Vsebine

Foto: D. Matvejev

Vilensko lutkovno gledališče Lėlė: Račka, Smrt in Tulipan

Avtorica kritike: Tjaša Pirnar

Račka, smrt in tulipan je izvorno slikanica Wolfa Erlbrucha, ki, kot bi utegnili uganiti iz naslova, tematizira smrt. Slednjo radi označimo za kompleksno temo, ki jo je težko približati oziroma predstaviti otrokom, a glede na to, da se je že marsikatera ustvarjalna ekipa uspešno in inovativno polotila tega izziva, si lahko prihranimo tovrstne, že klišejske pripombe in se raje posvetimo specifikam uprizoritve Račka, smrt in tulipan v režiji Jūratė Trimakaitė v produkciji Vilenskega lutkovnega gledališča Lėlė.

V zgodbi iz slikanice Račka opazi, da ji sledi Smrt. Sledi ji vse do konca njenega življenja, ko račko nežno položi v vodo, poleg nje pa tulipan. V litovski uprizoritvi sta omenjeni protagonistki zelo preprosti mali lutki na palici, ki gibanja, razen po prostoru, ne zmoreta in kot mali podobi plavata v okviru odra na besedah izpod peresa Wolfa Erlbrucha. Litovska uprizoritev pa to zgodbo prepleta še z dvema drugima pripovednima nitma.

Temeljno okvirno zgodbo izgrajuje igralec v vlogi vrtnarja, ki otroke angažira v posnemanju gibov postopka sajenja tulipana. Ta pripovedna raven je prikupen in učinkovit okvir, dokler ne začne vložne zgodbe, v katero nas prepusti, prekinjati. Ti vskoki delujejo vsiljeno, kot da ustvarjalci ne bi zaupali, da bo brez vrtnarjevih intervencij občinstvo obdržalo pozornost in da mu bo uspelo slediti zgodbi od začetka do konca. Nedinamičnost lutk povsem ustreza poetični nežnosti vsebine in opiranju na besedilo. S temno globino odra soustvarjajo ozračje, ki jo vsaka vrtnarjeva prekinitev podre, da se mora nato na novo vzpostaviti.

Vrtnar je torej tisti, ki naznani vložno zgodbo, češ da mu jo je nekdaj pripovedovala mama. Tu poprimimo za tretjo pripovedno nit – ta se vije od malega fantiča in njegove matere do rastočega fantiča in vse manjše matere. Interpretaciji posameznega gledalca ostane prepuščeno vprašanje, ali zgodbo o Rački in Smrti pripoveduje mama na odru ali je raztelešen glas, ki napolnjuje dvorano, lastna entiteta. Račka, smrt in tulipan je slogovno in vsebinsko bogata in odlično izpeljana zgodba, in čeprav bi lahko vključitev zgodbe o ljudeh razumeli kot še en primer nezaupanja v material uprizoritve, sta zgodbi tako tematsko usklajeni in dopolnjujoči se, da ni težko razumeti smisla in želje po prepletu obeh. Račkino soočanje z lastno minljivostjo in radovednostjo o posmrtnem življenju sreča dečkovo zaznavanje sprememb in sprejemanje minljivosti bližnjega. Obe pripovedni liniji ostajata nevsiljivi in zaupata, da bomo gledalci z njima pristopili k neodgovorljivim vprašanjem in neznanemu, ki spremlja umiranje.

Lutki matere in sina (oziroma več njih, v različnih dimenzijah) delujeta kot spremljava pripovedi o rački in smrti, saj poleg primarne naloge utelešanja likov opravljata še funkcijo scenografije. Zanimiv koncept, ki je nekoliko neprikladen, saj z objektivizacijo protagonistov  gledalce drži na distanci. To vrzel uprizoritev uspešno preči z animacijo in uporabo različnih lutk. 

Vilenska Račka, smrt in tulipan zlasti v prizorih z vrtnarjem izzveni rahlo didaktično, predvsem pa kot uprizoritev, ki ji manjka zaupanja vase. Trem v teoriji idealno ujemajočim se delom ne uspe zadihati v harmoniji, temveč se, namesto da bi soizgrajevali skupno poanto oziroma tematsko krajino, prekinjajo, ustavljajo ritem uprizoritve in žonglirajo s pozornostjo občinstva. V svoji izvedbi uprizoritev sicer deluje, priokus grenkobe pušča le vrzel med možnim in izkoriščenim potencialom, ki si je uprizoritev ni drznila zapolniti.