Vsebine

La Messe de l'Âne, fotografija: dominique Le Reste

Tjaša Bertoncelj 

Svetovni festival Mondial des Théâtres de Marionnettes v francoskem mestecu Charleville-Mézières deluje že 60 let. Njegovi začetki segajo v leto 1961, ko je ljubiteljski lutkar Jacques Félix v domačem kraju pripravil praznovanje v čast njemu najljubše umetniške oblike. Leta kasneje je ustanovil Institut International de la Marionnette, sledila pa je tudi lutkovna šola.

V času tega največjega lutkovnega festivala na svetu vse kotičke mesta preplavijo lutke. Letošnji festival je v svetovni prestolnici lutkarstva potekal od 17. do 26. septembra, mednarodni program pa je potekal na 32 prizoriščih: od izložb, telovadnic, vrtcev, šol do gledaliških dvoran itd. Bogat program je obsegal 104 predstave iz 16 različnih držav in v manj kot desetih dnevih se je odigralo vsaj 420 predstav uveljavljenih umetnikov, pa tudi tistih, ki šele začenjajo ustvarjalno pot. Slovenska predstavnika na festivalu sta bila Lutkovno gledališče Maribor s predstavo Ostržek v režiji Mattea Spiazzija in Lutkovno gledališče Ljubljana s predstavo Nekje drugje režiserja Tina Grabnarja. 

Off program festivala se je dogajal na treh glavnih točkah v mestu, nabor lutkovnih stvaritev pa je bil prav tako obsežen. Ulični lutkarji so zasedli vsak vogal z letaki prelepljenih zidov. V mestu, manjšem od Ljubljane, se je tako razprla paleta različnih lutkovnih oblik. Od tistih, ki izvirajo iz ljudske tradicije potovalnih lutkarjev, do lutkarstva kot umetniške oblike, ki ga predstavlja predvsem osrednji program. Lutkarstvo je tako tudi po 60 letih slavilo in predstavljalo svoje najrazličnejše izraze. 

Direktor festivala Pierre-Yves Charlois je v intervjuju v festivalskem katalogu poudaril, da je v okviru programa želel razviti nove močne in izvirne tematske osi, kot so predstave, ki temeljijo na magiji in fantastičnem, kabaretu in performansu. Izbor predstavlja lutkovne pionirje in sodobne prvake, eksperimentalne predstave ter tudi lutkarstvo novega vala. 

Zaradi obširnosti programa je težko prikazati celovito sliko festivala, na katerem se predstavljajo tako vprašljive kreacije kot široka paleta lutkovnih oblik in kvalitet. Izpostavljamo predvsem glavne tendence in najudarne predstave festivala z uprizoritvenega in konceptualnega vidika. 

Agrupación Señor Serrano, The Mountain: Problemska lepljenka 

Skupina Señor Serrano, ki združuje performans, besedilo, video, zvok in različne modele za sestavljanje delčkov skupne problemske tematike, v tokratni uprizoritvi The Mountain s filozofskimi nastavki raziskuje vprašanje »kaj je resnica«. Različne narativne linije se sklenejo v razpiranje vprašanj, ali resnica obstaja. Kaj je merilo za resnico? Kaj je dokaz, da se je kaj zgodilo? In ali je dokaz, kot je fotografija, relevanten le, ko ima naslovnika? Opredeljuje pozicijo resnice, izhajajoč iz razmerij vedenja v Platonovi prispodobi o votlini. Ali ostanemo zaslepljeni v votlini, gledajoč sence, imitacije resničnih idej, ali se dvignemo v iskanju dejanske resnice? V sodobnem času se briše meja med »fake news«, produkcijo neresnic, ki se kažejo kot nedvoumna dejstva, in med preverjenimi, znanstvenimi dejstvi. Problemski dramaturški lok predstave to vzame za izhodišče in razvije v glavno metaforo za iskanje resnice: še vedno ni znano, ali je bil ob prvem vzponu na Mont Everest vrh najvišje gore sveta zares dosežen. Izpeljuje prevpraševanje naših predvidevanj in lastne pozicioniranosti v potrjevanju določene resnice. Slednje izvajalci predstave dokazujejo/diskreditirajo z neposredno navezavo na odpravo s pismi žene popotnika in s posredno navezavo na novico o invaziji vesoljcev Orsona Wallesa. Ta družbeni eksperiment je pokazal, kako tanka je meja kredibilnosti radijskega medija, in opozoril na jedro produkcije resnice: vse je verjetno, le prave načine je treba uporabiti. Dobro premišljen kolaž različnih pomenov in uprizoritvenih form, ki na meji med kreacijo in resnico prepleta projekcijo sprotno ustvarjenih lažnih novic, filmskih izsekov, dokumentarnih posnetkov, skoraj poetičnih bližnjih posnetkov, časopisov, fotografij itd., kaže na razdrobljene uprizoritvene kode, ki pa raznolike vsebine, forme in nastavke preudarno vodijo skozi dramaturško linijo produkcije resnice in lahkosti verjetja. Opredeljujejo sodobno fragmentirano dramaturgijo, ki konceptualno nit vodi tako, da združuje večplastno in preigrava posredne in neposredne pomene; z različnimi uprizoritvenimi tehnikami nam ponudi povezljive in nepovezane nastavke. 

