Vsebine

Oh la la, arhiv: Hiša otrok in umetnosti

Maša Radi Buh

Otroška domišljija in igra sta kot eksplozija asociacij, navidezno nekonsekvenčnih in nesmiselnih domislic, ki sveta okoli sebe še ne prevajajo skozi racionalne (lingvistične) strukture. Neomejena svoboda otroške misli nam je odraslim bolj ali manj tuja, saj sami (pripadniki zahodne humanistično in racionalno usmerjene civilizacije) svoj obstoj interpretiramo prav opirajoč se na jezik. V delih francoskega umetnika in pisatelja Hervéja Tulleta, pri nas že uprizorjenega v Lutkovnem gledališču Ljubljana z adaptacijo slikanice Turlututu, je mlajšim stik z umetnostjo približan kar najbolj neokrnjeno, intuitivno in brez prtljage intelektualno-interpretativnega angažmaja, tega postulata evropskega gledališča, ki fenomenološko izkustvo pogosto zamenja za branje. Besedne, zvočne in vizualne igre, ki tvorijo Tulletovo pisavo iz knjižnega medija, kjer se predstava odvija v glavi, v domišljijskem medprostoru ob interakciji s knjižico, na oder prihajajo kot svojevrsten izziv prevajanja tega krhkega in magičnega procesa v veliko bolj strukturirano formo gledališke uprizoritve.

Ljubljanski Turlututu (Lutkovno gledališče Ljubljana, r. Matija Solce, 2013) in tudi Oh la la v koprodukciji Gradskega kazališta lutaka Rijeka, Hiše otrok in umetnosti ter Kolektiva Ma-Théâ – Centre de Création pour l’Enfance de Tinqueux, kjer je poezijo prispeval Bernard Friot, funkcijo pripovedovanja besedila postavita na igralca ali igralko. V Oh la la odločitev za monološko podajanje besedila ustvari močan okvir izrekanja kot osrednjega mehanizma pri nagovarjanju gledalca, zaradi česar je uprizoritev, z izjemo nekaj trenutkov, precej bolj samozadostna kot izvirna predloga. V dinamičnem, radoživem in aktivnem ritmu igralka v monologu drsi skozi besedilo, pri čemer njena karikirana, igriva in navihana igra z nenehnim šviganjem sem in tja ter ob že malce pojočem (poetični naravi besedila primernem) tonskem registru vseskozi proizvaja spodbudno, razigrano in sproščeno atmosfero, kjer je le malo prostora za postanek. Četudi je besedilo sosledje besednih in pomenskih nesmislov, prehiter šprint do konca ponekod preprosto pojé nastavke imaginarnega, saj tempo že hiti k naslednji frazi. Drugje ta predah omogoči vrsta scenskih akcij, ki poskuša (bodimo iskreni) težko uprizorljivemu besedilu najti spremljevalno dogajanje, ki ne bi izničilo ali pa zanikalo njegove abstraktnosti, a bi obogatilo, dopolnilo in tudi utemeljilo odločitev za njegovo odrsko adaptacijo.

Celotna dramaturška os temelji na zapolnjevanju in napolnjenju kovinske kockaste strukture, edinega scenografskega elementa. Svet uprizoritve je sestavljen iz te kocke, a kocka ni celoten svet, ni omejeno območje gibanja in ni prostor. Ogrodje kocke je vodilo in hkrati sled vsega odrskega dogajanja, je kot prazen list ali bolje skorajda neomejena praznina, kot je neomejena otroška domišljija. Počasi se polni z odtisi igralkinih akcij, ko ta postopoma lepi sledi v obliki raznolikih papirnatih in kartonastih na otroško risanje spominjajočih scenografskih elementov. Nekje najdemo eno oko, drugje zapleten kup črt, spet tretjič vrsto obarvanih krogov. Kljub dvodimenzionalnosti papirja, iz katerega je izdelana, z visenjem, magneti, pripenjanjem ter razpiranjem scenografski elementi pridobijo nepričakovano dinamičnost, ob kateri je dodobra izkoriščena večdimenzionalnost samega ogrodja. Vprašljiva, pravzaprav nepotrebna je vključitev obeh lutk. V uprizoritvi sta uporabljeni le kot še dva izmed predmetov, ki se na odru znajdeta v pomoč prikazovanju posameznih delov pripovedi, njuna vizualna podoba – gre za namizni, kolikor toliko realistični upodobitvi babice in dedka – pa stopa v navzkrižje s čačkasto in ustvarjalno estetiko preostalih scenografskih komponent. Igra z babico in dedkom v narativ, ki je pred tem grajen le iz nabora bolj ali manj bizarnih fraz, nenadoma poleg vizualne podobe vnese tudi dramski lik, četudi je njuna pojavnost bežna kot le še ena izmed anekdot. Morda je prav zato vpeljava lutk še toliko bolj moteča, kajti njun lok nima ne smiselnega prologa in ne epiloga, a tudi ne dovolj bizarnosti, da bi se vklopil v atmosfero brezpomenskosti. Njuna oprijemljivost in konkretnost spodkopavata sicer koherentno odrsko misel, saj prostor za razvijanje domišljije, razprt prav v navidezni nesmiselnost in abstraktnosti, nenadoma nadomesti izrazito realen in običajen predmet.

Uprizoritev resda spremlja občutek negotovosti in zadržanosti do popolne predaje abstraktni igrivosti Tulletove poezije, vendar pa pri ciljnem občinstvu, najmlajših gledalcih, starejših od treh let, izstopa v kontekstu tradicionalnih otroških predstav že zaradi odsotnosti mimetičnih likov, realističnega ali pa vsaj izredno konkretnega prizorišča ter klasične potovalne dramaturgije. Prav neukalupljenost in racionalna nedojemljivost tekstovne sintakse sta (lahko) prednosti osvobojenega dialoga med besedilom in mizansceno, ki pa v Oh la la ni izkoriščena v celoti. Ta zbledi, ko dogajanje na odru zaide v oprijemljivo pomenskost ter ko ne udejanji interaktivnosti in lastnega angažmaja, značilnega za Tulletovo delo. Otroška igra in ustvarjalnost, okoli katerih se vrtita likovna in literarna estetika, sta tu predvsem na ogled kot reprezentacija, s čimer pa predstava ohranja bolj klasično gledališko izkustvo in nekoliko vseeno kliče k njenemu branju, saj ji umanjka časa za globlji angažma otrokove domišljije.

***

Bernard Friot
OH LA LA
Poetična lutkovna predstava, 3+

Besedilo Bernard Friot, režija Mateja Bizjak Petit, likovna podoba Hervé Tullet, prevod Maša Jazbec, Ksenija Mravlja in Mateja Bizjak Petit, dramaturško svetovanje Anže Virant, scenografija in izdelava lutk Véronique Canevet, glasba Damien Félix, izvajanje glasbe Damien Félix in Hugo Dordor, tonski mojster Thomas Jacuot, svetovanje za odrski gib Barbara Kanc, oblikovanje svetlobe Anže Virant, igra in animacija Petra Šarac

Produkcija: Hiša otrok in umetnosti, Gradsko kazalište lutaka Rijeka Hrvaška, Colecive Ma-Théâ –  Centre de Création pour l’Enfance de Tinqueux, Francija
Partnerji projekta: Festival Mondial des théâtres de Marionnettes, Charleville-Mézières Francija,
DRAC Grand Est, Francija, Francuski kulturni institut, Hrvaška