Vsebine

Miha Golob, fotografija: osebni arhiv

Igor Tretinjak

Dragi Miha, čast vpeljave zadnjega sklopa prvega (in upam, zadnjega) spletnega Lutkokaza je pripadla nebesedni predstavi Peskovnik, ki nas vodi na otroško igrišče (peskovnik). Kako ste se domislili oblikovati predstavo v pesku in iz njega, skozi igro in z njo?

Vse se je začelo z mojo prvo predstavo za otroke, Mali modri in mali rumeni. V njej sem začel razmišljati o otroških igriščih kot o prostoru prvih otroških odkritij in fascinacij, svojevrstnih otroških laboratorijih, mestih, kjer otroci raziskujejo in spoznavajo določene zakonitosti tega sveta in ob tem hkrati spoznavajo sebe, lastno domišljijo, ustvarjalnost, logiko. Ugotovil sem, da je tudi prazen list papirja otroško igrišče. Še več, navdušen sem bil nad tem, kako je prazen list papirja otroku zanimiv. Močno si ga želi zapolniti, pobarvati, zviti, raztrgati, zmečkati ... V naslednji predstavi za otroke, Akvariju, sem naredil korak naprej v raziskovanju analognih otroških igrišč, ki jih danes vse bolj nadomeščajo digitalni svetovi igre. Akvarij je imel funkcijo kopalne kadi, ki je eden prvih otroških prostorov za igro. Peskovnik je bil v tem procesu naslednji logičen korak. Gre za enega od osnovnih prostorov otroške igre, kjer pa lahko otroke videvamo vse redkeje – bodisi jih mačke uporabljajo za malo in veliko potrebo bodisi se otroci v njih umažejo ... Poleg tega peskovnik v lutkovnem gledališču ponuja material, ki je v nasprotju z vsem, kar lutka v klasičnem smislu predstavlja.

Hkrati lahko vsaka generacija v igro s peskom vpisuje svojo zgodbo, s čimer predstava preraste okvir otroške igre in se pretoči v univerzalni pomen. Jaz sem, recimo, med gledanjem predstave v pisku prepoznal tok časa, ki včasih brezglavo drvi, včasih pa se umeri in teče zložno … Kaj vam kot avtorju sporoča predstava? Kaj ste vi želeli zapisati vanjo?

Igra v peskovniku je podobna igri z lego kockami, katere smisel je zlaganje, če je treba, tudi celodnevno. Ko končno zaključiš zlaganje in grajenje, se najpogosteje ne nehaš igrati s tem predmetom. Vsaj tako je bilo pri moji igri. Smisel lego kock torej ni igranje s predmeti, temveč ustvarjanje predmetov in svetov, zato so te ena najpriljubljenejših iger generacij in generacij otrok. Vse igre, ki sem jih do zdaj omenil, imajo neko notranjo logiko. Papir je za otroka zanimiv, dokler je na njem dovolj prostora za risanje, barvanje, mečkanje, trganje. Podobno je pri peskovniku. Lahko bi rekli, da ni pomemben cilj, temveč pot. Podobno je pri risanju mandale, ki predstavlja enega od osrednjih delov predstave. Mandala je pot od atoma do vesolja, simbol sprememb v življenju; in ko jo budistični menihi narišejo do konca, jo brez obžalovanja izbrišejo, strgajo, razstavijo, pometejo. Tu se skriva tudi smisel vseh teh osnovnih otroških iger – od igranja v peskovniku ali kadi do igranja s papirjem in lego kockami – v ustvarjanju nečesa in celega sveta iz ničesar.

Navsezadnje tudi nastanek sveta ni nič drugega kot veliko gledališče. Pri tem imam v mislih predvsem gledališko iluzijo. Predstava vedno nastane iz ničesar, vsakič znova mora ustvariti svoj svet, v katerem »pristanejo« gledalci. Vsakič znova moramo zgraditi odnose, konflikte, logiko, napetost ... Tako razumljena predstava Peskovnik govori o svetu – o metamorfozi vesolja od velikega poka do sodobnega človeka – s spiralnim razvojem, ob stalnem ustvarjanju in rušenju, saj se lahko samo tako premikamo naprej in razvijamo. In otroci to dobro vedo. Prav zato se tako tudi igrajo in pri tem preizkušajo možnosti in meje materiala, fizike, kemije.