 
Jan Jedenak – Teater of figural forms, Imprint – imagine absence: konceptni in izvedbeni neuspeh 

Zgodijo se projekti, ki jim iščoč nove prijeme in simbole umanjka konceptualni dramaturški zametek. Ta sicer je prisoten, vendar v uprizoritvi ni viden. Tak primer je Imprint – imagine absence znanega ustvarjalca Jana Jedenaka, ki ga opredeljujeta fotografski jezik ter zmes performansa in vizualne umetnosti. Tovrstna odločitev za fragmentacijo in osredotočenost na silovitost posameznih slik je zanimiva, vendar v predstavi Imprint ni vizualnega naboja in konceptualnega zaledja. Hkrati pa se uprizoritveni princip nerazvito kombinira s preostalimi oblikami, kot sta sodobni ples in petje, kar še bolj onemogoča celovitost.

A tako kot številne tovrstno vizualne predstave vzpostavlja vprašanje animiranega in lutkovnega. Kako lahko opredelimo lutkovno v sodobnem času? Zagotovo je ta definicija presegla tradicionalno lutkarstvo, obenem pa se kaže, da merilo oživljanja ni več nujno. Bistven postane sam akt manipulacije, vzpostavljanje odnosa med animatorjem oziroma med akterjem in neživim objektom. Pri tem pa ni nujno, da dobi svoje lastno življenje. Lahko postane le simbol in intenca. V predstavi Imprint na primer Anne Brüssau, Gilda Coustier in Sonia Franken animirajo lutko človeške velikosti s tehniko »stop motion«. Postavijo jo v različne trajajoče poze. Lutka v tem kontekstu ne dobi svojega življenja, temveč je manipulirana zavoljo določene statične vizualije. Zato bi lahko rekli, da se bistvo sodobnega lutkarstva bolj preveša v akt animacije kot pa v njeno posledico oživljanja.

Théâtre de l'Heure Bleue, Racines du Ciel: razpiranje čustvenih stanj 

Podobno vprašanje se porodi pri predstavi Racines du Ciel, pri čemer lutka ne predstavlja nekaj živega ali oživljenega, temveč je simbol umrlega. Pomemben je odnos animatorke/lika do lutke/mrtve esence. Izjemno tankočutna in senzibilna predstava nas opominja, kako lahko lutkovna umetnost dosega ravni poetičnega skozi razpiranje emocionalnih stanj in kreacijo poetičnih vtisov. V razmerju med lutko in animatorko počasna in tankočutna dinamika avtorice »novega vala« Laure Elands udejanji temo žalovanja. Osrednja lutkovna figura simbolizira smrt in z njo povezano trohnenje. Vizualna podoba scenografije s koreninami to podpira in opredeljuje krogotok življenja ali pa močne čustvene vezi, ki nas vežejo ob izgubi ljubljene osebe. Lutkovni medij pa se pojavi tudi kot maska, kot simbol za posamezno čustveno stanje žalovanja. Avtorica in izvajalka Laura Elands se giblje med sprejemanjem smrti in vedno znova prihajajočim spominom in poseganjem po mrtvi silhueti. Lovi že umrlo prezenco, ki postaja del scenografije, trohni in najde mesto med koreninami v zemlji. Od bombaža, ki je ponazarjalo telo preminulega, ostane le še svilnata tkanina.

