Vsebine

Foto: L. Varanauskas

Justina Jukonytė: O svetu (Vilensko gledališče “Lėlė“)

Avtorica kritike: Tjaša Breznik

O svetu je otroška predstava, ki diha svež zrak in zre v daljavo, čez širni in prostrani svet, ki se pred nami odpira z vsemi zvočnimi in vidnimi atributi. Predstava vzbuja občutek odprtega prostora, v katerega zakorakamo odprtih rok, pripravljeni sprejeti vse, kar nam ponuja. To je kraj, ki vzbuja zaupanje, da se od njega in neizčrpnosti njegovih pojavov lahko učimo, to pa bo mogoče le, če bomo svet okoli sebe dojemali kot ponujeno, toplo dlan.

Nastavljeno vzdušje je pozitivno in obetajoče, takšen naj bi bil za človeške malčke tudi idealni svet. Poglavitni, sprva scenski element predstave (a ne za dolgo) je gromozanska nakopičena preproga, polna različnih barvnih tekstur in struktur, ki se prepletajo v svoji stični značilnosti – tipalni mehkobi. Preproga v uprizoritvi oživi, njeni deli postanejo roka, snežena kepa, zavetje majhnih ribic. Sestavljajo jo majhna skrivališča: žepki in votline, iz katerih kdaj pokukajo lutke. Greh bi bil, če nam ustvarjalci predstave ne bi dovolili dotikati se te haptične površine. Največje veselje za obiskovalce je namreč ravno dobrodušno povabilo k igri, ki se zgodi na koncu predstave. Gledalcu, iščočemu metaforike, svet postane igralnica, v kateri se lahko zabavamo edinole ljudje, ki smo vztrajna raziskovalna bitja. Za otroke pa je predstava igra v »naravnem« svetu in prikazuje nasprotje sveta umetelno izdelanih igrač, ki se pogosto popolnoma razlikujejo od temeljne, od narave dane realnosti in tvorijo (malce pretiravam) umetno vesolje otroške igre. Tokrat je bil pristop do podobe lutk smotrno in ključno drugačen. Animirane lutke so pretresljivo zanimive in nešablonsko zastavljene. S svojo dokaj klasično, običajno podobo izstopata zgolj lutki zajčka in lisičke, ki izvirnost utemeljujeta v zmožnosti spreminjanja barv kožuha v zimske podtone. Preostale forme lutk so še »ne videne« in puščajo interpretacijsko vrzel, ki nam podari nekaj sekund več, preden z gotovostjo zatrdimo, kateri pomen se ujema s ponujeno podobo. Dopuščanje, da se oči najprej napasejo nad vizualno zamislico, šele nato pa možgani posežejo po kategoriziranju, je tudi oblika razširjanja »prostora« v predstavi, in sicer na primeru vizualne podobe lutk, kjer nastane večja asociacijska širina. Ta je prepoznana v »aha momentu«, ki zbistri našo pozornost in vzbudi čudenje nad uporabo materialov. Tistih nekaj sekund, potrebnih za prepoznanje objekta, ki nam ga animatorja pomolita pred oči, ni prekinjeno z besedilom. Igralca ga poimenujeta šele po tem ključnem, sicer resda kratkem, a osvežujočem premoru. Tedaj animirani predmet osvetlita v jezikovni luči artikulacije še pretežno neveščih otrok. Besedila je malo, a je postavljeno na primerno mesto v predstavi, da pomaga pri miselnem delu mladih obiskovalcev, ki ob opazovanju lutk iz znaka (lutke) izluščijo označenca (njeno vsebino). Otroci imajo nekaj časa, da najdejo povezavo med objektom in besedo zanj, če pa jim spomin odpove, se v pravem hipu najde beseda za animirani objekt.

Pri analizi primarno otroških predstav je vredno nameniti nekaj premisleka tudi vključevanju otrok v potek predstave. Otroci namreč hrepenijo po dotiku in uporabi oživljenih lutk, ki jih v uprizoritvijo nagovarjajo. V predstavi O svetu so otroci večkrat subtilno vključeni v lutkovno uprizoritev. Raznotera bitja, ki se pojavijo na odru, po svoji odigrani etapi pristopijo h gledalcem. Včasih obtičijo v njihovih rokah, spet drugič pa animatorja dopustita le bežen dotik med lutko in gledalcem. Lutke potemtakem pogumno zabrišejo mejo intimnega prostora in se pojavijo tik pred otrokovimi očmi, kot bi jim brale misli. Vendar tam ne ostanejo predolgo, saj je bistvena vrlina te predstave povsem nevsiljivo ponujena možnost, da otroci pristopijo k igri, če si tega sami želijo. Če otrok rahlo zmigne z glavo, češ, ne želim, se ribica že pomakne k naslednjemu in nazadnje odplava v širni zračni ocean pred nami. Zanimanje za predmete animacije pri otrocih med predstavo narašča, nekateri se pri tretji ponujeni lutki igrači že opogumijo in si jo prilastijo. Pogum narašča in ne zdi se, da bi pozornost ob tem pojemala.

Svet se v uprizoritvi razdeli na štiri letne čase. Odstrejo se tančice, ki jih prekrivajo, in znajdemo se v vsakem izmed njih. Takšna vsebinska zgradba je nekoliko predvidljiva, vendar za znake označencev (letnih ciklov) izbere netipična bitja: v pomlad nas privede goska in ne sinička ali zvonček. Iz predstave pa smo odslovljeni z zimskim spanjem, zibanjem v sen, kar nas popelje do pestovanja mladiča, novega bitja. Predstava se hočeš nočeš zaključi z materinsko noto, ki nas spomni, da je namenjena predvsem otrokom v prvih letih življenja, ki sebe dojemajo predvsem v odnosu s svojo materjo, eno od oseb, ki jim po navadi odstirajo svet. Predstava torej obtiči v toplem objemu, domačnosti dnevne sobe, na mehki preprogi, s katere vstajajo in nazaj ponikajo živalce tega sveta. Izbira materialov, glasbe, celo kostumov in bogate morfologije bitij je zgovornejša od peščice natrosenih besed, ki kot začimbe dodajajo lingvistični priokus vizualno-tipalno-zvočnega (dodobra čutnega) vstopa v gledališko predstavljen naravni, osnovni svet. Podoba, ki smo ji priča, je prvinska, živalska. Z odsotnostjo človeških likov so otroci prepuščeni zgodbi živalskih vrst. 

Premisa utopične predstave, v kateri se ustvarjalci izogibajo vsemu groznemu ali neprijetnemu v svetu, je, da mora biti svet, v katerega vstopajo otroci, udoben, varen in povabljiv, kar pa ga nehote naredi popolnoma brezmadežnega. Takšen svet je razkrit v svoji »naravni« luči, brez mestnega vrveža in kakršnegakoli človekovega vpliva, kar je dandanes v resnici skorajda nemogoče. Prototip takšnega sveta ustvarita animatorja na odru, zatem ko nas udobno namestita pred preprogo. Dejanski svet, ki se sicer koplje v svoji kaotičnosti, ostane v predstavi nekje zunaj, zanj ni vstopa v odrsko gnezdišče. Svet ostane njihov, otroški svet – svet začetka. Svet, kot bi si ga želeli videti, ko smo ga uzrli prvič, goli, prepuščeni in z golim očesom.