Vsebine

Moby Dick, fotografija: Christophe Raynaud de Lage

Tjaša Pirnar

Moby Dick ‒ The Whale ali v slovenskem prevodu Beli kit – je zgodba iz sredine 19. stoletja, ki je morala na veljavo, ki jo ima dandanes v literarnem kanonu, nekoliko počakati, vendar ni zato nič šibkeje zasidrana na pridobljenem mestu. Obširna zgodba o obsesivnem, zblaznelem lovu na kita je vase posrkala tudi norveško režiserko Yngvild Aspeli, ki jo je z asistentom režije Pierrom Tualom, dramaturginjo Pauline Thimonnier in preostalo ustvarjalno ekipo oživila na odru. Premierno uprizoritev smo lahko videli že oktobra 2020 v Norland Teatru na Norveškem, slovensko občinstvo, ki tedaj nemara ni bilo tako severno v Evropi, pa je polnilo Linhartovo dvorano Cankarjevega doma v prvih dneh novembra 2021.

Scenografija Elisabeth Holager Lund, luči oblikovalcev Xavierja Lescata in Vincenta Loubièra ter video oblikovalca Davida Lejard-Ruffeta ustvarjajo podobo prostranega morja, sredi katerega stoji okostje ladje kapitana Ahaba, ki s posadko lovi belega kita po imenu Moby Dick, da bi se mu maščeval za izgubljeno nogo. V svoji maščevalni blaznosti vodi vse na krovu pogubi naproti, kar predstava kot etično vprašanje ponuja v razmislek s preigravanjem vidikov različnih likov, ne da bi ponudila odgovor ali celo sodbo.

K ustvarjanju ozračja ogromno prispeva živa glasba norveškega tria MoE, ki ga sestavljajo pevka in basistka Guro Skumsnes Moe, tolkalistka Ane Marthe Sørlien Holen ter kitarist in multiinštrumentalist Håvard Skaset. Poleg njih zvočni prostor napolnjuje še zven orkestra. Glasba tako na gledalca deluje že precej fizično, najsi se nam zdi sanjska ali srhljiva, nas popelje nekam daleč stran od kopnega. Veličastna vizualna podoba in vzdušje, ki ga vzpostavlja glasba, vzbujata strahospoštovanje, ki je zelo blizu občutenju ob trenutkih, ko se dejansko zavemo razsežnosti in globine oceanov ter bitij, ki prebivajo v njihovih vodah. Med drugim smo priča realističnemu prikazu »uspešnega« lova na kite, ki nas v svoji nazornosti nemara pretrese. Tak učinek utegne imeti tudi pogled na Mobyja Dicka, ko gleda po občinstvu kot »lutka« na platnu, ki plava čez oder, ki ga v celoti zavzame. Predstava se konsistentno vzdržuje eksplicitnih in neposrednih komentarjev o etičnosti početja protagonistov in morebitno sodbo, skoraj neizbežno pa premislek o človekovem nasilnem poseganju v naravo prepušča gledalcu. Pričarati ji uspe veličastnost narave in občutje strahospoštovanja, ki si ga zasluži. V nasprotju z marsikatero predstavo Moby Dick k odnosu med človekom in naravo ne pristopa moralistično kot vsevedna instanca z navodili in sporočili, pač pa zgolj uprizarja zgodbo, ki v svojem jedru pretresa prav ta odnos človeka in narave, in s tem – verjamem, da ne govorim le v svojem imenu – sega globlje do gledalcev kot neposredno nagovarjanje.

V predstavi nas ves čas osupljajo številne čudovite lutke v naravnih velikostih, ki jih spretno animirajo Daniel Collados, Alice Chéné, Sarah Lascar, Viktor Lukawski, Maja Kunšič in Andreu Martinez Costa. S svojo realistično podobo, ki sega vse do podrobnosti, kot so premikajoče se oči, lutke nastopajo ob Primožu Ekartu, ki igra Ishmaela, kot njemu enake.

Ishmael nam že v začetku pove, da obstajajo tri vrste ljudi – živi, mrtvi in tisti, ki gredo na morje. Sam se odloči ravno za slednjo možnost. Prav kakor med življenjem in smrtjo se Ishmael očitno ne more odločiti niti za funkcijo, ki naj bi jo imel v predstavi. Naj bi bil narator, ki sebe in občinstvo ohranja v distanci do dogajanja, ali eden od posadke, ki živi v realističnih prizorih na odru? Zdi se, da je Ishmael kot pripovedovalec romana nekoliko nepremišljeno zavzel mesto pripovedovalca v predstavi. Lahko bi pomislili, da je Ishmael kot pripovedovalec ključen za vnašanje nekaterih filozofskih vprašanj, ki so pomemben del literarne predloge, vendar bi s tem razvrednotili moč vizualne podobe in monologov drugih likov, obenem pa precenili pomorščakovo pripovedovanje, ki ne presega opisovanja dogodkov. Ne le tistih, ki se ne odigrajo pred nami, temveč celo tistih, ki jih gledamo na odru in bi zlahka zmogli pripovedovati in doseči svoj učinek brez prisotnosti pripovedovalca, ki bdi nekje nad ali morda pod morsko gladino. Ishmael v podobi Primoža Ekarta, ki je s svojim nastopom sicer prepričljiv in nas s pripovedovanjem pritegne, nas hkrati odmika iz globine realističnih odrskih podob, v katero s tako lahkoto tonemo.

Že prvi monolog, ki si ga privoščimo, še preden Ishmael sploh nastopi, vzpostavlja vprašanje življenja in smrti, ki ga v nadaljevanju odlično prevzema vizualna raven predstave. Zelo premišljeno je namreč edina vidna lutkarica smrt. Oziroma animatorji v črnih opravah z lobanjastimi maskami. Nemara je prav to eden najboljših primerov tega, koliko pomena, izpovednosti in izraznosti zmore predstava ponuditi tudi z neverbalnimi sredstvi, ki jih karseda učinkovito izrablja sebi v prid.

Moby Dick je osupljiv lutkovno-glasbeni spektakel, vznemirljiv za mladino in tudi za odrasle. Predstava je izredno močna na vizualni in glasbeni ravni ter dana sredstva domišljeno uporablja za uprizoritev svoje vsebine. Prav v svoji spektakularnosti nas zlahka zapelje od manj dodelane priredbe narativne strukture, ki gledalca sicer ne zmede pretirano, nas pa vendarle dviguje iz globin, katerim se prepuščamo v zadrževanju svojega neverjetja.