Vsebine

Klemenčičevo nagrado za življensko delo na področju lutkovne umetnosti letos prejme Eka Vogelnik

06 09 2021


Eka Vogelnik, fotografija: Boštjan Lah

Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk Unima Slovenija je objavilo letošnje dobitnike Klemenčičeve nagrade in Pengovovih listin. Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo prejme lutkovna ustvarjalka Eka Vogelnik, Pengovove listine za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejmejo igralec Miha Bezeljak, režiser Tin Grabnar in oblikovalec lutk Žiga Lebar. Nagrade bodo podeljena na zaključku bienala lutkovnih ustvarjalcev v soboto, 11. septembra, ob 19. uri, v Lutkovnem gledališču Mariboru.

Obrazložitve

Članice komisije Nika Bezeljak, režiserka in gledališka pedagoginja, Mojca Kreft, dramaturginja in teatrologinja, in Martina Maurič Lazar, igralka in režiserka, so na podlagi pravočasno prejetih predlogov sledile Pravilom o podelitvi Klemenčičeve nagrade in Pengovove listine, ki jih je 10. 3. 2020 sprejela in potrdila skupščina UNIMA.

Članice so spoštovale besedilo Pravil, ki določajo, da Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo prejmejo lutkovni ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko lutkovno in kulturno zakladnico, Pengovova listina pa se podeljuje za vrhunski prispevek ali umetniško interpretativni presežek na področju lutkarstva ustvarjenega v obdobju najmanj zadnjih štirih let.

Komisija je soglasno sklenila, da:

Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo prejme lutkovna ustvarjalka

EKA VOGELNIK

Eka Vogelnik je v slovenskem gledališkem prostoru s svojo lutkovno ustvarjalnostjo prisotna več kot štirideset let. Je diplomirana arhitekta (FAGG, 1971), kasneje, v sedemdesetih letih,  pa je zaključila še študij na Akademiji za likovno umetnost (1974). Najprej se je posvetila ilustraciji, kasneje pa delovala v skoraj vseh slovenskih dramskih poklicnih in lutkovnih gledališčih, na alternativni sceni, v plesnem gledališču in pri lutkovnih gledaliških skupinah. Z njo so sodelovale mnoge generacije režiserk in režiserjev. Najprej kot s scenografko in kostumografko, kasneje pa kot s celovito lutkovno umetnico. Njena intenzivna posvečenost oblikovanju prostora in likovni ustvarjalnosti jo je popeljala v čudežne svetove lutkovne umetnosti, dialog  s svetom lutk je Ekina prvinska odlika. Pri svojem delu je konstruktivna, naravnana na kar najbolj celovit prikaz izrekanja o snovi, ki jo prikazuje, pozornost pa namenja  predvsem raziskovanju in teksturi snovnih predstavljanj, svetu predmetov in lutk ter tudi glasbe in giba, ki otrokom in odraslim pričarajo ali oživljajo bogastvo domišljije.

Zatrdimo lahko, da lutkarico, režiserko, pedagoginjo, likovno ustvarjalko, oblikovalko lutk, scenografko, kostumografko in ilustratorko Eko Vogelnik odlikujejo izvrstne kreacije na vseh področjih njenega delovanja – v čudežnem svetu gledališča.

Vtisnila je neizbrisen pečat slovenskemu lutkovnemu gledališču, lutkovnemu filmu in televizijskim oddajam z mimičnimi lutkami. Pri snovanjih svojih temeljnih del, ki se jim je s predanostjo posvečala, jo je avtorsko opredeljevala svojstvena estetika z nezamenljivim podpisom Eka Vogelnik.

V specifičnostih izražanja lutkovnosti, v tej pomembni zvrsti gledališke in scenske izpovednosti,  elementarnem segmentu uprizoritvenih umetnosti, so skoraj z vsemi vrstami lutk in mask njene številne lutkovne predstave zaživele v izjemnih, včasih nenavadnih, a vselej prepričljivih podobah. Uporabljala je mnogotere zvrsti lutkovnih tehnologij in materialov, raziskovala z natančnim proučevanjem povednosti režisersko-dramaturških poetik in v lastnih lutkovnih uprizoritvah tenkočutno prisluhnila duši občinstva. V času več desetletij, ko je snovala svoj obširni lutkovni in likovni prostor, se je posvečala tudi pisanju in pedagogiki, ustvarila je zavidljiv biografski opus nepozabnih stvaritev.

