Vsebine

Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana: Macbeth

Avtorica kritike: Maša Jazbec

Nič novega pod soncem. Vse, česar še ni bilo, se je zgodilo že davno poprej. Vse, kar je že bilo, se bo zgodilo vnaprej. Lahko se poigravamo z izrekom iz Stare zaveze, lahko se spogledujemo z grškimi predsokratskimi misleci ali učenjaki iz rimske antike, skočimo nekaj stoletij v zgodovini naprej in se ustavimo pri Machiavelliju in njegovem pojmovanju moči in oblasti, kjer ni legitimnega ali nelegitimnega mesta za moralo (če si dovolimo izredno posplošeno razpolaganje s filozofijo italijanskega renesančnega avtorja). Tudi Nietzschejeva misel o večnem vračanju se prikliče v spomin po ogledu uprizoritve Macbeth v režiji Mattea Spiazzija.

Lutkovno gledališče Ljubljana je v sezoni 2022/2023 ponudilo tako imenovano rjavečo predstavo za mladinsko in odraslo občinstvo. Potem ko se je pred leti na repertoarju zvrstilo več uprizoritev po predlogi Shakespearjevih del (Hamlet, Romeo in Julija, Beneški trgovec, Vihar), je tokrat prišlo na vrsto eno najpomembnejših del nedvomno največjega angleškega pisca – Macbeth. Tako kot zapišeta v besedilu gledališkega lista avtorja adaptacije besedila po prevodu Otona Župančiča, Matteo Spiazzi (tudi avtor likovne podobe in režiser uprizoritve) in Benjamin Zajc (tudi dramaturg), je najbolj tragično v škotski tragediji ravno spoznanje, da oblast ne more biti plodna, sposobna, ustvarjalna, če temelji zgolj in samo na argumentu moči. Nenadzorovane ambicije, prevare, spletke in prevzemi oblasti, pri katerih ne manjka nasilja, še nikoli niso pomenili zdravega razvoja človeške skupnosti. Nič novega pod soncem, kakopak. Ravno ta misel prežema uprizoritev Macbeth. Ne ponuja in ne želi ponuditi novega premisleka o Macbethu, ne aktualizira teme dramskega besedila, temveč opominja. Opominja na (nes)pamet človeka in človeške narave ter njegovo majhnost v svetu, ki se ne meni za njegovo oblastiželjno slo in častihlepje.

V tem pogledu je dramska podlaga Shakespearjevega Macbetha postavljena bolj v ozadje. Gledalci in gledalke za gledališko doživetje ne potrebujejo podrobnosti škotske tragedije, podrobnosti o poveljniku Macbethu, kralju Duncanu, lady Macbeth, Macduffu, Banquu ali ostalih peripetijah med področji Cawdorja in Glamisa. Uprizoritev na navzoče v Tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana ne želi učinkovati z dovršenim izborom jezikovnega gradiva (uporaba besednega jezika je omejena na le nekaj besed, med drugim »Cawdor« in »Glamis«), temveč uporablja druge govorice – asociacijske. Gomila zemlje, ki se z vsakim gibom hladnih in strogo utečenih animatorjev in animatorke (Asja Kahrimanović Babnik, Miha Arh, Filip Šebšajevič) manjša, razkriva različne kovinske predmete (vojaški čeladi, klešče, žlica, cerkvena kadilnica, glasbena skrinjica, srčasti obesek, ogrodje lopate). Ti iz gomile mrtvega in v prst zakopanega »posodja« oživijo v like ter vezejo motivne drobce v izkustvene prizore. Še enkrat, bolj kot podrobno prepoznavanje prizorov škotske tragedije je poudarjena asociativna moč motivov. Zastrašujoča prerokba vešč, smrt kralja, naraščajoča želja po moči, spletkarjenje, duhamorno rojevanje zla in temne slutnje; to so le nekateri izmed motivov, ki jih je prepoznati v Shakespearovem besedilu, v uprizoritvi Macbeth pa motivi prevzamejo vodilno vlogo. Podkrepljeni so z močnim, ponekod kontrastnim lučnim oblikovanjem (Uroš Istenič, skupaj z režiserjem), ki se prepleta z zvoki in ropotom kovinskih predmetov, pospremljeni z odlomki Straussovih in Sibeliusovih valčkov (za odmerjanje in poudarjanje zvokov in glasbe gre zasluga oblikovalcu zvoka Alešu Erjavcu), zanemariti pa ne gre tudi učinka vonja vlažne prsti, ki uprizoritev ponese še na višje senzorične ravni. 

Uprizoritvi torej uspe prebuditi pet čutov z markantnimi svetlobnimi slikami, udarnimi kovinskimi zvoki, zadušljivimi zemeljskimi vonjavami, na koncu tudi z otipljivimi in v brbončice ujetimi prašnimi delci. Kljub temu pa se uprizoritvi na koncu izmuzne globoko in zavzeto občutenje, ki bi ga lahko prebudila v gledalcu in gledalki. Občutenje o nespametnosti posameznikovih dejanj in o škodljivih, neplodnih posledicah zlohotne izrabe moči. Ali pa gre za pretanjeno odločitev, ki ne dovoli, da se šesti čut prebudi med uprizoritvijo, temveč šele po njej? Šesti čut, intuitiven krik, ki odzvanja v zgodovini človeštva? Krik, ki nas opominja, da ni pod soncem nič novega, da je vse večno vračanje in da bo razkopana gomila zemlje ponovno zakopana. Morda se tu skriva odgovor. Tudi ko se uprizoritev konča, v glavi odzvanja Macbethov opomin.