Vsebine

Unboxed. Fotografija: Andre Wirsig

Maša Jazbec

»MANIPULATE Digital Festival« je potekal od 29. januarja do 7. februarja letos. Škotski festival se je tokrat glede na zdaj že leto trajajoče karantensko stanje v svetu odločil, da prilagodi svoj program ter predstavi uprizoritve, prilagojene spletnemu izvajanju, in uprizoritve, ki so bile namenoma ustvarjene za digitalni prostor in virtualno prezentacijo. Poleg lutkovnih uprizoritev (sicer ne strogo v klasičnem pomenu) so bili v ospredju tudi videoanimacije, predmetno gledališče in igrano senčno gledališče, pri čemer so ustvarjalci animacije umestili v uprizoritve na zelo različne načine. Videoanimacije so tako lahko predstavljale ozadje za pojav lutke ali okolje, v katerem je bila lutka animirana, animirane digitalne tehnike so spreminjale ustvarjalčevo podobo in hibridno posegle v polje (animiranega) filma, videoprojekcije pa so si izborile poglavitnejše mesto v polju uprizarjanja.

Občinstvo, vsak gledalec ali gledalka posebej, je uprizoritev spremljalo na spletu. Polje doživljanja je tokrat torej predstavljal posnetek. Tega si je lahko gledalec ogledal večkrat, v veliko primerih pa je nastal pred samim spremljanjem festivalske uprizoritve »v živo«. Spremljanje festivala na spletu je nekoliko odvzelo »tukaj in zdaj« vzdušje festivalskega programa, ko je občinstvu omogočeno doživljanje uprizoritve v skupnem času in prostoru.

Prvi dan festivala je med drugim ponudil spletno uprizoritev izraelskega ustvarjalca Ariela Dorona Unboxed. Bolj primernega dela za festivalski program, kot je Doronovo, si organizatorji skorajda ne bi mogli zamisliti, saj je eden ključnih pojmov uprizoritve (obenem pa ime samega festivala) glagol manipulirati. Avtor preigrava svoje sposobnosti lutkarja, ko gledalce seznanja s tehnično podkovanostjo upravljanja lutke in ravnanja z njo, ki je v njegovem primeru preprosto njegova gola roka. A uspe mu odpreti tudi drugo pomensko polje manipuliranja, ko neprikrito in prepričljivo zavaja gledalčevo percepcijo s prikazovanjem lutke oziroma roke.

Unboxed je avtorski projekt, nadaljevanje solo predstave Boxed, ki je bila v Evropi premierno predstavljena jeseni 2019 na lutkovnem festivalu v Charleville-Mézièresu. V minimalistični predstavi Boxed (brez lučnega oblikovanja in brez glasbe) »z(a) eno samo roko« ustvarjalec Ariel Doron, oblečen v kopalni plašč, obut natikače ter opremljen s škatlo za čevlje, parom škarij in lepilnim trakom, preigrava klovnovske elemente, interpretacije lutkovne animacije in dojemanje gledališča animiranih form. V polurni predstavi popelje v vrtinec čustev, v strašno fantazijo osamljenega moškega, ki stik s samim sabo in svetom išče v razdvajanju, seciranju podobe človeka na eni strani ter podobo roke kot samostojne entitete na drugi. Avtor s specifičnim, grotesknim smislom za humor (podobno izrazit je tudi v svoji drugi predstavi Plastic heroes [1]) je pri ustvarjanju Boxed sodeloval z ustvarjalci, kot so Tobias Tönjes (dramaturgija), Shahar Marom, Florian Feisel in Roni Nelken Mosensin (svetovanje).

