Vsebine

Macbeth Muet, fotografija: La Fille du Laitier

Ivana Kocutar

Drama o Macbethu in gospe Macbeth, ki ju obsede prerokba, da bo Macbeth nekoč kralj, se pogosto znajde na repertoarjih dramskih gledališč. Shakespearova klasika je kanonizirano delo in predmet inscenacij, predvsem takih, ki junakovo častihlepje in propad jemljejo skrajno resno. Nekoliko drugače je do drame pristopilo kanadsko gledališče La Fille du Laitier. Njegova predstava Macbeth Muet (v prevodu Nemi Macbeth) ohrani izvorno dramsko dogajanje in ga ne predstavi s Shakespearjevim besedilom, ampak popolnoma brez govorjene besede, z drugimi odrskimi sredstvi.

Navdihujoč se pri nemem filmu, pantomimi, fizičnem teatru in podobnih gledaliških zvrsteh, ki vodilno vlogo pri pripovedovanju namesto besedi prepustijo drugim gledališkim znakom, postanejo nosilci pripovedovanja v uprizoritvi ekspresivna obrazna mimika, gib, afektivna glasba in luč. Ti skupaj proizvedejo enako učinkovit in jasen prizor, kot bi bil, če bi ga uvedle govorjene replike. Svojih navdihov uprizoritev ne skriva, ampak se s postopki in strategijami, predvsem filmskimi, odkrito igra. Napovedno špico ter dele, ki potrebujejo razlago, bodisi zaradi zapletene vsebine bodisi zaradi časovnih preskokov, igralca naznanita z napisom na papirju ali tabli. Take časovne kapsule sta igralca v izvorno zgodbo vpletla s »prologi«, v katerih sta duhovito uprizorila romantične poti treh parov, zakoncev Macbeth ter družine Banquo in Macduff.

Bela obrazna maska igralcev animatorjev (Clara Prévost in Jérémie Francoeur, slednji se podpisuje tudi pod režijo) po eni strani namiguje na masko igralcev pantomime, po drugi strani pa skupaj z izčiščeno vizualno podobo celotne uprizoritve, prav tako v belini, označuje videz, ki ga partnerja v zločinu vedno težje vzdržujeta. Bolj ko se Macbeth in gospa Macbeth zapletata v zanko lastnih grozodejstev, težje skrivata sledi intenzivne rdeče, ki v izrazito kontrastni belini zažari ob vsakem novem umoru. Če si v začetnem prizoru kot v beli operacijski sobi drug drugemu pomagata obleči haljico, ki prav tako spominja na oblačilo kirurgov, si v sklepnem boju z Macduffom že tako od krvi umazane majice slečeta ter se odkrito predata neredu. Akcijski prizor boja izpolni vse konvencije tipičnega boja iz akcijskega filma. Bojeviti duet je natančno skoreografiran, kri šprica naokoli, dramatičnost poudarja napeta glasba, pobrana neposredno iz akcijskega filma, dodan je slow motion itd. 

Sekvenčno menjavanje prizorov, ki določa strukturo celotne uprizoritve, prav tako spominja na filmski medij. Zvok zvončka kot rez pri filmu oznani nov prizor. Kot na ukaz se s cingljanjem v hipu uskladijo nova glasba (oblikovanje zvoka je prav tako delo Jona Lachlana Stewarta), luč in nov modus prezence pri igralcih. Ubranost gledaliških znakov proizvede novo atmosfero, pogosto intenzivno in kontrastno prejšnji. Hitro kadriranje dramo zgosti v petdesetminutni komad. Vendar pa nekateri prizori zaustavijo tok vedno novih kadrov in trajajo nekoliko dlje ter s tem razgibajo tempo uprizoritve. Eden izmed trajajočih prizorov je brutalen umor gospe Macduff in njenih otrok, v katerem se pokaže čar gledališča objektov. Povsem vsakdanji predmeti, mehka kuhinjska rokavica in nekaj jajčk, v grotesknem prizoru umora oživijo pred gledalčevimi očmi, vendar pa v njegovi percepciji zaradi pretirane okrutnosti, skoraj nevzdržnosti prizora, ostajajo oboje, živi in neživi. Le dejstvo, da gre v resnici za neživi predmet, naredi akcijo gledljivo.

Tudi ostali dramski liki so v obliki preprostih objektov: motiv kralja iz seta igralnih kart, papirnati krožnik, boksarska rokavica … Domiselno izbrani pogosto učinkujejo večplastno, na ravni animiranega objekta in tudi objekta samega. Čarovnice s prerokbo so na primer origami, ki se v vsakdanji rabi uporablja pri igri vedeževanja. Ko origami-sojenico razgrneta, je na papirju že izpisana prerokba. Enostavnim objektom da življenje in humor šele mojstrska animacija izjemno uigranega igralskega dueta. Govorjeno besedo nadomestita s poudarjeno ekspresivno igro, na trenutke polno patosa, ki vključuje obrazno mimiko in celotno telo. V ozadje se ne umakneta, niti kadar objekt zgolj animirata, ker ga podaljšujeta z lastnim telesom in mimiko, v pripravljenosti, da iz vloge animatorja vsak trenutek tekoče preklopita v polnotelesno prezenco Macbetha in gospe Macbeth. S pripovednostjo teles, fizično intenzivnostjo giba in natančnim gibalnim sodelovanjem vstopata na področje fizičnega gledališča.

Očiščenje prizorišča, ki ga igralca izvedeta po vsakem umoru, tako da zgornjo plast prta dobesedno snameta z mize in jo zavržeta v koša za smeti ob njenih straneh, učinkuje kot povečana metafora čiščenja rok, ki je tako značilna za protagonista drame. Ves zavržen material iz prejšnjih prizorov se v zadnjem prizoru vrne na plano v obliki kupa na sredi prizorišča. Kup okronata z Macbethovo krono, ki po svoji obliki posnema obliko sojenice, in tako še na ravni objektov učinkovito povleče sporočilno linijo, od prerokbe z začetka do propada, ki ga je povzročila njena uresničitev. Igralca z napisom razjasnita uganko, kako to, da je Macduff pokončal Macbetha, četudi naj se slednjemu ne bi bilo treba bati nikogar, ki je bil rojen iz ženske. Razložita Macbethovo zmoto v branju prerokbe, namreč da Macduff zares ni bil rojen iz ženske, ker je imela njegova mama carski rez, in da bi se ga Macbeth zato moral bati. Neumno šalo, ki učinkuje ravno zato, ker je tako preprosta, vsebuje že Shakespearova drama, vendar pa pričujoča uprizoritev res izrabi ves njen komični potencial. Po dramatičnem prizoru boja med Macbethom in Macduffom nam napisi cinično razložijo preprosto zmoto, krivo za vso tragedijo. »Macbetha je pojebala usoda.«

Distancirani pogled na junake nekega drugega časa, ki ga zaznamo na koncu, je tudi sicer prisoten v uprizoritvi. Že kombiniranje Shakespearjeve tragedije s prijemi obrobnejših gledaliških oblik gledališča objektov in pantomime (slednjo povezujemo predvsem s komedijo) vnese v uprizoritev komično napetost. Zaradi premišljenega prenosa v novo formo z lastnimi omejitvami in uigranosti igralcev je celota izjemno gledljiva in osvežena, tako da sočasno dopušča pristno sočutje z liki in humor.

***

MACBETH MUET
14+

Režija Jon Lachlan Stewart, scenografija Cédric Lord, oblikovanje zvoka Jon Lachlan Stewart, nastopata Clara Prévost in Jérémie Francoeur