Svojo gledališko pot je pričela z odmevno  uprizoritvijo v Slovenskem mladinskem gledališču z maskami in kostumi Jaz nisem jaz (1983, režija Vito Taufer) po fragmentarnih besedilih različnih avtorjev in motivih s citati, ki jih pišeta fantazija in zgodovina. Predstava je bila uvrščena na Festival Alpe Jadran (1985), mednarodni šibeniški Festival otroka (1986) in jugoslovanski Gledališki festival MESS (Sarajevo, 1986).

Njen ustvarjalni eros, neizmerna predanost, zavezanost, sožitje in ljubezen do lutkovne ustvarjalnosti in lutkovnega gledališča so jo ponovno uvrstili med najvidnejše likovne ustvarjalce v republikah nekdanje države; na sarajevski festival MESS in na Teden slovenske drame se je Eka Vogelnik s svojo estetsko provinienco uvrstila spet leta 1990 s predstavo Lutkovnega gledališča Ljubljana. Z režiserjem Janezom Pipanom sta ustvarila nepozabno predstavo Zgodba južnega gozda ali kdo je ubil sonce, kultno zgodbo po motivih brazilskih Indijancev, spletenih v besedilo Iva Svetine. S svojimi lutkami, scenografijo, odrskimi elementi in kostumi je pričarala nepozabno in razkošno odrsko doživetje. Zanjo je prejela zlati lovorov venec, kritika pa je njeno delo ocenila v samih presežkih: kot asketsko igro in izmojstreno burlesko, kot ne zgolj lutkovno predstavo, temveč sintezo raznorodnih gledaliških izrazov. Lutkovna, dramska in plesna izrazila, združena v vizualni teater. Na totemski sceni in v bleščečih kostumih je v videnju sveta in njegovem pomlajenju z režiserjem Janezom Pipanom in številnim igralskim ansamblom Lutkovnega gledališča Ljubljana ustvarila odrsko stvaritev, ki je dokazovala, da razmejitve med »velikim« in lutkovnim odrom ni. Razplastena kostumografija, metaforičnost v slehernem lutkovnem elementu, simbolika indijanstva v barvitosti in večnivojski scenografiji so odlikovali uprizoritev, ki se je uvrstila tudi na zaključni del 25. festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru (1990).

Eka Volgelnik, ki  tudi sicer izhaja iz umetniške družine, je del svojega opusa pri lutkovnem ustvarjanju posvetila slovenskemu likovnemu in literarno-umetniškemu izročilu (Jože Plečnik, Franc Saleški Finžgar, Fran Levstik). Poglobila se je v pravljične svetove pripovedk in bajk, ki so postale njene priljubljene uprizoritvene teme (Mojca PokrajculjaPovodni mož, Kdo je napravil Vidku srajčico). Z enako pozornostjo je sledila izboru del sodobne slovenske dramatike (Saša Pavček, Milan Jesih, Svetlana Makarovič), v lutkovni svet pa je obudila tudi literarne zapise in delo svoje mame Marije Vogelnik (O deklici, ki je prehitro rasla). Izvrstna je bila njena avtorska televizijska serija Bisergora, ki se je dogajala na kupčku biserov s pripovedovalcem Tuki-Tamom v dialogu s polžkoma Bibo Mico in Bibo Tonetom, včasih tudi z otroki. Zanjo je prejela Vikendovo priznanje za ustvarjalnost, posamezne oddaje iz serije Pozabljene knjige naših babic pa so se uvrstile na nekatere slovenske filmske festivale. Cvilimož (animirana pesem iz serije Najdihojca) je bila uvrščena tudi na festival animiranega filma Animafest v Zagrebu. Ustvarila je niz otroških televizijskih oddaj z mimičnimi lutkami Pozabljene knjige naših babic, serijo  oddaj za TV Slovenija, ki je sestavljala oddaje o starih slovenskih slikanicah, za katere je Eka Vogelnik napisala scenarij, jih režirala, ustvarjala lutkovni svet in animacijo.

Leta 1983 se je začela ukvarjati z gledališko in televizijsko scenografijo in kostumografijo. Likovno je opremila približno petdeset dramskih in plesnih predstav ter okoli dvajset televizijskih oddaj. Leta 1991 in 1994 je sodelovala na mednarodni razstavi scene in kostumov na praškem kvadrienalu. Leta 1990 je kot scenaristka, izvajalka péte poezije, likovnica in montažerka podpisala avtorsko televizijsko oddajo Ljubljanske skice.

