Vsebine

Hrestač, fotografija: Asijana Jurci Avsi

Mini teater Ljubljana je v koprodukciji z Judovskim kulturnim centrom Ljubljana 27. 11. 2021 premierno predstavil svojega Hrestača. Gledališče, ki se v svojem delovanju poleg produkcij postdramskega gledališča zavzema za promocijo in izvedbo gledaliških in lutkovnih predstav za otroke, pri čemer ponudi nekaj premiernih uprizoritev v sezoni, se je tokrat povezalo z beloruskimi ustvarjalci.

Avtorja dramatizacije, Alena Ivanušenka in Aleksander Januškévič, sicer priznana in nagrajena ustvarjalca lutkovnih in gledaliških predstav za otroke, sta sledila predlogi znane in klasične pripovedke pruskega avtorja E. T. A. Hoffmanna z začetka 19. stoletja Hrestač in mišji kralj. V klasični pripovedki, ki je bila v preteklosti večkrat predelana in adaptirana (najbolj znani adaptaciji sta zgodba o Hrestaču francoskega pisca Alexandra Dumasa in libreto Mariusa Petipe za balet ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega), nastopa več akterjev, prav tako zgodba zajema več delov, pa naj gre za prikaz družinskega življenja in odnosov med družinskimi člani na božični večer ali za večplastno fantazijsko popotovanje v zgodbo o prekletstvu hudobne mišje kraljice in mišjega kralja nad princeso in zakletim princem Hrestačem. Januškévič dogajanje strne in pozornost preusmeri na odnos med deklico Marie in njenim botrom Drosselmeyerjem. Botru je prav tako kot v številnih adaptacijah dodeljena vloga skrivnostnega, iznajdljivega in dobrosrčnega moža, ki izdela leseno lutko vojaka. Lutko, ki lahko stre orehe, in lutko, ki se bo glavnemu liku, deklici Marie, močno prikupila, potem ko ji bo boter povedal zgodbo o zakletem Hrestaču. Hrestač naj bi nase prevzel podobo lesene spake, da bi s tem odpravil urok hudobne kraljice Mišilde nad malo princeso. Deklica Marie pa nikakor ne more razumeti, kako je kraljeva družina v zgodbi lahko pozabila na spačenega Hrestača, in prav to je glavni steber dramaturškega loka, za katerega se je odločil režiser in avtorja dramatizacije.

Drosselmeyerjeva poenostavljena in skrčena zgodba o Hrestaču in mišjem kralju služi kot povod za vstop v sanjavi, domišljijski svet deklice Marie. S tem se uprizoritev reši bremena neštetih adaptacij zgodbe o Hrestaču ali odvrne od njega. Gledalci ne pričakujejo in ne predpostavljajo dogajanja, ki so ga morda doživeli s preteklimi baletnimi ali gledališkimi uprizoritvami z isto predlogo, kar je pravzaprav nezanemarljiv podatek glede na čas uprizarjanja, tj. predbožični čas, prepreden z variacijami na Hrestačevo temo.

Odrska pripoved se tako preusmeri na dekličino domišljijo, ki ustvari igrivi svet, kjer lutke, njene igrače, oživijo. Lutke, ki jih je dovršeno oblikovala Ljudmila Skitovič, podkrepijo dogajanje – s svojo popačeno, statično, včasih celo groteskno podobo oživljajo domišljijo krhke deklice Marie. Počasni prizori, kjer se Marie, ki jo popolnoma suvereno odigra Lina Akif, znajde v prostoru nekje med sanjami, igro in ujetostjo v zgodbo o Hrestaču, so podprti z glasbo Andreja Jevdakimava. Glasba prizorom dodaja napetost, nežnost ali sanjavost. Tej se pridružijo še videoanimacije in izrazito lučno oblikovanje, ki so ponekod pretirani in presežni, vendar vedno z namenom, da okrepijo občutek notranjega doživljanja glavnega lika. Gledalec tako vstopi v igro deklice, ki si bolj kot vse drugo želi najti odgovor na to, kako pomagati Hrestaču v zgodbi. Gledalec je priča dekličinemu sanjarjenja, v to pa vstopa tudi podoba samega Hrestača. Lutko v nekaj prizorih nadomesti ali pa se ji postavi po robu kot neka vzporedna slika prisotnost Hrestača v človeški podobi (tega odigra Luka Bokšan z imitiranjem lesene, popolnoma statične in okorno gibajoče se lutke).

Vzdušje uprizoritve se spremeni z napovedanim prihodom mišjega kralja. Počasne prizore in sanjavi ton zamenjajo bolj nagajivo, hudomušno in pustolovsko naravnani prizori bitke mišjega kralja, ki ga vodi želja po zavzetju dekličinega sveta. Mišji kralj torej predstavlja neko nevarnost, temne misli in borbo deklice z lastno nemočjo. Ne gre pa prezreti občutka, da sta način igre in vpeljava mišjega kralja skorajda diametralno nasprotna prvemu delu uprizoritve. Pri tem ta nasprotnost celote uprizoritve ne podkrepi, temveč se izkaže za odvečen element. Mišji kralj, ki ga odigra Tadej Pišek (sicer prav tako v vlogi botra Drosselmeyerja), poseže po pretirani, gagovsko naravnani igri, ki prej ustvarjenega dekličinega sveta in dogajanja v uprizoritvi ne podkrepi, temveč ga pusti na ravni zgolj smešnega in norčavega. To potrdi tudi izbira kostuma mišjega kralja (oblikovalka kostumov je Ljudmila Skitovič, izdelovalca pa Michael Ross in Slavica Janošević), ki bi si ga brez težav predstavljali v kakšni drugi predstavi, a ne sledi kostumografskim izbiram drugih likov.

Domišljijsko popotovanje deklice Marie se po norčavi bitki mišjega kralja in okornega Hrestača konča tam, kjer se za božični čas tudi spodobi – pod božičnim drevesom. Hrestač se tokrat znebi svoje popačene, leseno okorne podobe in se prikaže v vlogi resničnega dečka, Drossmeyerjevega družinskega prijatelja. Dekličina zgodba se tako konča v božični obljubi, da je sprava mogoča in da se črne misli oziroma občutek nemoči, lastne krhkosti in doživljanje krivice lahko preženejo z neobremenjeno lahkotnostjo situacijske komike. V božični zgodbi je to pričakovano in včasih celo zaželeno.

Hrestač je gledljiva otroška lutkovno-igrana predstava, ki gledalca zapelje v sanjski svet, ga sproščeno zabava in dopusti, da mu animacijski in tehnični spodrsljaji (pretirano lučno oblikovanje, neukročenost scenskih elementov, včasih nerodno upravljanje lutk in neutrjena animacija) ne pokvarijo gledališke izkušnje.

***

Alena Ivanušenka po E.T.A. Hoffmanu
HRESTAĆ
Lutkovna predstava 
5+

Avtorica dramatizacije Alena Ivanušenka, režiser Aleksander Januškévič, oblikovalka lutk in kostumov Ljudmila Skitovič, scenografa Aleksander Januškévič in Ljudmila Skitovič, skladatelj Andrej Jevdakimav, igrajo in animirajo Lina Akif, Tadej Pišek, Luka Bokšan, prevajalke na vajah Manca Golob, Valentina Žabkar in Ana Končar, izdelava kostumov Michael Ross in Slavica Janošević

Koprodukcija Mini teater Ljubljana in Judovski kulturni center Ljubljana