Vsebine

Foto: D. Matvejev

Vtičnica (Vilensko gledališče “Lėlė“)

Avtorica kritike: Tjaša Breznik

In dobili smo elektriko! To samodelujoče čudo, ki nam je postalo popolnoma samoumevno. Zavedanje, da smo vseskozi obdarjeni z električno napeljavo in z dobrobitjo, ki jo ta povzroča, nastopi šele ob njeni odsotnosti. Izpad elektrike pa se tudi ne zgodi prav pogosto, če pa že, ga nemudoma ukroti za elektriko specializirani štromarski razred. Kaj pa bi se zgodilo, če bi elektrika in predmeti povezani z njo, ušli izpod nadzora? Kaj bi se zgodilo, če bi kabli in vtičnice dobili svojo voljo? V takšni situaciji se, sodeč po predstavi Vtičnica (Lizdas) Vilenskega lutkovnega gledališča Lėlė, tudi štromarji ne znajdejo povsem. Ali pa jih nastali električni kaos celo zabava, napetost končno naraste in lahko se začnejo sporazumevati s predmeti svoje ekspertize.  

Lika dveh električarjev sta v predstavi nerodno opredeljena. Njuna vloga je zgolj to, da služita dramatičnemu izpadu elektrike. Njuni statusi niso jasno opredeljeni, kar pa bi dodalo komični priokus njunemu delovanju v svetu, v katerem ne primanjkuje absurda. V predstavi, kjer je sicer poudarek na objektu, je pomembna interakcija med ljudmi in stvarmi, saj se te začnejo poigravati s človeškimi bitji in jih spravljati v (prikupno) zadrego. Človeška lika torej nista nepomembna, saj se kot podaljšek občinstva odzivata na nenadoma žive kable. Neprepričljiva je prav tako interakcija med človeškima likoma, ki dajeta vtis slepega sledenja scenariju, brez čustvenega vložka. Telesi sta ob stiku med igralcema nekako neprožni, kar vzbuja neprijeten občutek zaigranega. To se močno čuti ob simuliranem kvazi pretepu, ki se porodi za prazen nič. Vzroki odrskih dejanj so torej zdijo ničelni, celo brezpomenski. Ni jasno, zakaj pride do tega nenadnega kontakta med igralcema, to se pač zgodi. To se pač zgodi je primeren opis vsebinskega preskakovanja, ki pa se vendarle napaja na edinem povezovalnem elementu: z električno napeljavo povezanimi objekti, povečini kabli in vtičnicami. 

Prizori so vsebinsko razdrobljeni in težko bi rekli, da sledijo kakšni konkretni rdeči niti. Vsak prizor je zgodba zase. Srečata se animator in objekt, ki zaradi svoje »pretočnosti« dopustita, da med njima steče igra, ki je plod asociacije. Isti objekt je lahko v dveh različnih prizorih animiran na povsem drugačen način, s tem pa tudi praktično postane povsem drug predmet. Ustvarjalci z električno napeljavo povezane predmete uporabijo na mnogotere načine po principu »neznanega predmeta«. Ta princip napeljuje k videnju objekta kot vse kaj drugega kot to, kar je v resnici. Določa torej, da moramo predmet uporabiti kot to, kar ni. S tem objekt tudi dejansko postane to, kar ni. Z inteligentnim spreminjanjem njegove funkcije, se spremeni tudi pogled nanj, postane namreč večplastna reč in ob tem se odpre vesolje novih narativnih možnosti. 

