Vsebine

Ostaline, Fotografija: Sunčan Patrick Stone, ŠtudenTeater 7.0

Tjaša Breznik 

Študentska avtorska predstava, naslovljena Ostaline, je bila kot edina predstava gledališča objekta del programa letošnjega ŠtudenTeatra, ki je potekal od 12. do 14. aprila v prostorih ljubljanskega gledališča Glej in tudi drugod po Sloveniji. Ostaline so bile uprizorjene v Hiši otrok in umetnosti, kjer so lutkovne predstave glavni del hiš(i)nega repertoarja.

V Ostalinah so bili v nasprotju s preostalimi študentskimi predstavami v ospredju mimika, očesni stik (izmenjava pogledov med animatorkami) in kakopak animirani objekti. Avtorice so jasno kazale fascinacijo nad papirjem, iz katerega so izvlekle nove svetove, v katerih pa sta (začuda) prav tako vladala zakona smrti in končnosti.

Očitno je bilo, da nadobudne lutkarice verjamejo v izbrani ustvarjalni fizični (ter tudi idejni) material in v to, kar ima ponuditi, ter da za uprizoritvijo stoji nekaj mesecev raziskovalnega in pripravljalnega gledališkega dela. Če predstavo spremljamo s to mislijo, se nam lahko zazdi, da zaradi nedavno naučenega upravljanja objektov predstavi umanjka spontanosti, ki izhaja iz suverenosti bolj izkušenih lutkovnih animatorjev. Medtem pa morajo začetniške predstave, da bi nas prepričale o svoji lutkovni spretnosti, temeljiti na vaji, vaji in zopet vaji. Edina skrb pri izvedbi predstave bi torej lahko zadevala zmožnost improvizacije lutkaric začetnic. Bi se mladim animatorkam uspelo hitro in ustrezno odzvati, če bi se med predstavo zgodilo kaj nepričakovanega?

»To je lutkovna predstava v nastajanju,« nas opozori mentorica lutkovnega projekta, kot bi želela vnaprej opravičiti morebitne napake in nepojasnjenosti, kar v resnici ni bilo potrebno, saj so vse predstave ŠtudenTeatra uprizoritve »v nastajanju«, želeč ponovne uprizoritve, ki bo izpilila in nadgradila prejšnjo (prvo). Malenkost spremenjena besedna zveza, ki bi se glasila »predstava o nastajanju«, bi imela več smisla, saj si jo lahko dobro razložimo na uprizoritveni ravni. Svet iz papirja nastaja pred nami, se ruši in sčasoma preoblikuje. Ničesar ni, kar bi bilo stalno, neuničljivo ali nezamenljivo. Svetovi se pred nami tvorijo lahkotno, na enak način kot animatorke manipulirajo rjavi mečkljiv papir. K ustvarjanju svetov pa je pripeta tudi odgovornost – bo svet dovolj trden in ali bo vzdržal pod neizprosno silo časa? Toda ustvarjeni svet je popolnoma efemeren, pojavil se je in izginil; zgolj objekt, ki ga lahko odčitamo kot hišo, pošast ali le nenavadno kreaturo, je že izdelan priletel od bogve kod. Ostala bitja iz papirja dobesedno vzniknejo: medtem ko animatorka po rokah premetava časopisni papir, ga raztrga in iz njega isti hip oblikuje živali podobno formo. To je lutkovni čudež, ki smo mu gledalci priča odprtih ust. Ravno ta čudež stvarjenja je bistven pri lutkovni umetnosti. V nobeni drugi obliki gledališča ni nekaj namreč s tolikšno preprostostjo in nenadnostjo ustvarjeno in kasneje zradirano; prehajanje med živim in mrtvim je vprašljivo in nikakor fiksno. V predstavi je tako prisotna tudi smrt/višje bitje, ki upravlja usodo sveta, ponazorjen/a je z rdečim laserjem, ki iz roke, oblikovane v pištolo, trosi konec, kamor koli je naperjen.

