Vsebine

Ko v teatru ugasnejo luči …

20 10 2022


Tunel, fotografija: Mitja Vasič

Metod Zupan

V znakovnem sistemu (lutkovno-)gledališke umetnosti ustvarjalke_ci z občinstvom komunicirajo z raznovrstnimi izraznimi sredstvi. Znak, kot je ugasnitev gledaliških luči, je zaradi svoje vseprisotnosti postal že konvencija, ki označuje začetek/konec predstave ali pa prehod med prizori – torej znak, ki občinstvo opozarja na strukturo predstave in jim zapoveduje vedênje. Spet drugi znaki, ki jih podkrepljujeta igra in režija, so prenosniki zgodbe iz dramskega besedila in občinstvu zapovedujejo pomen uprizoritve. V snovalnem gledališču pa je tovrstno razumevanje znakov obrnjeno na glavo. Avtorska predstava Mihe Goloba Tunel je snovalna v pravem pomenu besede, saj so vsi pomeni ustvarjeni pred očmi občinstva v času trajanja predstave – tudi samo prizorišče. Ko vstopimo, smo posedeni na obod odra Šentjakobske dvorane LGL, ko se za nami zagrne zavesa, ki oder spremeni v črno škatlo, se predstava začne. Miha Arh, od vratu do gležnjev odet v nevpadljivo črno, zakoraka na še osvetljen črn oder ter ploskne, kar dvorano zatemni. Kmalu se mu na sredini odra pridružijo Filip Šebšajevič, Barbara Kanc in Gašper Malnar, ki z različnimi akcijami (od tleska do drgnjenja dlani) navidezno manipulirajo z žarometi ter skačejo iz enega osvetljenega dela odra v drugega, ne da bi se dotaknili senčnih delov. Logika njihove igre nam postane hitro jasna, saj jo razbiramo prek intuitivnih asociacij, največkrat na domišljijske igre otrok.

Učinkovitosti odrskega dogajanja botrujejo natančna igra nastopajočih, glasba Andriusa Šiurysa, ki vselej igrivi atmosferi dodaja včasih grozeče, spet drugič lahkotne podtone, ter dodelana koreografija žarometov in luči Gregorja Kuharja. Uglašenost vseh uprizoritvenih elementov na odru ustvarja avdio-vizualno simfonijo kinetičnih slik, ki fluidno prehajajo iz ene v drugo. Na kresničke spominjajoče lučke, s katerimi se žogajo animatorji, postanejo zvezde, ko po zamahu njihovih rok zasvetijo na stropu dvorane, ter padajoči utrinki, ko v popolni temi skoraj neopazni animatorji začno vihteti palice, konci katerih začno svetiti, ko lučke na stropu ugasnejo. Namesto uprizarjanja vsebinsko celovite zgodbe je odrsko dogajanje zgolj odrsko dogajanje, nastopajoči pa v igrivi maniri preizkušajo njegove zmožnosti.

Vendar pa se simfonija na tretjini predstave izpoje, ko animatorji v temi pospravijo palice ter po nekajsekundnem manku vsakršnega odrskega dogajanja na dan (oziroma na noč) privlečejo svetilke. Rez v pretočnem menjavanju odrskih vizualij pokveči potencial predstave po nepretrgani gledalski izkušnji, ki pa razkrije tudi šibko dramaturškost predstave Mojce Redjko. Odrsko popotovanje v tem spomni na epizodično strukturo otroške igre, ki ima po končanju vedno zmožnost nadaljevanja, vendar pogosto brez ozira na prejšnjo igro. Narava predstave se tako v drugi tretjini uprizoritve spremeni, ko glavno vlogo prevzamejo večja svetila: ročne svetilke. Ko so usmerjene proti stropu, te lahko predstavljajo svetlobne stebre, ki v različnih konstelacijah animatorjev enkrat predstavljajo gozd, spet drugič koridor. Kadar jih imajo nastopajoči v rokah, pa lahko predstavljajo majhne rakete ali pa veliko pošast, ki lomasti po odru v obliki držeče se gmote animatorjev. To razkrije še eno šibko točko uprizoritve, namreč nekonsistentno vlogo animatorjev v predstavi, saj je včasih njihova funkcija nevidna, spet drugič pa odrska dejanja osmisli prav njihova telesnost.

V zadnji tretjini predstave se ob medigri nastopajočih po dvorani zaslišijo raztelešeni glasovi otrok, ki odgovarjajo na vprašanje, česa se bojijo. Sicer simpatična raznolikost odgovorov, ki sežejo od pajkov do smrti bližnjih, je malce osladna in nepopolno umeščena v uprizoritev. Že igra nastopajočih s posameznimi elementi presenečenja in kričanja namreč vzpostavi glavna odrska rekvizita/»lutki« – svetlobo in senco – kot potencialen vir strahu. Tudi v spremljevalnem besedilu lahko preberemo, da se sprva zdi, »da je svetlobo mogoče nadzorovati, teme – neznane, nevarne – pa ne. Vendar se v predstavi situacija kaj kmalu obrne – z žličko poguma in ščepcem sodelovanja lahko brez skrbi uživamo v temi, kot si jo po mili volji sami odmerjamo.« Medtem ko animatorji svetilke zavijejo v velike kose papirja ter jih kot oblačke izobesijo s stropa, se po prostoru vali tudi nemara odvečni glas dečka, ki z nami deli anekdoto, da se strah premaga »s pogumom«, pri čemer se gledalka_ec lahko vpraša le: »S čim pa drugim?!« Odrska igra, ki v temi najde domišljijski potencial, je tako veliko prepričljivejša kot pa verbalno pričevanje na koncu predstave. 

Snovalna predstava Tunel prikaže svež in dobrodošel pristop k ustvarjanju lutkovne predstave za najmlajše, ki se v domišljijski svet, ki ga pred njihovimi očmi ustvarjajo animatorji, lahko vživijo. Zaradi tehnične dovršenosti animatorjev ter oblikovalcev zvoka in svetlobe bi predstava ponudila presežno gledalsko izkušnjo tudi odraslim, vendar smo slednji veliko manj prizanesljivi do celostne podobe ter dramaturških in režijskih šibkosti.

 

 

 ***

Miha Golob
TUNEL
Gledališče materiala, 5+

Režiser, avtor likovne podobe, scenograf Miha Golob, dramaturginja Mojca Redjko, kostumografka Dajana Ljubičić, avtor glasbe Andrius Šiurys, oblikovalec virtualnih vsebin Borut Kumperščak, oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar

Igrajo Miha ArhGašper MalnarBarbara Kanc k. g., Filip Šebšajevič k. g.

Koprodukcija z Lutkovnim gledališčem Klajpeda (LT)
V okviru evropskega projekta Mapping