

Stalni tempo je ponekod prekinjen z dogajanjem, na primer skupnim lovom tjulnja. Trenutek v zgodbi sem razumela kot preizkus, ali bo predstava ostala zvesta zastavljeni dokumentarnosti. Par je ulovil in pojedel tjulnja, kočljiv prikaz smrti pa se je učinkovito rešil tako, da je model tjulnja zamenjal model tjulnjevega okostja. S tem je uprizoritev kot vsebinsko kuliso predpostavila resničen ekosistem s takšnimi silnicami, kot potekajo in se križajo v naravi. Torej narave ni romantizirala, ampak je prikazala ekosistem, ki je bolj krut kot romantičen. Kljub brutalnosti arktičnega sveta pa ta še zmeraj dopušča možnost iskrene medsebojne skrbi in ljubezni, ki zaznamuje odnos med Nanookom in mamo, ter igrivost in radovednost mladiča. Lastnosti poudarjajo podobnosti živalskega in človeškega sveta, kar vzbuja sočutje in poglobljeno zavest o podnebni problematiki.

Zgodba o Nanooku in mami se sprva zdi kot del pripovedi, ki se začne z nastankom življenja na Zemlji. Ko leto kasneje Nanook ne more več loviti tjulnjev, saj je led pretanek, to sproži občutek prekinitve te pripovedi in vprašanje, kaj je razlog za nenadno spremembo okoliščin. Odrasel gledalec vsekakor pozna razlog, mlajši ne nujno. Predstava se takrat zaključi z vloženo zgodbo in fokus se razširi iz Arktike na svet, ki ga z vsevidnim očesom zagledamo od zgoraj. Kriv je človek, pravi. Človek v arktičnem svetu sicer ni prisoten, v tamkajšnje življenje ni vpleten, to poteka neodvisno od njega, po lastnih pravilih. Človeštvo pa kljub temu destruktivno posega vanj in ruši vzpostavljeno ravnovesje.

Uprizoritev se ne vdaja fatalizmu, marveč opominja, da ima človeštvo ne le moč, da še naprej ruši, ampak da stanje tudi spremeni. Da slednje še poudari in predvsem pokaže na vlogo človeka v zgodbi, ki se je zrcalila v ogledalu, se ogledalo premakne s stropa v vertikalo, tako da se v odsevu zagleda občinstvo; tisto človeštvo, o katerem je bil govor. Zaradi monumentalnosti in neposrednosti ta poteza učinkuje osupljivo. Zrcaljenje podobe občinstva se zdi kot poseg v nedotakljiv prostor pred odrom in s tem oster poziv k akciji. Odsev sproži refleksijo, da v fikciji, ki smo jo doživeli, prepoznamo resnico in svojo vlogo v njej.

Sprašujem se, ali je sporočilo, da je slehernik krivec za podnebno krizo in da jo slehernik z majhnimi spremembami v svojem življenju zmore rešiti, primerno. Za rešitev podnebne krize so nujno potrebne radikalne spremembe na ravni družbenih sistemov, prelaganje odgovornosti na posameznika pa je načrtna strategija naftnih, prehrambnih in drugih industrij, ki nikakor ne zadošča. Vendar pa je človeštvo kot tako v splošnem res veliki krivec, uprizoritev pa predvsem otroškega gledalca z iskrenim sočutjem in privlačno informativnostjo spodbuja k odgovornejšemu sobivanju z drugimi živimi bitij, tudi če ta živijo na oddaljenem severu. Morda prav urgentnost problematike, ki jo uprizoritev obravnava, kliče po neposrednosti in drznosti umetniških gest.