Glede na to, da je eden temeljnih tematskih gradnikov predstave razvoj (spreminjanje), se je kdaj osamosvojil in se oddaljil v lastne pomene ali pa se vam zdi, da ste ga uspešno ohranili v okviru izhodiščne zamisli?

S prej opisano idejo sva z dramaturginjo Mojco Redjko prišla na prvo vajo z igralci in se začela znotraj nje poigravati. Skozi proces so nastajale različne slike, ki sva jih pustila rasti in se razvijati, poskušala sva prisluhniti njihovemu pomenu, na koncu pa se je predstava izkazala kot zelo podobna skicam in video posnetkom, ki sem jih narisal in posnel pred prvo vajo. Mislim, da s samim tem ne morem reči, da je predstava našla svojo pot, čeprav sva jo v določenih fazah pustila, da zavije z zastavljene poti, kar je nujno, ko delaš z materialom, ki je izmikajoč se kot pesek.

Predstava teče spiralno, v stalni gradnji in rušenju. Obstaja še katera vodilna nit, ki je vplivala na celoto?

Morda ni vidna v predstavi, vendar je prisotna v ideji in delu. Gre za peščeno uro in njeno na prvi pogled dolgočasno, brezzvezno in monotono potovanje zrncev, ki pa vendarle navdušuje otroke in tudi mene. Peščena ura zame, tako kot mandala, predstavlja življenje, minljivost. Skozi to prizmo je Peskovnik zgodba o brezskrbnih počitnicah, poletju, ki nastopi vsako leto ob podobnem času in nas osvoji s svojimi dogodivščinami, preden se konec avgusta nepovratno zaključi. Naslednje leto ga bomo spet dočakali, vendar bo to neko novo poletje, z drugimi dogodki, ljubeznimi, prijateljstvi in dogodivščinami. Mojca mi je pokazala slikanico, v središču katere je deklica, ki na peščeni plaži gradi peščeni grad, ki ga nato nekdo po pomoti poruši. Deklica se zatem odpravi iskat prostor, v katerem se njenemu naslednjemu dvorcu to ne bo zgodilo, torej poskuša popraviti situacijo. Tako je nastajal tudi ta naš svet – od ene do druge katastrofe, ki so vplivale na človeštvo, ga silile k prilagoditvi in iskanju drugih rešitev. Navsezadnje je danes podobno. Problemi, nesreče, katastrofe, smrti, poplave in potresi, celo vojne – vse to je del življenja. Včasih se nam tem situacijam uspe izogniti, drugič ne. Peskovnik govori tudi o tej temni strani, oholosti in pretiravanju, katerih posledica so vojne ali naravne katastrofe.

Kot ste omenili, preden ste igralce namestili v peskovnik, ste se v projektih za otroke ukvarjali z barvami in vodo. Kaj imate pri ustvarjanju predstave najprej v mislih – snov, v kateri boste oblikovali predstavo, ali temo?

Ni pravila. V Akvariju in Peskovniku sem izhajal iz materiala, pa tudi iz prostora in scenografije, nato pa sem s pomočjo dramaturginje Mojce Redjko začel graditi zgodbo okrog tega. V prvi predstavi s platnom in barvami je bilo drugače. Mojca, takrat ravnateljica Lutkovnega gledališča Maribor, mi je predlagala slikanico Lea Leonija, imenovano Mali modri in mali rumeni. Posebnost te slikanice je, da je vsebinsko nastala iz slik oziroma kolaža. Med raziskovanjem avtorja sem ugotovil, da je idejo za slikanico dobil med potovanjem z vnuki na vlaku. Ker so bili nemirni, jih je moral nekako zabavati, zato je iz časopisa, katerega urednik je bil takrat, odtrgal rumen in moder košček papirja in jim s tema koščkoma začel pripovedovati zgodbo o majhnem modrem in majhnem rumenem. Ta podatek me je malce razočaral, saj sem ugotovil, da je najboljšo možno predstavo na to temo sam Leoni že izvedel na vlaku pred svojimi vnuki. Ko sem o tej zgodbi, v kateri se najboljši prijatelji objamejo in postanejo zeleni, še naprej razmišljal, sem se spomnil svojega otroškega navdušenja nad svetom barv. Navsezadnje – mar ni to mešanje modre in rumene barve ena od čarovnij, ki jih spoznaš kot otrok? Za tem ni bilo težko priti do ideje o listu papirja kot o prostoru predstave. V trenutku, ko se je pojavilo vprašanje, ali se lahko predstava zgodi na papirju, sem vedel, da bom poskušal narediti prav to – predstavo z barvami na listu papirja. In ko se oblika in vsebina predstave že v ideji tako dobro povežeta, veš, da si na dobri poti. Mislim, da je to dvoje odlično sovpadlo v Peskovniku, se mi je pa dolgo zdelo, da bi se zaradi te povezave predstava Akvarij morala imenovati drugače, vendar sem danes s tem naslovom zadovoljen.

