Vsebine

Pravljice za mravljice, fotografija: Jaka Varmuž

Tjaša Pirnar

Štiri črne mravljice so svoje popotovanje začele v slikanici avtorice Anje Štefan in ilustratorja Zvonka Čoha, ki je na knjižne police prvič priromala leta 2007. Sedem let kasneje si je mala združba žuželk utrla pot na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana. V letu 2022 se obeta knjižno nadaljevanje njihovih dogodivščin, še preden bodo prišle na knjižne police, pa svojo pot nadaljujejo na odru. Kakor že pri Štirih črnih mravljicah je tudi pri Pravljicah za mravljice, ki so bile marca premierno uprizorjene na Velikem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana, vlogo režiserke prevzela Martina Maurič Lazar, vlogo dramaturginje pa Jera Ivanc.

Pravljice za mravljice niso nadaljevanje Štirih črnih mravljic le v prevzemanju likov, marveč tudi tematsko in deloma strukturno. Črnim živalcam kakor v prvem delu tudi v drugem sledimo na njihovem potovanju po svetu, ki ga ponovno sestavlja nizanje tematsko razpršenih epizodnih prizorov. Ti prinašajo različne vsebine, od praznovanja rojstnega dne, deljenja jagod s prijateljicami in odkrivanja talentov, ki jih imajo, pa do iskanja poti, po kateri bi krenile.

Čeprav lutke ponujajo dovolj raznolikosti v velikostih, oblikah in barvah (avtor likovne podobe lutk: Zvonko Čoh), se v predstavi ne izoblikujejo kot liki, med katerimi bi jasno razlikovali ter tako lažje vzpostavljali odnos do njih. Za gledalce so zgolj štiri neimenovane črne mravljice. Sicer povsem simpatične, a jih zaradi neindividualiziranosti dojemamo kot kolektiv in ne tudi kot štiri posameznice, čeprav nam v zaključni pesmi zagotavljajo, da čeprav so skupaj, so jaz in jaz in jaz ... Medosebni odnosi mravljic se ne razvijejo do svojega polnega potenciala, saj namesto izoblikovanih likov gledamo vsakič novo situacijo, ki vsakič znova vzpostavlja dinamiko med nastopajočimi.

Pomemben vezni člen obeh uprizoritev je nedvomno tudi Milko Lazar, ki je prevzel vlogo avtorja glasbe. Glasba je bila v Štirih črnih mravljicah ključnega pomena, saj je ponavljanje uglasbenega refrena služilo kot ogrodje in vezivo med prizori. Vzpostavljalo je občutek celote ter jo hkrati osmišljalo: ponavljajoči se verzi (Smo štiri črne mravljice / in nič nas ne ustavi, / ko misel na veselo pot / zapleše nam po glavi. // Zato naprej, nikjer ni mej / za naš zavzet kvartet, / štiri črne mravljice / se znamo dobro imet') razkrivajo smoter, gibalo in motivacijo mravljic – potovanje po svetu ter družno uživanje v tem. V Pravljicah za mravljice je njihovo vodilo prav tako uglasbeno (Če ni poti, jo najdejo, če je, gredo po njej), toda tokrat refren melodije ne spremlja zvesto in slednja deluje bolj kot ponavljajoče se zapolnjevanje zvočnega prostora, ko se mravljice dobesedno sprehajajo med eno in drugo epizodo. Zato glasba, čeprav dobrodošla poživitev dogajanja, v uprizoritev ne vnaša celovitosti, ki bi jo predstava zaradi vsebinske razpršenosti potrebovala.

Oder, po katerem so pred premikajočim se ozadjem mravljice v prvem delu drobencljale po svetu, v Pravljicah za mravljice zamenjajo brezlistna drevesa (scenografija: Jasna Vastl). Ta sprememba mravljicam omogoči, da niso popolnoma počlovečene, pač pa ohranjajo za mravlje značilno lezenje naokrog po vejah. Njihovo gibanje ni več omejeno na dolžino piste, pač pa se razgibajo po širšem prostoru, četudi zgolj v eni sami ravnini. Po velikem prostoru mravljicam zvesto sledijo luči (oblikovalka svetlobe: Nastja Miheljak), ki pozornost gledalca usmerjajo na protagonistke. Tako tudi scenografija prispeva k občutku, da smo se po naključju znašli v nekem vsakdanu štirih mravljic. Del scene se nekajkrat s premikom razširi, vendar ne preide v poigravanje s sceno, in odrska pripoved vseskozi ostaja znotraj nepremičnega ter barvno in materialno monotonega scenskega okvira, s čimer ne pripomore k razgibanosti in pomenskemu razločevanju posameznih epizodnih etap mravljične poti.