Precej zanimiv poudarek v predstavi je trenutek, ko svojo masko žalosti animatorka odmakne od svojega obraza in jo tako opredeli kot lastno bit. Maske ne uporabi več za dramsko potrjevanje nekega čustvenega izraza, temveč je prisotna lutkovna misel. Lastno čustveno stanje postane samostojna entiteta in do njega vzpostavi distanco. Pojavi se specifična podvojitev enega in domišljena uporaba lutkovnega medija. Predvsem pa podpira celovit duh predstave, ki z dobro izvedbo in spretnimi prijemi ne temelji toliko na zgodbi, temveč predvsem na razpiranju čustvenega stanja. To pa omogoča tehnična, animacijska in simbolna razsežnost lutkovnega medija, ki materializira nematerialno. 

Plexus Polaire, Moby Dick: lutkovni spektakel v dramski maniri 

Materializiranje nevidnih stanj skupaj z virtuozno animacijo v spektakularnih razsežnostih razgrinja težko pričakovan lutkovni dogodek, organiziran kar na košarkarskem stadionu. Moby Dick je nova predstava svetovno znane in vse bolj pomembne režiserke Yngvild Aspeli. V mednarodni koprodukciji Plexus Polare s številnimi zavodi, med drugim tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, se mojstrsko združita znanje in ustvarjalnost režiserke, animatorjev (Pierra Devérinesa, Sarah Lascar, Daniela Colladosa, Alice Chéné, Viktorja Lukawskega, Andreua Martineza Coste, pa tudi članice LGL ansambla Maje Kunšič), glasbenikov in scenografinje (Elisabeth Holager Lund). Tako močna mednarodna ekipa je poskrbela za megalomanski projekt, ki veličino vključi tudi v vizualno plat predstave. Tvorijo se kombinacije med majhnim in ogromnim, med lutko kita naravne velikosti z majhnimi čolni, ki plavajo po zraku. Med človeško velikostjo lutk, med animatorji kot igralci in lutko kapitana Ahaba, visoko okoli tri metre, in preostalimi različnimi dimenzijami. Izjemna je močna »rock« spremljava glasbenikov Gura Skumsnesa Moeja, Ane Marthe Sørlien Holen in Håvarda Skaseta, ki kot glasovi iz globin morja podpirajo bolno dušo kapitana in njegovo gonjo Mobyja Dicka. Mistično, glasno in viharno vzdušje v izdelanih elementih igralcev lutkarjev, glasbe, svetlobe, videa in uporabe prostora ustvarjajo iluzorični lutkovni dogodek. Natančna animacija temelji na nevidnih animatorjih in popolno gibalnih in oživljenih slikah lutk, ki se vzpostavljajo kot lastne eksistence. Zanimiv pristop v svoji iluzornosti izhaja iz precej tradicionalne oblike lutkovnega gledališče, vendar ga avtorica ponese na drugo raven sodobnih pristopov – prav s preigravanjem dvojne prisotnosti med igralcem in lutkarjem, uporabo sodobnih tehnologij, situacijske dramaturgije, metafizičnega jezika ter tudi meje med resnico in iluzijo. Materializirajo in metaforizirajo se notranja človeška stanja, nevidna globina morja se vidno udejanji v totalnosti. Moby Dick ima s poudarkom na »dramskih osebah« človeške velikosti podobo dramskega gledališča z obogateno lutkovno podobo in nadčloveškimi lutkovnimi izseki. Ti ustvarjajo vizualne poetične slike, kot je veliki kit, ki plava po odru. Pomeni lutkovno nadgradnjo navidezne dramske niti. Hkrati pa se izrazijo tehnične ter uprizoritvene razsežnosti in zmes različnih uprizoritvenih elementov, ki so izdelani do potankosti. To je lutkovno ustvarjanje, ki misli na veliko in stopnjuje lutkovne in oblutkovne uprizoritvene zmožnosti.