Če primerjamo platno, vodo in pesek – kateri material vas je najprijetneje presenetil z možnostmi, kateri vas je v raziskovanju peljal najdlje?

Voda v Akvariju deluje posredno. Ni tako dominanten material kot pesek. V Akvariju imamo celo še nekakšne lutke – jajca, na primer, ali »ježka«, izdelanega iz magnetkov in koščkov kovine ter drugih. Vsi ti so v vodi, vendar se obnašajo kot lutke. V Peskovniku ni lutk. Pesek sam je lutka oziroma lutke. Res je, uporabljamo metle, vedro in kocke, vendar so ti predmeti v celoti depersonalizirani in niso prav nič scensko oživeti. Od začetka do konca predstave ostajajo predmeti in rekviziti. Morda ima celo voda, ki se pojavlja tudi v tej predstavi, več lastnosti lutk od teh predmetov. Klasičnim lutkam sem se morda najbolj približal v predstavi Mali modri in mali rumeni.

Vse tri predstave povezuje eno dejstvo – da sem se zaljubil v materiale, s katerimi sem delal in ki so bili tudi izhodiščne točke predstave. In vsakič, ko sem raziskoval določeno formo in material, se mi je zdelo zelo pomembno, da ga razvijam v celi predstavi, da ne ostanem pri začetni ideji, določeni situaciji ali fascinaciji, temveč da raziščem nove možnosti in čarovnije, ki jih materiali ponujajo. Prav zato je ostalo zelo veliko materiala, ki ga nismo izkoristili v teh predstavah, temveč ga hranimo za neke nove projekte. Zelo rad bi se znova vrnil k barvam, platnu, vodi, pesku, vendar me hkrati privlačijo novi materiali, novi prostori igre. Ogenj, svetloba, mrak, čas ...

Preden se posvetite novim ali se vrnete k starim materialom, se še malo zadržimo pri pesku. Zelo zanimivo se mi je zdelo opazovati izvajalce v prizoru, ko zavrtijo kroglo in čakajo, da zadene stolpe iz kock – v njihovih izrazih (pogledih) je bilo iskreno pričakovanje, kar potrjuje stališče, da v takem gledališču izvajalec, animator in igralec ni popoln gospodar. Kdo v vaših predstavah vodi igro? Izvajalci, material, napetost in/ali odnosi med njimi?

Material odloča skoraj o vsem. Od prostora naprej. Pri vodi in pesku se od začetka ve, kakšno količino lahko umestimo na določeno sceno. V Peskovniku uporabljam med 120 in 140 kilogrami peska, v Akvariju je bilo približno 100 litrov vode. Material določa tudi število izvajalcev. Naslednja pomembna stvar v predstavah za otroke je njihovo trajanje, ki ne sme biti predolgo, material pa zahteva določen čas. Zaokroženi prizori in akcije preprosto potrebujejo čas, da bi se lahko odvili, da se akvarij lahko napolni, pesek razsipa na sceno. Včasih se mi zdi, da smo kot krotilci živali, vendar v nasprotju s temi materiali ne moremo disciplinirati z udarci z bičem. Res je, da lahko določene težave in situacije predvidimo, analiziramo kritične točke, vendar je material ta, ki vodi igro – od začetne ideje in prvih slik v glavi. In šele ko jih preizkusiš v praksi, vidiš, ali jih je mogoče izvesti oziroma ali se bo material obnašal tako, kot si načrtoval. V neki sceni smo na primer želeli pustiti sledi stopal v pesku, vendar se je uresničitev te ideje izkazala za nemogočo, saj se je pokazalo, da mora biti pesek za kaj takega vlažen.

