Vsebine

Foto: Peter Uhan

Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj: Izginjajoči svet (Lutkovno gledališče Ljubljana in Botanični vrt Univerze v Ljubljani)

Avtor kritike: Metod Zupan

Na pragu okoljske katastrofe in vedno vidnejše mobilizacije okoljevarstvenih aktivistk_ov ni nepričakovano, da tematiziranje boja proti neizbežnemu prihaja tudi na odre gledališč. Zdi se, da ima Lutkovno gledališče Ljubljana kot osrednja državna institucija s programsko usmeritvijo, pretežno usmerjeno v odraščajoče občinstvo, do odgovorne reprezentacije te tematike še posebej izraženo dolžnost, ki se je že nekajkrat materializirala pod njegovimi žarometi (Slišati morje, Tihožitje ipd.). Četudi pa se sama vsebinska tematika ponuja kot na pladnju, smiselnost njene prepletenosti z uprizoritvenimi tehnikami še niso zajamčene.

Gledališki dokumentarec Izginjajoči svet v konceptu Tina Grabnarja in Tjaše Bertoncelj tematizira prav uvodno omenjeno tematiko familiarnega sveta, ki pred našimi očmi počasi izginja. Tematika je zaobjeta v obliki uprizoritve enega snemalnega dne, kjer režiserka, tehnik in špikerka snemajo naracijo za fiktivni dokumentarni film o resnično izumirajočih rastlinskih vrstah, kar uprizoritev navdaja z ogromnim pedagoškim potencialom, dopušča pa malo možnosti za performativne presežke, saj je glavnina predstave usidrana v konvencionalne parametre dramskega realizma. Na lutkarski ravni so visokotehnološki rekviziti, ki jih je Grabnar uporabljal že v svojih preteklih predstavah (denimo Nekje drugje), uravnoteženi z bolj analognimi. V prizoru, ko že posnet špikerkin glas v offu razlaga o izginjajočem habitatu rastlin, Lana Bučevec, ki špikerko odigra, slišano uprizori s pričakovanimi rekviziti špikerke: zmečkanim papirjem in dimom iz vejpa, ki v kombinaciji z lučjo Gregorja Kuharja, ki tehnika tudi uprizarja, začneta spominjati na viharniško gorato atmosfero. Edini drugi prizor, ki nas opomni na to, da smo še vedno na lutkovni uprizoritvi, pa se zgodi proti koncu predstave, ko lik režiserke, ki jo odigra Martina Maurič Lazar, skladno s subtilno izraženo stereotipno nadutostjo režiserke tehniku dopoveduje, kako mora postaviti popolnoma umetno kompozicijo hologramskega rastlinja, da bo ta videti čim bolj prepričljiva gledalkam_cem dokumentarca. Sekvenca, kjer Kuhar manipulira tridimenzionalno videoprojekcijo, pa deluje tudi na vsebinski ravni, kot komentar izumetničenosti domnevnega okoljevarstvenega angažmaja fiktivne režiserke.

V predstavo so sporadično umeščeni zvočni posnetki z odprave, na katero se je zunaj dogajalnega prostora odpravila avtorska ekipa dokumentarnega filma, ki ga snemajo nastopajoči. V napotkih režiserke je zaznati, da se je fiktivna avtorska ekipa zavedala kompleksne narave okoljevarstvenega aktivizma – vprašanja afektivnosti, pragmatičnosti, empatičnosti in same smotrnosti nagovarjanja malega človeka, za približujočo se katastrofo pa so odgovorna velika podjetja. V slišanem na posnetku spoznamo, da pa so tudi sami nekorektno posegali v raziskovalno okolje. V zapletenih produkcijah z mnogimi deležniki namreč neizbežno pride do prelaganja odgovornosti in upada strasti do ustvarjanja in aktivističnega naboja. Lik špikerke si denimo zelo prizadeva, da bi stanje predstavili karseda vestno, lik tehnika ostane popolnoma tiho, lik režiserke pa daje vtis, da se je projekta lotila zgolj zaradi službene obveze. Ravno ko se zgodba začne zapletati, pa se tudi konča. Režiserka prekine snemanje, špikerko spusti domov, tehniku pa naroči, naj naredi varnostni backup. Ugasnejo se luči in predstave je konec, ravno ko se je začela začenjati.

V besedilu, ki ga bere Lana Bučevec, je občinstvu predstavljena faktografska raven sporočila predstave – katere rastline (iz)umirajo in zakaj. V pogovorih med režiserko in špikerko ter raztelešenih glasovih z odprave pa spoznamo tudi poskus reflektiranosti svojega angažmaja. Tako kot denimo za feministično predstavo ni dovolj zgolj feministična vsebina, tudi okoljevarstveno nabite predstave take ne dela zgolj tekst. Da je v Izginjajočem svetu, ki govori o izumirajočih rastlinskih vrstah, prišlo do tega razmisleka, lahko sklepamo na podlagi odločitve, da materialno rastline niso prisotne na odru, so zgolj inovativno in očarljivo upodobljene. Hkrati pa enako ne moremo trditi za vse druge mizanscenske elemente, od kostumov do umetnih materialov v scenografiji, nastanek katerih je terjal nezanemarljiv ogljični odtis. Kljub temu da prvi sporočilni ravni v pedagoškem pogledu uspe, pa drugi zaradi nedorečenosti oziroma kontradiktornosti med odrskim dogajanjem, zvočnimi posnetki in produkcijskimi zahtevami predstave spodleti.

Umirjena atmosfera uprizoritve ter atraktivna animacijska tehnologija imata nedvomno potencial, da občinstvo očarata, četudi pa so znotraj besedila prisotni pomisleki o tem, kako angažirane vsebine najučinkoviteje predstaviti občinstvu, do tega ne pride. Martina Maurič Lazar in Lana Bučevec k temu prispevata tudi s svojo sicer solidno, a neutečeno igro (lahko da gre neutečenost naprtiti tudi preveč zbornemu tekstu (lektorica Maja Cerar)), ki tako kot futuristična hologramska tehnologija nase veže preveč pozornosti, da bi se lahko posvetili vsebini predstave. Pri neopaznosti, a hkratni očarljivosti pa so veliko uspešnejše realistična sproščena kostumografija Tine Bonča, glasba Eduarda Raona in scenografija Sare Slivnik. Slednja stene snemalnega studia postavi v diagonalo, s čimer je ohranila dve steni s peno obloženega studia (v radijskem žargonu) za šipo, ki se sama replicirana nadaljuje v avditorij, s tem pa je odrsko dogajanje pred in za šipoodprla občinstvu. Vprašanje, ali je bilo to potešeno s tem, kar je videlo, pa prav tako ostaja odprto.