Duda Paiva Company, Bruce Marie: pop ikona 

Stalni gost programa v Charleville-Mézièresu je Duda Paiva, čigar delo zaznamujejo kombinacije plesa in lutk iz pene, navadno asociativne in brez besedila. V tokratnem »šovu« Bruce Marie se odmakne od svojstvene ustvarjalne estetike in se osredotoči na besedilo, dialoge in petje. V laboratoriju odnos vzpostavita eksperimentalna opica Muffin s stockholmskim sindromom in Bruce Marie, upokojena kraljica preobleke z razcepljeno osebnostjo, katere kariera je ostala le še spomin. Humoristično nastavljena igra vsak karakter potencirano stilizira, pri tem pa izvajalec Duda Paiva dovršeno preklaplja med posameznimi liki. Animacija je zaradi bolj statičnega premikanja po prostoru osredotočena predvsem na govor lutke in bližnje medsebojne interakcije med lutko in človekom. Na trenutke pa tudi fascinira v iluzorični kreaciji dveh/treh likov v enem.

Večji poudarek je na izvajanju, enournem performansu kot pa na polnosti zgodbe. Dramaturgija Kim Kooiman torej temelji na »fascinaciji« in humorju samega dogajanja, ne zaokroži pa vsebine v utemeljeno celoto, ki bi zagotovila konceptualno večplastnost ali temeljito izdelanost zgodbe. Ta pomanjkljivost je občutna predvsem zato, ker uprizoritev temelji na besedilu.

Compagnie Yôkaï, Magic Mystery Talks: magični pogovor 

Skupina Yôkaï preizkuša meje običajnega in sega v nadnaravne pojave, pri čemer s pomočjo tehnologije lutkovni medij združuje z magičnim gledališčem. Gradi celovito gledališko izkušnjo in ponuja nenavadna scenografska doživetja. Magic Mystery Talks je dogodek, ki je zmes gledališča in javne razprave. Zasnovan kot pogovor z magično instanco se začne opolnoči v kotičku prazne cerkve. Spremljamo človeškega izpraševalca, ki zastavlja vprašanja zimskemu plašču, ta pa na vprašanja odgovarja in se tudi gibalno artikulira po zgledu človeške neverbalne komunikacije. S skrito animacijo nevidno oživi predmet, ki je sam predmet predstavljene raziskave, in se z občinstvom pogovarja o tem, kako oživi in prevzame obliko in telo. Nenavadna ideja v cerkvenem okolju sredi noči ustvari svoj učinek že s samim dejstvom predstave. Skupina ustvarjalcev, ki sodelujejo pri tem projektu, pa se je predstavila tudi z razstavo Animaginarium, ki jo je konceptualno zasnovala Violaine Fimbel, oblikovalca nevidne podobe (1) pa sta slovenska ustvarjalca Marjan Kunaver in Aleksander Andželović. Fantazijska izložba, prekrita s 3D-printom, razkriva koščke nevidne animacije v vitrinah in predstavlja prostor, kjer se srečujejo nove in stare oblike tehnologije. Delovanje skupine Yôkaï dokazuje zanimive izplene kombinacij in sorodnosti med lutkarskim mišljenjem, magičnimi pristopi in novimi tehnologijami v sodobnih scenografskih in uprizoritvenih »paketih«. 

Renaud Herbin/TJP CDN Strasbourg – Grand Est, Quelque chose s'attendrit: igra optike 

