Vsebine

Vision Mechanics: Fantastično življenje Minnie Rubinski

Avtorica kritike: Tjaša Pirnar

Zgodovina misli življenja in identitete je zelo bogata in nič ne kaže, da bo kaj kmalu presahnila. Eksistencialistični odgovor na vprašanje, kaj sploh je oseba, so njena dejanja. Dejanja pa se v prehajanju iz zdaj v minuli tedaj prelevijo v spomine. Toda med obojimi vendarle ne moremo preprosto potegniti enačaja, čeprav med njimi obstaja napetost. Ko spomine vračamo iz tedaj v zdaj, postanejo osebne zgodbe. Prek njih se lahko spoznavamo, ustvarjamo novo resničnost, počnemo oboje hkrati ali pa kaj čisto tretjega. Fantastično življenje Minnie Rubinski (The Fantastic Life of Minnie Rubinski) ustaljene odnose med dogodki, resničnostjo, spomini in zgodbami pretrese z demenco, ki poseže v pričakovane zakonitosti omenjenih ravni.

Ustvarjalca Kim Bergsagel in Symon Macintyre sta Fantastično življenje Minnie Rubinski zasnovala kot inštalacijo. Temen prostor, v katerega vstopi občinstvo, razsvetljujejo utripajoče luči, ki potujejo po veliki skulpturi v obliki možganov, iz katere vodijo prav tako osvetljene, sinaptične poti do ekranov, na katerih se v zanki vrtijo animirani filmi – spomini Minnie Rubinski. Obiskovalci Minnie spoznamo v njeni starosti, ko lahko dostopamo do njenih spominov iz različnih življenjskih obdobij. Prek nekaterih od njih lahko ugotovimo, da je Minnie dementna in da ne moremo verjeti vsem njenim spominom. 

Dramaturgija je prepuščena vsakemu gledalcu posebej in njegovim odločitvam v pohajkovanju po prostoru, od ekrana do ekrana, od spomina do spomina. V naključnem časovnem zapovrstju fragmentov spomina lahko pride do razhajanja med gledalčevim in Minniejinim čustvenim stanjem, glede na védenje iz nabora že znanih epizod njenega življenja. Hazard z naborom spominov, ki so obiskovalcu na voljo v danem trenutku, se lahko zdi kot delen približek Minnijinemu stanju vznikanja in ponikanja spominov – kakor se demenca poigrava z njenim spominom, se inštalacija poigrava z obiskovalčevim spoznavanjem Minniejinih.

Spomini so uprizorjeni kot marionetni filmi. Marionete na posnetkih brez besed uspejo manevrirati po čustveni paleti. Čeprav kadri kamere niso posebno eksperimentalni ali izkoriščeni, nas sam medij filma ter uporaba slušalk popeljeta v individualno snidenje z neznano žensko. Poleg uvodnih namigovanj, ki kot paratekst, katerega izpust bi sicer pustil več svobode, raziskovanja in dejavne avtonomije gledalca, usmerjajo izkušnjo, je najbolj eksplicitno razkrivajoč dvojni prizor. Na enem ekranu spremljamo Minniejine divje pustolovščine s krokodili, na viharnem morju in podobno, v drugem pa vidimo motive njenih dogodivščin na televiziji v njeni sobi, kjer jo obiskuje medicinska sestra. Nemara se prav v tej dvojnosti tudi najjasneje izrazi nerazrešen problem gledišča – kljub temu da naj bi šlo za Minniejine spomine, ki jih skulptura fizično povezuje z njenimi možgani, so filmčki posneti iz neosebne tretje perspektive in ne izkoristijo prostora za raziskovanje spomina, resničnosti in demence, ki ga ponuja tudi sam medij, ne le vsebinska raven. Nikakor pa to ni ovira, da se ne bi po konvenciji prepustili verjetju, igri, v kateri nastanejo nova resničnost, nova zgodba, nova znanstva. A po starem vzgibu ni dovolj, da naša izkušnja ostane zgolj fikcija, zato jo zasidrajo še v realnosti.

Iz prostora Minniejinih spominov nas pospremita protislovni smernici. Na ogled so nam razstavljene v animiranih filmih uporabljene marionete in scenografija, ki nas opominjajo na stvarjenost, neresničnost videnega. Obenem pa nam je dano v branje besedilo Minniejine vnukinje, ki razkriva ozadje za nastankom inštalacije, spomine na resnično Minnie in na njene zaradi demence vse bolj fantastične zgodbe. V tem Fantastično življenje Minnie Rubinski preide iz intimnega neverbalnega in fragmentiranega druženja z Minnie v srečanje z glasom ustvarjalke. Ta nas odpelje korak nazaj, od koder od zunaj pogledamo na Minniejino življenje, in nas opomni, da izstopimo iluzije zaupnosti z Minnie. Tako delna prostorska ločenost obeh delov inštalacije tudi fizično vzpostavlja razmejitev na vsebinski ravni – drugi del deluje kot epilog, ki nas iz prostora fantastične fikcije vrne v resničnost, v katero Minniejina zgodba ostaja vpeta.