Tudi Unboxed je posledica sodelovanja istih ustvarjalcev. Uprizoritev, ki je prilagojena digitalnemu, dvodimenzionalnemu, spletnemu okolju, vzpostavlja vzdušje, ki pritiče letu 2020 (letu, ki je svet šokiralo s pojavom pandemije koronavirusa, še bolj pa svetovno prebivalstvo soočilo s strogimi zdravstvenimi ukrepi za zajezitev širjenja virusa, kar je mnogim spremenilo vsakodnevno sporazumevanje in srečevanje z drugimi ljudmi ter način bivanja v svetu). Uprizoritveni prostor je bel, kliničen prostor, za katerega se izkaže, da je nastavljen, postavljen, sestavljen znotraj sobe nekega stanovanja. Gledalec, pa čeprav daleč stran od mesta dogajanja uprizoritve, gleda ustvarjalca, zaprtega (ali tako se vsaj zdi) v svoji beli škatli, sedečega za belo mizo s kartonsko škatlo pred sabo. Avtor se predstavi v »tipični karantenski« preobleki (trenirka, pulover) v (lažnem) zavetju domač(n)ega prostora.

Presenetljivo in navdihujoče pri Unboxed, kar se že dobro nakazuje v predstavi Boxed, je to, kako Doronu uspe z majhnim številom scenskih rekvizitov (kamera, miza, stol, kartonska škatla, lepilni trak, škarje, plastenka kečapa, plastična roka) ustvariti doživljajski svet, kjer poglavitno vlogo igrata plasiranje in plastenje pojmov ter pomenskih polj. Doron se poigrava z afirmiranjem in negiranjem objekta interpretacije (mar je to, kar gledalec vidi, roka ali lutka?), s prikazovanjem živega in neživega (mar je to, kar avtor prikazuje, živo ali neživo?), neprestano gledalcu vzpostavlja možnost asociacij in vprašanj, preklaplja med kodom manipuliranega in manipulirajočega, pri tem pa subtilno nagovarja sedanji položaj družbe, navade potrošnika, odnos individuuma do samega sebe, narcisizem, odnos do lastnega telesa.

Kod, za katerega se odloči Doron, je fluiden. Odloči se, da bo gledalca soočil z dvopolnim predstavljanjem telesa, ko roka enkrat predstavlja animirani objekt, nad katerim se ustvarjalec navdušuje, ga opazuje in spoznava kot nekaj, kar je njemu nepoznano, ne-lastno, in spet v drugem trenutku, ko gledalcu z umikom roke iz škatle jasno pokaže, da roko animira on sam. Prav tako dvopolno dostopa do živega, organskega, in plastičnega, anorganskega. Njegova gola, živa roka je včasih samo in zgolj to, roka kot del telesa, ki jo uporablja, spet drugič živa roka služi temu, da plastični pripomoček, plastično roko, predstavlja kot nekaj živega. In ne le zgolj to. V nekem trenutku, proti koncu uprizoritve, mnoštvo rok, plastičnih ali živih, ko prehaja od ljubkovanja Doronovega obraza do skorajda napadajočega otipavanja vseh možnih obraznih gub, opominja ali pa zgolj nakazuje na avtorjev odnos do lastnega telesa in pristnost dotika.

Uprizoritev prikaže Doronov model, kjer se kot avtor prek humorja in na prvi pogled nenevarne, celo postranske igre (prav tako tudi v že omenjeni predstavi Plastic heroes) izkaže kot angažiran avtor, banalne družbene situacije (pričakovanje poštne pošiljke in navdušenje ob nakupu novega artikla s pomanjkljivimi navodili za uporabo – le kdo ne pozna tega?) prestavlja v polje razmisleka o sodobni potrošniški družbi. Doron ne komentira družbe, vsekakor pa nakazuje dvome. Družba, kjer pričakovanje in navdušenje dostavljenega artikla zamenjata pričakovanje in navdušenje nad obiskom prijatelja, je družba, ki sili v individualizacijo, predvsem pa drugačno dojemanje vzpostavljanja odnosov.