Situacije, v katerih se znajdejo mravljice, so drobne vsakdanje prepreke. Konflikti skoraj praviloma (a kajpada s kakšno izjemo) ne vznikajo kot spori med mravljicami, marveč pogosteje izvirajo iz spoznavanja sveta in odzivanja nanj. Nastopajoče štiri črne mravljice so sila modre in bistre, saj do rešitev in novih spoznanj pridejo malodane hipno. In gledalci, še preden bi lahko dobro dojeli konflikt, že poslušamo novo modrost, vendar še preden ta pride tudi do nas, že spremljamo mravljice na poti v naslednji prizor. Naravno vznikanje situacij, v katere mravljice spontano vstopajo ali naletijo nanje kot na vsakdanje probleme, blaži didaktični ton predstave, toda hitro premagovanje ovir ali nesoglasij, katerih posledice ne trajajo dlje kot nekaj sekund, ter recitiranje modrih spoznanj, do katerih mravljice tako urno in zlahka pridejo, ga, nasprotno, kvečjemu poudarjata.

Iz navedenih razlogov tudi sama spoznanja večinoma ostajajo na površinski ravni, s katere podcenjujejo svoje občinstvo. Mravljične modrosti so težišče predstave in jo izoblikujejo predvsem v posedanje in govorjenje (večkrat izrekanje kot pogovarjanje) štirih protagonistk. Te so posledično še najzanimivejše med prehodi, v katerih v animaciji Lane Bučevec, Polonce Kores, Matevža Müllerja in Katje Povše, skritimi v temni globini odra za sceno, plezajo, hodijo in druga za drugo koreografirano usklajeno ponavljajo gibe, kar še dodatno poudarja enoten skupnosten značaj kvarteta.

Kljub temu da je ena od ključnih tem in glavno gonilo dogajanja Pravljic za mravljice potovanje, zaradi splošne omejene razgibanosti (scenske, animacijske, dramaturške) predstava deluje nedinamično in tako vsebinsko precej nepovezani epizodni utrinki s prehitrim razvojnim lokom v spominu kaj hitro izzvenijo. Doživetja potujočih mravljic komaj imenujemo s to besedo, saj njihova vsebinska raznolikost ni podprta z odrskim dogajanjem in namesto doživetij posedeni v klopi pridno poslušamo rešto modrosti. Drobne epizode se približajo basnim, saj vsaka prinaša svoj nauk – slednji so kakopak zelo raznoliki; od deljenja s prijatelji do cenjenja lastnih sposobnosti in vrednosti stika z naravo. Ta raznoterost predstavo vsebinsko zasiči, hkrati pa uprizoritvi spodmakne nekaj vezivnega tkiva, ki bi skozi vizualno pestrost oblikovalo celostni lutkovni izlet. Posledično gledalec na poti iz mravljinskega vsakdana v svojega verjetno več modrosti raztrese, kot pa pomni.

***

Anja Štefan
PRAVLJICE ZA MRAVLJICE
Lutkovna predstava, 3+

Avtorici priredbe Martina Maurič Lazar in Anja Štefan, režiserka Martina Maurič Lazar, dramaturginja Jera Ivanc, avtor likovne podobe lutk Zvonko Čoh, scenografka in kostumografka Jasna Vastl, lutkovni tehnolog Žiga Lebar, skladatelj in izvajalec glasbe Milko Lazar, oblikovalka svetlobe Nastja Miheljak, lektorica Irena Androjna Mencinger, asistentka dramaturginje Tajda Lipicer (študijsko AGRFT) in asistentka režiserke Tončica Knez (študijsko ERAZMUS).

Igrajo Lana Bučevec k. g., Polonca Kores, Matevž Müller, Katja Povše k. g.