Vsebine

M.A.R., arhiv Andrea Díaz Reboredo

Tjaša Breznik

Povabljeni smo k večerji: čakajo nas žlice in krožniki. Ena sama luč nad jedilno mizo osvetljuje prostor s toplo svetlobo. Ta luč dobi v predstavi vlogo reflektorja. Za mizo stoji igralka, ki govori v španščini. Miza je maketa, na kateri se rišejo zgodbe. Ob strani sedi prevajalka, ki vsako izgovorjeno besedo prevede v slovenščino. Udobno smo zasidrani v svojih sedežih in pripravljeni na pripoved o družini in njeni hiši, ki se je skozi generacije spreminjala po nareku družbeno-političnih razmer. Ali pa le zaradi neznosnega minevanja časa.

A najprej je seveda treba zgraditi hišo. Priča smo ambiciozni arhitektki, ki nam v poetični maniri razloži osnove geometrije, iz katere izhajajo arhitekturne risbe. Vse se začne s točko, nadaljuje pa s črto, ki med seboj povezuje dve točki ali pa seže v neskončno daljavo. Skupaj se odpravimo na pot načrtovanja hiše in mesta. V to izbiro nas zapelje pripovedovalka, ki  ji uspe ustvariti občutje, da poslušamo nekaj pomembno nostalgičnega, kar bo nahranilo našo dušo. Gledalci si izberemo pot, ne meje; oboje namreč lahko predstavlja ena črta. Z nevsiljivo, toda močno prezenco, nas igralka organsko prepriča, da sledimo njenim besedam in gibom, ki podpirajo izgovorjeno. Veliko prispeva tudi kuhinjska luč, ki daje edini in jasen fokus na njeno telo.

Papirnat namizni prt se prelevi v morje – mar (v španščini), ki je lokacijsko sidrišče družine in njene hiše. Pod prtom se skrivajo lesene škatlice, razporejen po celi mizi. Te se odpirajo in iz njihovih stranic nastanejo hiše, ki se sestavljajo, rušijo in premikajo po volji igralke. Ker z njimi manipulira s hitrimi gibi in izvaja gibanje, podobno plesu, ustvarja vzdušje brzeče usode, ki s svojo močjo – časom – spreminja podobo hiše.

Hiša kakopak ni zgolj »neka« hiša. Ni neopredeljena, temveč je hiša pripovedovalkinega otroštva, njen prvi dom. Toplina, ki jo ustvarita takojšnje intimno posedenje v polkrog in svetla luč nad kuhinjsko mizo, potuje do nas tudi iz nežnega igralkinega glasu, medtem ko odstira osebno zgodbo. Gledalci se počutimo, kot da vstopamo v prijateljski odnos z animatorko, ki z nami deli lastne osebne spomine. Ob tem nas tudi neposredno nagovarja, dodeli nam imena svojih družinskih članov in nas vpraša po arhitekturnih željah:»Bi rada hišo na deželi ali v mestu?« »Naj bo hiša majhna ali velika?« Najprej z izbrano osebo vzpostavi očesni stik, nato pa se  ji približa z vprašanjem. Ti trenutki dajo predstavi sproščeno atmosfero, v kateri je mogoča občasna improvizacija. Konec koncev pa je takšno vključevanje občinstva predvsem prikupno in domačno, saj je nezahtevno. Ima enako vrednost kot vprašanja o naši najljubši barvi ali naslednji izletniški destinaciji. Niso pomembna za širšo sliko, vendar so ključna za pripadnost skupini in pri sklepanju novih vezi, med predstavo pa so odgovori občinstva še dodaten privlak k zgodbi. Poraja se vtis, da ne bi bilo isto, če me ne bi bilo v prvi vrsti te dvorane. Tu sem, da pomagam ustvarjalki in njeni zgodbi. Nagovarja nas sicer v španščini, a bariero med sabo in nami sproti odmika, ko poskuša (nekoliko polomljeno) izgovoriti tudi kakšno slovensko besedo. Začutimo, da je predstava prilagojena občinstvu, ki vpija vsako elegantno gesto, storjeno z igralkine strani.

Performerki uspe nekaj neverjetnega: šum morja, ki ga ponazori s prepogibanjem mečkljivega kosa papirja na začetku predstave, ostaja implicitno prisoten tudi po umiku šumečega materiala. Tako je morje v ozadju okoliška stalnica prizorišča generacijskih sprememb, četudi je ni nikjer na spregled. Motiv morja, ki ponuja metaforično neskončnost, edino stabilno (zgoraj omenjeno) točko v svetu, v katerem se družbena realnost znova in znova ruši ter na novo postavlja, kot je to značilno za igro z dominami. Valovi pa obenem preprečujejo, da bi nas moč časa spravila v tesnobo, saj nas nežno in ritmično božajo, medtem ko kot otroci pozorno poslušamo animatorkine tuje zveneče besede, ki nam razgrinjajo bajke časa in prostora.

Kako pomembno je imeti svojo sobo? Bi raje živela sama v stanovanju ali v nabito polni hiši? Vprašanja v takem slogu se nam lahko med predstavo neovirano pojavljajo v mislih. Zdi se, da je ključnega pomena za naše življenje, kje in s kom prebivamo. Vendar pa se moramo zavedati minljivosti bivanjske situacije. Hišo našega otroštva smo izgubili že vsi, ki smo »odrasli« (se izselili iz primarnega doma). Toda hiša, ki nastane iz prejšnje, je zgrajena na še tlečem ognjišču, ki mu sicer nihče več ne pristavlja polen. Avra, ki obdaja hišo, pa vendarle potrebuje čas, preden cela izpuhti. Opisana subtilnost, s katero smo prijazno povabljeni v središče družinskega minevanja, pred ugašajoče ognjišče, zaznamuje celotno predstavo. Zgodba vsakega izmed nas, saj ima (ali pa je imel) vsak svojevrstno družinsko gnezdišče, je prikazana na odru kot nekaj vrednega, da se ob njej za hip ustavimo in razmislimo o naši in arhitekturni vpetosti v čas. H kontemplaciji nas spodbudijo razmetavanje lesenih sten, umikanje lesa, odpiranje škatel, zapiranje, konstrukcija... Vse, kar nas z brezbrižnim premetavanjem po mizi spomni na vseprežemajočo minljivost.

Škatlice na mizi skrivajo v sebi mnogo predmetov in večina jih za nas ostane skrivnost, saj nam jih igralka med predstavo ne pokaže. K ogledu teh skrivnosti nas povabi po predstavi, ko se znajdemo na razstavi teh prostorov, pravkar vzniknjeni galeriji, ki spominja na podstrešno sobico. Kukamo v zgolj deloma pojasnjene zgodbe, ki dopolnjujejo že končano uprizoritev. Tako še pobliže vstopimo v prostore odraščanja, ki so polni majhnih predmetov, drobnih misli, ki krojijo otroštvo. Šahovnica, papir, strani v knjigi, šiviljski meter so vsakdanji predmeti, ki gradijo miniaturno vesolje ene izbrane družine.

 ***

Andrea Diaz Reboredo
M.A.R.
Vizualni diskurz o prostoru

Avtorstvo in izvedba Andrea Diaz Reboredo, svetovanje Xavier Bobés Solá, izdelava objektov Andrea in Pablo Reboredo, glasba Dani Leon