Veliko težo uprizoritve Unboxed nosi razmerje med besedo in gibom. Beseda (zgolj in samo beseda, v odsotnosti glasbe) je namenjena temu, da avtor naveže stik z nedefiniranim občinstvom, z besedami si omogoči prostor sporazumevanja. Avtor z gledalcem komunicira s pomočjo različnih čustvenih stanj, v katerih se znajde oziroma ki jih izrazi (s čustvenim crescendom od spokojnosti, sproščenosti, veselja, radostjo pričakovanja, navdušenja, panike, strahu, groze in celo obupa). Doživljanje gledalca stopnjuje s hrupnim čustvovanjem zato, da odredi mesto neverbalni komunikaciji, ki jo prevzame roka. Zdi se, da njegovo potenciranje glasov ob izrazu različnih čustev daje večjo vrednost in pomembno vlogo roki. Glasovi tako pomagajo v gledalcu zbuditi groteskno razmerje do roke, od smešne prikupnosti do grozljive napadalnosti na koncu uprizoritve.

In ponovno je treba poudariti plastenje pomenov. V enem trenutku je gledalec priča konstrukciji pojma roke z lastnim obstojem, v drugem sledi dekonstrukcija tega pojma, ko se roka spet vzpostavi kot del avtorjevega telesa. Doron zvito predstavi preobrat: gledalec ve, da avtor svojo levo roko spremeni, dojema, predstavlja kot lutko s tem, ko jo potisne skozi luknjo v škatli – ko roke ni v luknji, ta ni lutka; avtor tudi jasno pokaže luknjo v škatli in tu je preobrat – avtor nam jasno pokaže način manipulacije, luknja je portal, ki roko spremeni v roko-lutko; a prav ista luknja v škatli dobi še drug pomen, saj lahko predstavlja prehod, izhod, od koder je roka-lutka pobegnila in postala lutka-roka; gre za pripenjanje več pomenov na del avtorjevega telesa.

Na pomenska polja roke avtor lepi tudi različna stanja in odnose: ljubeč odnos (navdušenje nad kupljenim artiklom, presenečenje), zastrašujoč odnos (strah, ko se roka osamosvoji), adrenalin (iskanje pobegle roke), nezaupanje in celo groza (osamosvojena, avtonomna plastična roka posega v avtorjev zasebni prostor in intimo v od blizu posnetem kadru dotikanja obraza) ter fascinacijo. S fascinacijo kot občutenjem očaranosti, a zastrašujoče prevzetosti zaradi nepoznavanja tega, kar se vzpostavlja pred nami, se uprizoritev Unboxed konča ter tako ne ponudi enoznačnega konca. Kako le, saj je uprizoritev kot celota dogajanje večpomenskosti njenih delov. Zaključi se s fascinacijo kot močno prevzetostjo. In sledijo vprašanja: Kdo ali kaj je koga prevzel? Katera roka je prevzela drugi mesto? In iz katere škatle je vse skupaj prišlo?

Doron se tako kot v svojih prejšnjih delih ne opredeli ter se poigrava s konstrukcijo in dekonstrukcijo podob, pojmov in dojemanja. Ne zaseda mesta odločevalca, saj to mesto ponuja gledalcu. Preprosto ponudi škatlo, kartonsko škatlo, iz katere bo pokukala mirijada interpretacij. Pošiljatelj Ariel Doron in njegova skupina sodelavcev s svojo polurno pošiljko fascinirata marsikaterega naslovnika (gledalca).

[1] Predstava Plastic heroes je predstava gledališča objektov s plastičnimi figuricami vojakov, priljubljenih punčk barbie in plišastega tigra. V navidez nedolžni (otroški) igri z igračami Arielu Doronu uspe predstaviti kolaž vojnih podob, situacij, vojaških misij, življenja vojakov in njihovih družin. Humor, ki ga vnaša z igrano naivnostjo in ironijo ter grenkim smešenjem, mu omogoča, da gledalca sooči z lastnim dojemanjem vojaške discipline in (ne)smisla političnih bojev in igric v resničnem življenju.