Novo, »kratko vizualno in zvočno pesem« Renauda Herbina Quelque chose s'attendrit zaznamuje premišljen in izčiščen koncept. Tokrat pod svoj raziskovalni drobnogled vzame možne ravni svetlobe. Oblika predstave omogoča mnoštvo pogledov, ki so značilni za avtorja. Gledalec se lahko sam umesti v prostoru; izbere svoj položaj in percepcijo pogleda. Lahko opazuje izčiščeno vsebino, kot se neposredno kaže, ali odkriva sfere ogrodja. Se osredotoči na tiste dele, ki sestavljajo končno zaokroženo sliko oziroma animacijo kot akt. Tokratna uprizoritev, v kateri sta združeni predstava in instalacija, za izhodišče jemlje principe optike. Senčne silhuete marionete ustvarjajo različne kombinacije optičnega sistema. Mehanizem vpliva na izčiščeno ali bolj megleno podobo, na velikost in 3D-globino slike. Animator Bruno Anmar manipulira negiben svetlobni žarek. Bliža ali daljša mu platno, ga prekriva ali odkriva, dodaja druge elemente itd. V glavnini dogajanja pa iz vseh možnih kotov animira marioneto in s tem razbija klasično animacijo od zgoraj. Od originala se nam v senčni obliki kaže optično obrnjena in modificirana slika, ki še bolj potrjuje mnoštvo in potencial zornih kotov in njihovo kreacijo. Animirana forma poleg marionete postane tudi svetlobni žarek, ki ob svoji modifikaciji ponudi mnogoterost podob. Poetično razkriva mnogotere principe optike in skupaj z dramaturško odmerjenimi odlomki poezije obarva to mojstrsko odo neskončnemu toku svetlobe. Značilen način uprizarjanja avtorja v mnoštvu percepcij tokrat postane sam uprizoritven vsebinski koncept. Raziskovalni pristop do predmeta, lutke, giba, podobe in tehnologije se udejanji v novi Herbinovi lucidni lutkovni prodornosti. 

Compagnie Ipsul, La Messe de l'Âne: umetniško doživetje 

Vizualne možnosti lutkovnega medija se kažejo v doživljajski intenziteti celotnega gledališkega doživetja. Pri tem je pogosta razmeroma manjša uporaba besed, konceptualno zaledje pa ostaja bolj podporni steber vizualne komponente predstave kot pa osrednja točka uprizarjanja. V ospredju so impulzi, lahko bi rekli animacija odra. Animacija celovite odrske podobe, gibljivih slik. 
Dober primer predstave, ki temelji na sodobnem žanru in križanju med vizualno umetnostjo, gibalnim gledališčem in animacijo celovite odrske podobe, je La Messe de l'Âne. Uprizoritvena tehnika in izvedba sta izpeljani izjemno. Na trenutke se kažejo konceptualni zametki kombinacije humornih in resnih izsekov, prevladujejo pa silovite vrhunske slike, ki celotno predstavo ohranjajo konsistenco in ostrino. Režijska premišljenost in inovativnost Oliviera de Sagazana ter odlična izvedba skupaj z Alexandrom Fandardom, Leïlo Ka, Shirley Niclais, Stephanie Sant, Elé Madell ustvarjata impresivno estetsko doživetje. Sagazan, slikar in kipar, za svoj medij uprizarjanja pogosto uporablja glino. Maske iz gline, ki se sproti izdelujejo, pačijo, razpadajo … ustvarjajo in prekrivajo karakterizacijo. Telo se z materialom deformira in ustvarja učinke živih skulptur. Ustvarja simbolne pomene nenehnih umetniških transformacij na telesu, ki se skupno povezujejo z gibom. Lutkarski vidik uporabe snovnega gledališča se tako zlije s preostalimi elementi. La Messe de l'Âne je predstava, ki jo opredeljuje umetnost sama po sebi in pomeni vrhunec programa v Charleville-Mézièresu. 

Cie Belova – Iacobell, Loco: pronicljivost telesne lutke (2) 

Duet Natache Belove in Tite Iacobelli je eden izmed izjemnih primerov sodobnih lutkovnih ustvarjalk. Odlično odmerjata razmerja med lutko in animatorko, pri čemer telesna lutka vedno ostane v prvem planu. Fokus na animatorko le redko vznikne kot nežen prisluh ali spodbujevalec glavnega lika. V novem mojstrskem delu Loco, ki je bilo na festivalu premierno uprizorjeno, se tokrat spojita in krepita shizofrenost dve animatorki, Belova in Sophie Warnant. S pravo mero izkoriščata simbole in odnose, ki se vzpostavljajo. Tako se natančna premišljenost in iznajdljivost pokažeta v kombiniranju različnih nog lutke ali celo vključevanju absurdnih poudarkov štirih nog naenkrat, ki v nekaterih točkah razkrivajo in reflektirajo lutkovni ustroj predstave. Ta nikoli ne preseže meje ter vedno sodeluje v prid dogajanja in pripovedi. Prisotne so iluzorične slike samosvojega lika ter animacija in kršenje tega; glava na sredini trupa kot načrtovana napaka ipd. Z veliko mero zbranosti točnega uprizarjanja in odvodov sta uprizorjena psihična motnja in mejno med prividom, norostjo in razumom, resničnostjo. Loco izhaja iz zgodbe Dnevnik blazneža Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. Sfera prividov je udejanjena tudi v minimalistični scenografiji postelje in lutk, ki nastajajo iz tega edinega scenskega elementa. V enaki barvni paleti enotijo svet dvojnosti glavnega junaka, tako kot se dvojnost animatork zlije v en sam lik. 