Z igrivostjo, s katero so pristopale do materiala, so se vrnile k zelo primarnemu principu in nas nanj opomnile, saj so pred našimi očmi vlile življenje v poprej mrtev objekt. Hkrati so te temelje lutkovnega gledališča nadgradile z uporabo novega (tudi odpadnega) materiala in s tematiko zgodbe, ki je sveža, avtorska, nevidena in zato presunljiva. Na neznani, še neodkriti svet prispejo tri raziskovalke, ki so ponazorjene z lučmi iz svetilk, in ob tem se zazdi, kot da so prišle tja po pomoti. Luči pa bi lahko predstavljale silo stvarjenja, božjo roko, ki snovi (materialnosti) dodaja formo in vdihne bit. Znajdemo se v svetu, ki je podoben našemu, čeprav je docela skrivnosten in v fazi odkrivanja. Tudi naše sproti pripisane razlage so fluidne, se odgrinjajo izpod predmetnega sveta in nato transformirajo z ritmom, ki jo ubere predstava. Naša končna interpretacija videnih objektov je sekundarnega pomena. Poglavitni sta vzdušje in naše hipno (celo intuitivno) doživljanje sveta, v katerem smo pristali. ŠtudenTeater stremi k spodbujanju avtorskih predstav, ki se porodijo iz študentov samih, brez hojice, ki jo ponuja že znano besedilo. Gledalci se ob spremljanju predstave takisto ne morejo opirati na nič poznanega, prepuščeni so stvarjenju ex nihilo, na takšen način namreč pred nami vznika zgodba in nas pelje s seboj. Pri pripovedovanju si predstava pomaga z glasbeno spremljavo ter dodajanjem in odvzemanjem svetlobe. Svet je najprej zavit v temo, brez soncu podobne luči, le majhni snopi svetlobe pronicajo iz svetilk, ki jih upravljajo lutkarice. Svetloba se nato nekoliko ojača, a nikoli ne zavzame pozornosti polbudnemu, polustvarjenemu svetu, ki se rojeva pred nami.

Ključnega pomena pri snovanju Ostalin je bila vloga mentorjev, ki sta morala študentke sprva naučiti osnovnih animacijskih tehnik (če predpostavimo, da se ŠtudenTeatra udeležijo študentje brez predhodnjih gledaliških izkušenj), šele nato so lahko zasnovale svojo predstavo in se osredotočile na uprizoritveni del. Mentorski pogled od zunaj je v tem primeru izrednega pomena, saj lahko animiranje iz pozicije občinstva deluje neprepričljivo in medlo, česar pa samemu lutkarju med animiranjem ne uspe prepoznati. Mentorja sta tako sproti popravljala napake in performerke vodila do za začetnika zelo suverene odrske prezence in natančno umerjenih gibov. Igralke med predstavo niso hitele, kar je sicer pogosta praksa neizkušenih igralcev, ko jih vodi trema. V njihovi osredotočenosti se je skrivala nujno potrebna umirjenost, ki je bila temeljna za sanjsko vzdušje te lutkovne predstave. Seveda bi bili gibi lahko kdaj še bolj poudarjeni, pogledi ostrejši, obrazna mimika pogumnejša, vendar so to malenkosti, ki jih je po prvi uprizoritvi mogoče mimogrede izboljšati in narediti prodornejše v naslednji ponovitvi predstave. Nekaj odrske negotovosti je bilo razkrite ob igranju s svetilkami, ki so jih animatorke pomotoma ali pa neozaveščeno usmerjale v oči občinstva. Tudi ples »ponovnega rojstva« antropomorfne lutke iz papirja (na skladbo I feel good Jamesa Browna), s katerim se umetniški dogodek zaključi, je odvečen dodatek k poetični zgodbi, ki jo avtorice upodabljajo pred tem, in tako podre poprej skreirano organskost, ki sicer vodi publiko h ganjenosti. S svojim animiranjem, zasnovo in izvedbo predstave pa so vendarle dokazale, da so pripravljene na daljše odrsko življenje. Iz tega razloga bi bilo Ostaline vredno videti še enkrat, in to na rednem programu Hiše otrok in umetnosti.

 ***

OSTALINE
študentska avtorska predstava

Avtorice Gala Jarc, Eva Karolina Soršak, Jana Zorko, mentorja Irena Rajh, Anže Virant
Produkcija Hiša otrok in umetnosti