Kakšen je odnos med izvajalci in materialom?

Tudi izvajalci so na neki način podrejeni materialu. V predstavi nastopajo štirje izvajalci – igralec, animator, glasbenik in plesalka, ker smo se želeli materialu približati skozi vse te izvedbene segmente. V prizoru, ki ste ga omenili, se naša predstava približuje koncu in izvajalci so vanjo močno vključeni, zato v tej sceni napetost med njimi in materialom dramaturško odlično podpira samo zgodbo. Med to kroglo in izvajalci ter tudi drugimi predmeti na sceni resnično nastaja neverjetna napetost. Pravi primer gledališča lutk oziroma predmetov – brez preveč akcije in čustev – samo ta krogla, ki kroži okrog svoje osi, in izvajalci, ki se je izogibajo in čakajo, da bodo videli, kaj se bo zgodilo. Zelo mi je všeč, kako ta scena deluje. Dejansko je predstava dramaturško oblikovana prek te soigre izvajalcev in materialov ter napetosti, ki obstaja med njimi in v samem materialu. Ta osnovna načela tvorijo dinamiko predstave, z njimi pa ustvarjamo komičnost, dramo, tragedijo in iščemo katarzo. In v trenutku, ko izvajalci sprejmejo material, ko ga razumejo in se mu prepustijo, se začnejo igra, oblikovanje, grajenje napetosti ...

Ta predstava še ni zaživela na odru pred otroškim občinstvom (v živo), drugi dve pa sta. Kakšne izkušnje imate z mladimi gledalci? Kako se otroci odzivajo na vaše predstave?

Prizori, ki se mi oblikujejo v glavi, so nekako, posebej na ravni vsebine, zelo abstraktni. Fascinira me, kako nastane in raste kup peska, kako nato pesek polzi z vrha in oblikuje ta peščeni stožec. Navdušuje me trenutek, ko napolnimo kozarec do vrha in še malo, ko se dvigne voda nad rob in nato, trenutek pozneje, steče po robu. Navdušujejo me tudi nihanje vedra, odtis v pesku, sneženje ... V teh trenutkih vidim smisel življenja, neko logiko sveta, neko biblijsko zgodbo, ki nam govori o osnovnih odnosih na zemlji in v vesolju, a kot sem rekel, je vse to precej abstraktno. Na samih vajah zato opazujem, ali ti prizori nagovarjajo samo mene ali pa jih prepoznajo tudi drugi, izvajalci, scenski tehniki, lučkarji ... Posebej me zanima, kako bodo izvajalci interpretirali, gledalci pa razumeli nekatere na prvi pogled enostavne in nepomembne prizore. Jasno mi je, da takšno razmišljanje ni blizu vsem, posebej odraslim. A za otroke je svet kot lunapark, ki ga opazujejo in nad katerim se navdušujejo brez zavor. Kaj je lepšega od mlake po dežju, v katero lahko vržeš kamen, ali, če ti mama dovoli, vanjo tudi skočiš? Zdi se mi, da še vedno brez težav z otroki delim ta čarobni svet odkrivanja in spoznavanja stvari, ki »normalnih« odraslih oseb že dolgo ne zanima več, otroci pa mi na predstavah povrnejo to vero v življenje, svet, radovednost. Žal mi je, da več odraslih ne obiskuje gledališča in mojih predstav. Škoda je tudi, da mi kot starši otrokom ne dovolimo, da po tleh razlijejo celo vedro barve ali se igrajo v domačem akvariju. Hkrati mi prav to počnemo v svojih predstavah. Prav to. In otroci so veseli te izkušnje in spoznanja, kaj se zgodi, ko prevrnemo in razlijemo vedro z barvo, vodo ali peskom. Starši mi pogosto v šali rečejo, da mi bodo poslali račun za čiščenje, ker so se otroci doma po predstavi želeli igrati tako, kot se igramo v predstavi. In to me zelo veseli. Na to sem zelo ponosen. (smeh)