Théâtre des Tarabates, »3« – preprostost v lutkovni biti 

Minimalistično in hkrati bogato vsebinsko doživetje ponuja nova predstava Philippa Saumonta, »3«, kjer se združijo tri področja: pripoved, telo in živa glasba. V mirni in dramaturško dobro odmerjeni dinamiki se upodablja rojstvo oziroma utelešenje lutke. Življenje lutke, ki ga natančno in precizno preigrava Valentin Arnoux, počasi vznika iz dlani v končno podobo ogrodja po meri človeka. Predstava se izogiba prenasičenosti s simboli in znaki ter tudi po vizualni plati sledi čistosti in minimalizmu. S tem pa še bolj poudari vse natančne gibe in animacijske finese. Izkoristi umetnost lutkovnega gledališča v samem dejanju nastajanja lutke. Drobne geste, skoreografirane kombinacije lutkine glave in trupa, variacije dlani in prstov preigravajo odnos med animatorjem in lutko. Ta se kaže v osamosvajanju lutke, samonastajanju, prisvajanju animatorja, upravljanju in manipuliranju z njim. Vse zavoljo pridobivanja lastne biti. Telo lutkarja postane telo lutke in poudarja odnos med živim in neživim telesom. Poraja se vprašanje, ali je lutka dovršena, ko dobi človeško obliko telesa, ali je polna bit že v samem premiku prsta. Osamosvajanje je torej vezano na podvajanje človeške podobe; človeškega v lutki in v nuji človeške prisotnosti za odcepitev. 

Ariel Doron, Boxed: humorna profesionalnost 

Enostavnost, a hkrati lutkovno ustvarjalno izurjenost smo lahko spremljati tudi v off programu, v predstavi Boxed Ariela Dorona. Izredno humoristično in priljudno delo svoje komične prvine črpa iz natančno odmerjenih ritmov, trajanj in dobro izdelanih izraznih simbolov, govori o YouTubovem fenomenu Unboxed, kjer ljudje na video platformi delijo svoje odpiranje paketov. Vsebina paketa v predstavi je roka, ta se najprej vzpostavi kot umetna, prilagodljiva entiteta, ki navdušuje animatorja/naslovnika. Z njo se preigrava, jo prilagaja svojim potrebam in jo jemlje kot »gnetljiv« pripomoček, potešujoč njegove potrebe. Roka, ki ni imela svoje eksistence, pa v nekem trenutku preklopi v lastno bit in začne napadati svojega naslovnika. Poleg izvirne uprizoritvene ideje je fascinantno pomensko plastenje med roko kot animatorjevim delom telesa, roko kot lutko animatorja in roko kot samosvojo eksistenco, ki je zunaj iluzoričnega v resnici del animatorjevega telesa. Med glavnimi motivi je torej razvoj iz oživljanja živega, ki se opredeljuje kot neživo, v lastno bit živega, ki se je opredeljevalo kot neživo. Preigrava se s paradoksom živo, ki ni živo, ali živo, ki oživi. Doron z minimalnim številom rekvizitov (škatla, škarje, kečap, klobasa) predstavo izpelje kot vrhunski izvajalec in ustvarjalec. Spretno komunicira z občinstvom in uporablja lutkovni medij na preprost, a vendar izjemno dodelan način. V svoji umetniški tendenci in odprtosti občinstvu je dostopen širši javnosti, hkrati pa vsebuje teatrološko-filozofske nastavke.