Od leta 1992 je vodila marionetno skupino Kinetikon, ki ji je omogočala izvirno razvijanje lutkovne likovnosti, režijo, animacijo in tehnologijo. V okviru Kinetikona je nastalo vsaj deset marionetnih in gibalnih predstav z maskami. Kot kritičarka je spremljala lutkovni festival Lutke 95, s prispevki je sodelovala pri reviji Lutka.

Pedagoško delo jo je pripeljalo do tega, da je izdala tudi knjige in priročnike o lutkah: Ročne lutke za deževne dni, Makalonca, Odrske pripovedke in Od lutke do lutke.  Enako pomemben  je Ekin bogat razstavni delež v slovenskem in mednarodnem lutkarstvu. Če omenimo le nekatere razstave: Marionete, ogledalo našega časa (CD, 2005), La train de la diversidat, španska razstava portretnih marionet, ki je potovala z vlakom po Španiji in predstavljala Slovenijo kot tedanjo novo članico EU (2007). Sledila je mednarodna razstava lutk v  Boliviji Jugoemos ala rte titeres, njene razstave pa se v različnih slovenskih mestih, galerijah, razstavnih prostorih in lutkovnih gledališčih vrstijo do danes. Iz zadnjega obdobja sta pomembni še razstavi Od lutke do karikature (Miheličeva galerija, Ptuj) in Od lutke do maske in ilustracije (Galerija Paviljon, Tržič).

Najpomembnejši prerez bogatega opusa ustvarjalke Eke Vogelnik predstavlja njena umetniška večplastnost in izčiščenost izpovedovanja v lutkovnem mediju. Pogled na njeno kariero z današnje perspektive razkriva radovedno iskalko, ki jo današnji čas z vsemi spremembami kot  razpiralko novih svetov uvršča med pomembna imena slovenskega lutkarstva v  njegovi sodobni harmonični celoti.

Pengovovo listino za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejme igralec Miha Bezeljak

Miha Bezeljak je igralec mnogoterih talentov. Ob močni dramski prezenci ga zaznamujejo natančna lutkovna animacija, izjemna gibalna spretnost in glasovno-pevska izpiljenost. Umetniški dosežki in nagrade, ki so zaznamovali njegovo pot v zadnjem šestletnem obdobju, ga izpostavljajo kot ustvarjalca, ki "s svojim talentom in vrhunsko animacijo prikaže brezštevilne transformacije iz lika v lik", "briljira na zavidljivi ravni", njegova "razigranost in performativna spretnost" pa nadgrajujeta mnoge in različne uprizoritvene forme.

S svojimi igralskimi in ustvarjalnimi prispevki v predstavah Lutkovnega gledališča Maribor Andrej Nespanec, Sen kresne noči, Snežna Kraljica, Bela Kamela, Moj Lajf, Bimberli, Ponočnjaki, Rumi in Kapitan, Mleko in kri in Ostržek se dokazuje kot celovit performer, ki se ne zadovolji s hitrimi rešitvami. Bezeljak raziskuje in išče do roba mehanske perfekcije. Med naštetimi in večkrat nagrajenimi predstavami pa seveda še zdaleč ni zajet celoten Bezeljakov opus. Njegove odrske bravure so se nizale tudi pred zapisanim obdobjem in se še vedno tudi na drugih umetniških in glasbenih odrih in so prav tako pomemben del poti, urjenja in razvijanja avtorskega izraza tega zanimivega ustvarjalca.

S svežino, humorjem ter tudi z globino in natančnostjo zaznamovana odrska misel in prezenca Mihe Bezeljaka prinaša na naše odre široko in neomejeno dojemanje lutkovne umetnosti in raznorodnosti ustvarjalnega gledališča za otroke in odrasle. 