Predstava je polna igrivega eksperimentiranja, s katerim gredo z roko v roki tudi kot snežinke natreseni brezsmisli, ki pa so vsekakor zanimivi. Mestoma nas moč absurda v prizoru sili v to, da si želimo sceno pred nami preklopiti kot televizijski program ali še raje pritisniti stikalo, ugasniti luč, jo zopet prižgati in se znajti v novi zgodbi. Naša želja je uslišana. Dolgotrajno vlečenje kabla iz električne omarice in spremljajoči mučni trans, ki se poraja ob tem, sta prekinjena s plešočim trebuhom, ki ima na sredici svojega telesa vtičnico namesto popka. Nato sledi blagodejni rez, odrešitev. Napetost čakanja, ki ga povzroči srbeči »firbec« glede tega, kaj se bo skrivalo na koncu neskončne vrvi, je prekinjena. Z rezultatom nismo niti zadovoljni niti nezadovoljni. Predstavo pač vodi naključnost, v angleščini lažje pojasnjeno z besedo randomness, ki ne išče nikakršnega razumevanja občinstva. To je tip predstave, ki se ji jebe za naše (ne)razumevanje. Ustvarjalci se s predmeti igrajo, kakor jih je volja in verjamejo, da bo vsak izmed gledalcev našel prizor, ki ga bo nagovoril. Kot bi nam naenkrat ponudili celo pest bonbonov, mi pa bomo že vzeli enega, kislega ali sladkega. Odvisno zgolj od tega, kako se bomo hipoma počutili.

Glasba ne podpira eksperimentalne naravnanosti uprizoritve, kajti njena mirnost, melanholičnost in skorajda nepotrebnost nas pahnejo v brezizhoden sentiment. Ob ustvarjalnih rešitvah, v trenutkih, ko se animacija izvirno razvija, jo glasba s svojo nerazigranostjo tišči ob tla. Je nedinamična: zelo akvarijska, nepremična, atmosferska, ali pa je preobražena v presekano bobnenje z namenom, da ponazori padec kabla na trda tla. Morda prav ta podobnost z grmenjem prebudi gledalce, ki so že podlegli monotonim glasbenim tonom. Kabli, ki se gibljejo kot nekakšne živalce, kot skupina gosk ali rac, so zelo simpatični, ko se poskušajo izmuzniti svojemu pokorjenemu življenju. Obenem pa se ne morejo izogniti mamljivi vtičnici, ki jih neutrudno vabi k sebi. Na tem mestu bi glasba lahko poudarila opaženi trenutek človeškega v lutkah in naredila učinek te humorne pogruntavščine še prodornejši.

V predstavi pride do dobesedne poosebitve električne napeljave tedaj, ko se na drugi strani stene, za električno omarico, pojavi del človeškega telesa, iz katerega »raste« kablovje. To je lahko zgoraj omenjeni popek ali pa le ukazujoče roke, ki se s prsti prepletajo in zapletajo ter mimogrede zahtevajo nazaj predmete električnega izkustva. Prostor za steno je živ, neznan, zlovešč, nenavaden. Nobeden od nastavkov med rokami in igralcema ali pa samo med animatorjema ni dokončno razčlenjen. Slutimo lahko, da je predstava obtičala v ustvarjalni fazi, v času poigravanja z možnostmi. Faza neizdelanosti, prepojenosti več zamisli, se pravi svobodna igra, je lahko popolnoma gledljiva, vendar dotična predstava na trenutke vseeno poskuša vzpostaviti zametek zgodbe. Ob tej nenadni vsebini, na primeru končnega prizora, v katerem tri osebe pijejo čaj, gledalec naleti na še več vprašanj, ki se dotikajo odnosa med temi osebami. So sploh vsi igralci osebe? V igralki je bila do nedavnega utelešena električna napeljava. Kdaj je prestopila mejo električne omarice? Konec brezsmiselno poskuša vnesti nekaj smisla, kar je popolnoma nepotrebno. 

Predstava Vtičnica nam kljub temu servira ščepec magičnosti, dobro mero neopredeljenosti in živosti tehnoloških, a danes povsem temeljnih, električnih pridobitev. Odmakne se od prvenstveno uporabne naloge električne napeljave in ji nameni svoje lastno življenje. S tem vzpostavi drugo plat logičnega, torej magično. Predmeti, ki vselej delujejo, postanejo razigrani in nepojasnjeni. Človek se zatorej resda igra s praktično vsem, homo ludens v nas ne ugaša, ampak stalno išče nove povezave, nove vtičnice, kamor bo lahko zasadil svojo misel in zagnal novo idejo.