La Pendue, Poli dégaine: lutkovni punk 

Pulčinela je lutkovni junak, čigar dolgoletna tradicija sega 400 let v preteklost na ulice Neaplja. Pooseblja zvitost in premetenost, navidezno neumnost, s katero smeši okolje, obremenjeno z normami in predsodki, zaznamujejo ga nekonvencionalno obnašanje, zadrtost, domislice in filozofske tendence. Tak lutkovni junak se je razvil po regijah Evrope in tako so nastali Guignol, Punch, Petruška, Kašparek, Kasperl, v slovenskem prostoru pa Pavliha. V Poli dégaine ustvarjalca Estelle Charlier in Romuald Collinet ohranjata tradicijo, vendar jo poneseta na drugo, skorajda punkersko raven. Ostajata v tradicionalni okvirih, ohranjata glavne like Pulčinelove žene in Smrti, tradicionalne vsebinske in uprizoritvene nastavke, a predvsem nadgradita dinamiko in norost. Spremljamo silovite burkaške premike, nasilne izseke in različne divjaške nesporazume. Hkrati pa animatorja v dogajanje vključujeta sebe kot lika, ki komentirata, moderirata, razkrivata kastelet in lutkovno animacijo, pred občinstvom izdelata lutko smrti in povsem izkoriščata možnosti komunikacije in participacije z gledalci. Humorno satiro in burkaštvo prepleteta v komično igro, v kateri junak ročnih lutk uteleša tudi človeško dvojnost in s tem družbenokritično sfero v na prvi pogled le navidezno zabavni lutkovni eksploziji.
 

Koronavirus je glede na prejšnja leta vplival na duh festivala. Organizatorji so se prilagodili razmeram in bili pohvale vredno pripravljeni izpeljati tako megalomantski dogodek kljub vsem omejitvam in otežitvam. Na žalost je epidemiološko stanje vplivalo tudi na dosedanjo alternativno lutkovno sceno, ki je navadno vzniknila na različnih prostorih in ni bila del organiziranega programa. Tokrat so bili zaradi zakonskih regulacij tovrstni »skvoti« prepovedani in alternativni vzniki so ostali brez prostora za udejanjenje. Lep primer pretekle kakovosti tovrstnega lutkovnega prostora je predstava skupine Méandres, Women’s Land, ki je bila na tokratnem festivalu del osrednjega programa in iz sobice nad prodajalno plošč izpred dveh let tokrat uprizorjena na odru.

Največja pomanjkljivost festivala je osredotočenost na francoski jezik, predvsem glede na to, da se ta opredeljuje kot svetovni lutkovni festival, zlasti problematične so predstave brez angleških nadnapisov. Tuji gosti brez znanja francoskega jezika so tako lahko precej prikrajšani za vsebine in tudi omejeni pri izboru predstav, če te v svoji obliki ali produkcijski taktiki niso prilagojene tudi nefrancoskemu občinstvu.

Festival je zbirališče novih, starih, sodobnih, tradicionalnih tendenc. Udarne nove estetike in predstave, skupaj s preostalim programom, ustvarjajo prostor lutkovne refleksije in širitve tradicionalnih lutkovnih definicij. Porajajo premisleke, kaj je lutkovno in kako se sodobno lutkarstvo navezuje in povezuje z drugimi uprizoritvenimi in umetniškimi oblikami. To namero izbor predstav festivala tudi omogoča, kar je nadvse dobrodošlo. Festival v Charleville-Mézièresu je torej prostor intermedijskih lutkovnih principov, nabor lutkovnega, ki vse bolj kliče po redefiniciji in novejši umestitvi v širši uprizoritveni prostor. Navsezadnje se odkriva širina lutkovnega ustvarjanja, ki lahko neposredno vznika ali pa posredno motivira mnogotere inspirativne stvaritve in premisleke.

Predvsem pa dokazuje, da je praznik lutkovne umetnosti, tudi po šestdesetih letih, vredno proslaviti v vseh njenih oblikah. 

 ***

Opombe:

1. V originalu fr. Imachinateurs. Prevedla Maša Jazbec. 

2. V angl. body puppets, v fran. corps en marionnetes. Po enciklopediji lutkovne umetnosti UNIMA: »Vrsta lutke, ki zahteva različne tehnike animacije, ki temeljijo na telesu lutkarja.«