Pengovovo listino za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejme režiser Tin Grabnar

Slovenskega lutkovnega odra si v zadnjih letih ne moremo predstavljati brez Tina Grabnarja. Širina pogleda, s katero razume gledališče, se kaže v njegovem celostnem ustvarjanju, v katerem nastopa kot režiser, avtor, pisec, vizualni in tehnološki mislec ter pedagog. Njegova pozornost do gledalcev rojeva poetsko, formalno in žanrsko raznolike projekte, ki pri publiki vedno znova sprožajo miselne procese, emotivne vstope in estetska doživetja. Gledališče razume kot aktivno družbeno tkivo, v aktualne teme vstopa intimno in osebno. V avtorskih odrskih postavitvah išče svojstven jezik in uprizoritveno strategijo določene teme za predstavo, ki spregovori že skozi obliko in tehnologijo, ki ju uporabi kot potentni izrazni sredstvi. Njegova režijska poetika je od projekta do projekta različna, izmika se šablonam in konvencijam ter preizkuša meje razumevanja lutkovnega. Grabnar je natančen, estetsko izpiljen režiser, minimalističen, a vedno velikopotezen, drzen, ambiciozen in suveren. Globino razumevanja in poznavanja lutkovnega medija kaže s pozornim izborom raznorodnih sodelavcev, s sposobnostjo ustvarjalnega angažmaja vseh vpletenih, z vključujočim skupinskim delom.

Njegovo drzno, a tenkočutno soočanje s tehnologijo in etiko v nagrajenih in izpostavljenih projektih, kot so Nekje drugje, Tihi deček in nedavno Tihožitje nam pomaga slišati same sebe v šumu sodobnega časa, kjer se zdi, da nas tehnologija potiska zgolj v regresijo. Vedno znova inovator, mag, mediator iz realnosti v iluzijo in spet nazaj uspešno stimulira lastno domišljijo, domišljijo sodelavcev in publike. To dokazuje v inscenacijah Pirat in luna, Snežna kraljica, Martin Krpan in Nebo nad menoj. Že v zgodnjih raziskovanjih gledališča se je lutkovni medij izkazoval kot njegov prostor in raziskovalno sredstvo. Od časa svojega mladega profesionalnega delovanja je zrežiral in ustvaril že več kot deset lutkovnih predstav. Ustvarja v obeh slovenskih lutkovnih hišah, na drugih institucionalnih in alternativnih odrih ter v tujini, povsod pa opazno premika meje lutkovnega in slovensko lutkovno gledališče še dodatno utrjuje v prostoru sodobnega evropskega in svetovnega lutkovnega ustvarjanja. 

Pengovovo listino za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti prejme samostojni lutkar, lutkovni tehnolog, izdelovalec ter oblikovalec lutk in scene Žiga Lebar

Žiga Lebar se lutkovni umetnosti posveča več kot petindvajset let. Začel je kot animator, a se kmalu preusmeril v izdelovanje lutk in raziskovanje lutkovne tehnologije. To je postalo središče njegovega ustvarjanja. V zadnjih dvajsetih letih je iskal in našel tehnične rešitve, izdelal lutke, scenske elemente, razstavne mehanizme in tako sooblikoval končno likovno podobo v več kot dvesto gledaliških in umetniških projektih v Sloveniji. Samo v zadnjih štirih letih lahko naštejemo okoli trideset sodelovanj z režiserji in likovniki, kot so Silvan Omerzu, Ivana Djilas, Špela Čadež, Katja Povše, Jasna Vastl, Matej Filipčič, Tin Grabnar, Alan Hranitelj in Ejti Štih. Njegov prispevek v animiranem filmu in umetniških razstavnih eksponatih je po opaznosti in priznanjih prav tako vrhunski, kot je njegovo lutkovno ustvarjanje.

A Lebar je predvsem mojster gledališke lutkovne tehnologije in izdelave lutk. Njegov pristop k delu je raziskovalen in izdelovalno izjemno natančen. Prav zaradi poznavanja lutkovne animacije je za scenografe in režiserje neprecenljiv sogovornik, za igralce in animatorje pa so njegove lutke vselej popoln in umetniško dovršen inštrument. Njegov pomemben prispevek h končni podobi predstave se prične že pri snovanju, načrtovanju lutk in iskanju tehničnih rešitev. Po mnogih izdelovalnih urah v delavnici pa se nadaljuje v sprotnih iskanjih in usklajevanjih s celostno uprizoritveno idejo in likovnostjo. Lebar je v vseh fazah zanesljiv in zavzet sodelavec, polno naklonjen projektu in umetnosti, novim rešitvam in horizontom razmišljanja. Lutkovnih tehnologov je malo, mojstrov lutkovne tehnologije še manj. Žiga Lebar je gotovo eden od izjemnih.