Vsebine

Slišati morje, fotografija: Jaka Varmuž

Metod Zupan

Morje kot entiteta, ki prekriva večino zemeljskega površja, hkrati pa je od njega mnogo manj raziskano, je pogosto pripovedovalska bližnjica za vzpostavljanje skrivnostnosti. Morje naseljuje kalejdoskop raznolikih bitij, ki so v evoluciji razvile lastnosti, po katerih se vizualno razlikujejo od kopenskih tvorb, zaradi česar so izredno zanimive ustvarjalkam_cem risank, pravljic in tudi predstav. Ni potrebno veliko, da morju endemična kombinacija skrivnostnosti in podob, ki burijo domišljijo, deluje pravljično – nekoliko več pa je potrebno, da pravljičnost ne izzveni zgolj na estetski ravni, temveč se usidra z žmohtnim vsebinskim zaledjem.

V interaktivni predstavi (za malčice_ke) Slišati morje Saške Rakef smo obiskovalke_ci povabljene_i v dvorano, preobraženo v pravljico na morskem dnu. V zamegljeno dvorano Odra pod zvezdami ljubljanskega Lutkovnega gledališča so postavljene svetilke v obliki meduz, vrtiljak z jato plavajočih rib ter skrivnostni kotički, v katere (še) nimamo vpogleda, a se nam razkrivajo ravno toliko, da vzbudijo našo radovednost. Scenografija Petre Veber je pravljična v pravem pomenu besede: učinkuje navidezno. Ne kot pravo morsko dno, s smrdečimi algami, neprivlačnimi morskimi kumarami in vso človeško ustvarjeno navlako, ampak kot morsko dno iz risank, ki so v nas ustvarile kolektivne in domišljijske podobe. Bolj pravljičen in risankast bi bil lahko le z vključitvijo ponošenega škornja, ki čaka na trnek nič hudega slutečega ribiča. Ta pravljični svet pa je opran vse človeško ustvarjene nesnage in deluje kot popolno, neokrnjeno, eterično prizorišče za dogodivščino pred nami.

V podvodno dogodivščino gledalke_ci vstopimo skupaj. Sezujemo se in bosonoge_i stopimo na mehka morska tla – taktilno razširitev vizualno privlačne scenografije. Po kratkem očaranem tavanju po dvorani se namestimo okoli morske vile (Maja Kunšič), ki občinstvu v verzih predstavi naše poslanstvo. Otroci dobijo vrečice za zbiranje skrivnostnih koščkov sestavljanke, ki jih bodo nabirali med predstavo, s čimer dogodivščino nadaljujejo kot mlade_i raziskovalke_ci in »varuhinje_i« skrivnosti morskega dna. Medtem ko se za starejše občinstvo (predvsem starši otrok) dogodivščina konča, se za najmlajše nadaljuje, ko z morsko vilo začnejo prehajati med različnimi postajami, na katerih so soočene_i s simpatično medigro morskih živali, z ugankami, ter če uganejo – glasbenim motivom ter koščkom sestavljanke, ki ga skupaj s starši ob koncu predstave sestavijo v shematsko risbo morskega ekosistema, ki prikazuje rdečo nit predstave: vse je med seboj povezano.

Poudarek replik (Saška Rakef) na povezanosti različnih (morskih) ekosistemov otrokom na simpatičen način približa kompleksna vprašanja morske biologije. Čarobna nedotaknjenost podvodnega prostora prav tako nagovori njihovo zaznavanje, ki pa ne vzpostavi umevnega in poantiranega sporočila. Tavanje od skrivnosti do skrivnosti za malčice_ke sicer ne izgubi svoje zanimivosti, tudi po zaslugi dramaturgije Pie Brezavšček, saj je pot vedno skrivnostnejša in bolj prostorsko razgibana, četudi je konec nekoliko antiklimaktičen, saj večina otrok v dokončani sestavljanki ne prepozna osrednjega poudarka predstave (poleg tega za sestavitev potrebujejo pomoč staršev). Iskreno, poante ni prepoznal niti pišoči kritik, ki je od naziva »varuhinje_i« pričakoval okoljevarstven naboj predstave, ne pa zgolj zbanalizirane paleontologije morskega dna.

Da uprizorjeni pravljični eteričnosti grozi devastacija, izvemo zgolj iztanjšano, denimo na primeru dveh delfinov, ki se zaradi zvočnega onesnaževanja ne najdeta. Četudi angažirani potencial ni dosežen, pa pravkar omenjeno pomeni prikupen in učinkovit uprizoritveni trenutek, saj poleg sporočilnosti igralkam omogoča tudi diegetsko nadzorovanje glasnosti razživetega občinstva najmlajših, brez potrebe po motečem ššššš-janju. Enako velja za animatorke lutk, ki nas izza lesenih desk in razobešenih rjuh pridejo pozdravit z različnimi morskimi živalmi, z raznolikimi animacijskimi tehnikami (Zala Kalan), ki animatorkam (Ana Hribar, Asja Kahrimanović Babnik, Zala Ana Štiglic) omogočajo uprizoritev raznolikega idiosinkratičnega gibanja morskih živali, od dveh cilindričnih jegulj iz mehke pene do dveh delfinov iz lesenih členkov, ki z gibanjem ustvarjata tudi zvok, pa do hobotnice, ki pojé celo telo animatorke (Sonja Kononenko). Animatorke živali premikajo izjemno prepričljivo, najbolj opazno in učinkovito, ko se živali približajo občinstvu, ki se jih je željno dotakniti, a se te urno umaknejo. Tudi s tem trenutkom animatorke na učinkovit diegetski način konstruirajo ton predstave in začrtajo meje dovoljenih interakcij.

Kljub simpatičnosti igre in animacij ter čarobnosti scenografije, tudi s podobo zvočnega prostora (Bojana Šaljić Podešva) in osvetlitve (Andrej Hajdinjak), ter nedvomno vživetega potovanja, ki mu v predstavi sledijo otroci, pa vsebine, ki bi dogodivščino usidrala kot zaznamujočo izkušnjo, ni. To podkrepljuje tudi dejstvo, da med potovanjem otrok po skritih kotičkih scenografije tudi odrasle_i obtičimo na začetni jasi in v drobcih nagovarjanja (predvsem z replikami) k večji senzibilnosti v ravnanju z okoljem, četudi za otroke morda primerno tankočutno odmerjeni, plavamo v neusmerjenih impulzih.

***

Saška Rakef
SLIŠATI MORJE
Interaktivna predstava za malčke od 3. do 6. leta

Koncept in režija Saška Rakef, glasba in oblikovanje zvočnega prostora Bojana Šaljič Podešva, dramaturgija Pia Brezavšček, strokovna sodelavka dr. Katarina Kompan Erzar, likovna podoba lutk Zala Kalan, scenografija Petra Veber, kostumografija Tončica Knez, oblikovanje svetlobe Andrej Hajdinjak.

Igrajo Maja Kunšič, Asja Kahrimanović Babnik, Sonja Kononenko, Zala Ana Štiglic, Ana Hribar.