Vsebine

Kar ohranja pri življenju

06 12 2021


Pasje življenje, fotografija: arhiv Teatro Matita

Tjaša Breznik

Lutkovno predstavo so uprizorili na malem odru prireditvenega prostoru Akropolis v sklopu mednarodnega gledališko-glasbenega festivala Nekropolis 2021, ki je potekal od 13. do 16. novembra v Žižkovu v Pragi. Miselno se bom sprehodila po prizorih lutkovne predstave, naslovljene Pasje življenje, in pisala o asociacijah, ki so se mi porajale med predstavo, ki sicer ni nova; od premiere je že nekaj let, a spremljala sem jo z »današnjim« očesom in morda uzrla kaj novega. Mogoče pa nekatere predstave odraščajo s časom.

Lutkar (Matija Solce) nas že takoj na začetku opozori, da bo govor o Dašenki: pasji mladički iz Čapkove zgodbe. Kakšno je njeno življenje? Kakšno je življenje psa in kako zelo je podobno človeškemu? Življenje pasje mladičke je sprva sila preprosto – Dašenka si tik po skotitvi želi le spati in piti materino mleko. Človekovo življenje je … k tej »zadevi« se vrnem kasneje.

In kako malo je potrebno, da v dveh premikajočih se škatlah za čevlje vidimo psa. In da v pipici, ki jo ima lutkar (Čapek?) skrito pod majico in je obenem tudi vrsta klaviature, prepoznamo pasji rep, ko jo zavrtinči v krogu. Uporaba vsakdanjih predmetov in otroških igrač kot lutk je zelo domačna. V gledalcu vzbudi »aha moment«, saj je prepoznaven in večkrat viden predmet nenadoma uporabljen kot nekaj popolnoma drugega. V hipu lutkovne predstave v njem spoznamo »dvojen obstoj«, saj se nam kaže kot to, za kar je bil narejen, hkrati pa tudi kot nekaj povsem drugega. In v tem je bistvo kreativnosti, ki nas pri tej predstavi tako privlači. Poleg spontanih izbruhov muzikalnosti, seveda.

Življenje psa je lahko enostavno in láhko, kot je lahka kepica pene, iz katere se rodi majhna Dašenka, človekovo življenje pa je kdaj celo bolj »pasje«. Pasje, saj nas marsikdaj trenirajo kot pse. Odsek predstave, politični govor modrega zajca, ki kriči v množico, da smo modri najboljši, in seveda pripravi taisto množico, da kriči z njim, je primer tega, kako pogosto odprtih rok sprejmemo politično »animacijo«. V tistem trenutku smo lutkarjeve lutke, saj govorimo, kar nam zaukaže majhna človeško-zajčja lutka. V tem konkretnem primeru pa je situacija še malenkost bolj posredno popačena. Kajti lutkar animira lutko in na tega lutkarja  popolnoma pozabimo, nato pa animirana lutka animira še nas. Se pravi, naše ponavljajoče se besede so produkt dvojne animacije. Prizor nas lahko opomni tudi na to, kako vselej radi uslužno sprejmemo animacijo nastopajočega, ki je lahko tudi politik, zakaj pa ne, in reproduciramo njegove skrbno izbrane besede, ki lahko (v skrajnem primeru) vodijo celo v grajenje zidu na meji s sosednjo državo.

Človekovo življenje je pasje tudi iz drugega razloga. Svoje »pasjosti« se ne znebimo niti tedaj, ko gremo na počitnice, potovanje – Solcetu se zatakne v grlu asociacija na koncentracijski kamp namesto počitniškega. Na meji zahtevajo osebni dokument, ki zagovarja naš obstoj in zagotavlja odobravanje. V današnjih časih pa niti potni list ni več dovolj. Na meji, pred vstopom na ladjo, letalo, restavracijo, bar, gledališče smo prisiljeni pokazati tako imenovani green pass, ki je dokaz, da smo sprejemljivi člani človeške posadke. Torej, prizor žverce, ki je ustavljena na letališki kontroli, da se sprehodi skozi detektor kovine (in vsega ostalega spornega), deluje nekako smešno. Žival venomer nekaj skriva v svojem kožuščku, pardon, v svoji vreči. (Saj res! Žival, ki jo omenjam, je kenguru.) Bi bili, če bi bilo mogoče, pripravljeni stalno pregledovati tudi naše hišne ljubljenčke? Na trenutke se torej človekovo življenje zazdi pretirano zapleteno, vpeto v goro pomenskih papirjev, Dašenkino življenje pa je predvsem udobno. Laja na prišleke, smrči in ovohava druge sorodne pasje duše. Napaja se na telesu svojega pisateljskega stvaritelja Čapka in ga morda celo ohranja pri življenju?

Cev, iz katere lutkar, v reprezentaciji Čapka, diha, je cev majhne klaviature, kar bi lahko pomenilo, da bo umetnik – pisatelj preminil, ko bo umrl njegov navdih. Pri življenju ga ohranjata tudi Dašenka in njena zgodba. Če zelo posplošim: kar nas ohranja pri življenju, so majhne, prikupne Dašenke, majhne zgodbe. Kar nas vodi dalje, je umetniško ustvarjanje. To naj bi bila obenem tudi ena izmed dejavnosti, za katero ne potrebujemo potnega lista in policijskega preverjanja. Toda kaj se zgodi potem, ko je umetniška stvaritev postavljena na ogled pred množico? Nenadoma se moramo spet zglasiti na vhodu, vsak s svojim potrdilom v roki. Potrdilom, ki prav tako kaže, kdo sem in ali smem. Je, kar se dogaja sedaj, »zelena vstopnica« za gledališča, razlog za Čapkovo smrt?

Tako je bila majhna, bila je le puh, le kepica, majhna slutnja ideje, rajši utrinek. In predstava se zaključi, malce nedorečeno, in v zraku je pričakovanje nečesa natančnejšega, kar nam bo dalo impulz za aplavz. Morda je odsotnost dorečenega zaključka nujna. Tudi razmere v svetu so ves čas negotove, vedno obstaja tista (ne)vidna nit, ki se (na)enkrat pretrga. A nič ne de; nekje se bo ponovno našel bel puh in nekje bo vzklila nova misel in zatem novo bitje.