Vsebine

Neznosna svoboda asociativnih misli

21 10 2021


Poslednja skušnjava, fotografija: Urška Boljkovac

Maša Radi Buh

Na podlagi zadnjih treh bienalov lahko razberemo dve izraziti umetniški smeri lutkovnega gledališča. Ena sledi tradicionalni poti klasičnega lutkarstva, kjer je lutka še vedno glavni akter predstave in glavni nosilec zgodbe, druga smer pa je sodobno lutkarstvo, ki samo lutko prevprašuje in jo sopostavlja drugim enakovrednim elementom predstave. Bienalska selekcija na kateremkoli izmed umetniških festivalov lahko na podlagi selektorske odločitve ubere več smeri, saj je od posameznika odvisno, kako razume svojo vlogo. Mariborski enajsti bienale se je letos v tekmovalnem programu odmaknil od paradigme selekcije najboljših predstav preteklih dveh let k selekciji, ki kategorizira obstoječe raznolike prakse (četudi ne nujno vedno v izvrstni izvedbi, a v dobrem konceptu) in slovensko lutkarstvo seznanja s strokovnimi vprašanji sodobnih lutkarskih trendov, ki jih lahko srečamo na različnih mednarodnih festivalih. Morda je na tem festivalu najdrznejša izbira Poslednja skušnjava ustvarjalca Vlada R. Gotvana, ki nikakor ni nastala z mislijo na lutkovno umetnost in se je tako že na začetku izognila morebitnim konceptualnim predpostavkam in okvirom, ki se neizbežno pojavijo s posameznikovo idejo o tem, kaj je lutka. Na koncu pa je to vprašanje navrgla tudi zvestim gledalcem lutkovne umetnosti.

Poslednja skušnjava je celovečerni kolaž svetlobe in zvoka, ki se navezuje predvsem na fenomenološko izkustvo občinstva. Uvodnemu videu sledijo naključna zaporedja posnetkov vsakdanjega življenja od živali pa do gradbenega bagra, poleg slike v zaznavo vstopi tudi zvočna pokrajina. Izčiščeno obdelan zvok bagra, ki rije po kupu zemlje, pa narava in živali, vse to ima v katedralni dvorani Kina Šiška z dobro prostorsko akustiko čist in jasen zvočni učinek. V nadaljevanju predstave se tej obliki zvočnega elementa pridruži tudi človeški glas, ob petju ljudskih pesmi, ki jih v mikrofone v živo pojeta Manca Trampuš in Zvezdana Novaković. Njuna prostorska umestitev, osvetljeni sta, ko pojeta, sicer pa skriti, je edini odmik gledalčevega pogleda od odra, kjer v preostalih delih predstave poteka svetlobni šov. Tako njuna odmaknjena in vrat lomeča pozicija opozarja na dramaturgijo pogleda, ki je sicer glavni akter Poslednje skušnjave, in jo razgibava. Gotvan se odloči za predstavo, temelječo predvsem na režiji lučnih elementov, kar je nadaljevanje njegovega prejšnjega dela z istim konceptom Luftbalett, zato so osrednje informacije, posredovane gledalcu, vizualne narave. Poleg sprememb v atmosferski osvetlitvi, ki se dogaja na ravni barve ali intenzitete svetlobe, se ta meša tudi z gibajočimi elementi lučne osvetljave. Njihovo premikanje, ki ga programirata režiser in lučni oblikovalec, preletava, preiskuje in skenira prostor skozi usmerjene svetlobne žarke.

Enourni lajtšov preigrava prisotnost in odsotnost človeške navzočnosti v gledališču. Ta tematika, ki je zdaj priljubljena v mednarodnih akademskih in umetniških krogih, ponuja razmislek o hierarhijah, ki vznikajo iz človekovega pojmovanja sebe kot unikata in kot najrazvitejšega (živega) bitja na planetu. Poslednja skušnjava nikakor ni zares osvobojena človeške navzočnosti, saj na sta po eni strani fizično prisotni obe pevki, a poudarjata odsotnost človeškega telesa na odru. Po drugi strani pa tudi tam, kjer predmet stopi v prvi plan in kjer gledamo objektnost lučnih elementov, za njihovim programiranjem še vedno stojijo človek in njegove odločitve. A navkljub temu Vlado R. Gotvan v slovenskem uprizoritvenem prostoru zarisuje unikatno sled, saj se zavestno upre historičnim pritiskom narativnega dramaturškega loka, izhajajočega iz zgodovine in še vedno prevladujočih dramskih oblik gledališča v našem prostoru. Predstava nikakor ne podleže potrebi po smislu, ideji ali rdeči niti, edini elementi, na katere se lahko pomensko opremo, so uvodni videokolaž in pa besedila pesmi – a nesmiselno jih je interpretirati vzporedno z lučnim delom, saj predstava tega ne želi.

Umanjkanje teh oprijemljivih interpretativno prodornih elementov, ki so sicer še vedno vseprisotni v slovenskem gledališču, a so se delno že umaknili v nekaterih sodobnoplesnih praksah, občinstvo osvobodi usmerjenosti gledanja. Dramaturgija predstave je dramaturgija lastne asociativne misli, ki gledalca pusti čisto samega z njegovimi mislimi, domišljijo in angažmajem. Predstava pluje med meditativnostjo, izkustvom in strašljivostjo, saj je splošno znano, da preveč svobode brez omejitev pri ljudeh povzroči še večje nelagodje kot pa jasna navodila in omejitve. To je tako njena prednost kot njena potencialno šibka točka; namenjena in ustvarjena je le za majhno skupino gledalcev, ki ne čutijo potrebe in od gledališča ne želijo smisla, zgodbe ali ideje, temveč jim je dovolj tudi meditativno izkustvo vizualno-avditivnih elementov, v katerem se racionalnost lahko spočije od pletenja pomenskih miselnih mrež. A takšna uprizoritev zahteva tudi drugo vrsto osvobojenosti – ne le od človeka, temveč tudi od privzgojenih konvencij tega, kaj naj bi gledališče bilo.

V kontekstu lutkovnega bienala in razprav sodobnega lutkarstva o tem, kaj vse je lahko lutka, Poslednja skušnjava v ospredje potiska dilemo o človeškem in lutkovnem ali bolje o človeškem v lutkovnem. Sprogramirana animacija lučnega spektakla nas namreč postavi pred vprašanje, ali v premikajočih se reflektih vidimo animiran objekt, ki presega izključno goli odnos med programerjem in objektom animacije. Svetlobni element v katerikoli uprizoritvi tako seveda vedno animira človek, četudi gre za vnaprej napisane algoritme, ki med predstavo delujejo sami. Vsak program je namreč vedno zaznamovan s človeškimi odločitvami. A lučne elemente lahko vidimo tudi kot lutko ali kot animirani objekt. To se zgodi, ko pred našimi očmi zaživijo in ko v njih zaznamo lastnosti življenja ali duše. Vprašanja, ki nam ostajajo, se vrtijo okrog tega, kdaj smo navajeni prepoznavati to živost ter kakšne lastnosti gibanja in obnašanja mora animirani objekt imeti. Moja teza, ustvarjena na podlagi konteksta Poslednje skušnjave v bienalski selekciji, je, da nekaj kot lutko prepoznamo takrat, ko v njej zagledamo kvaliteto gibanja, skladno z našimi predstavami o drugih nam bližnjih živih bitjih. Tako kot mora biti na primer premikanje škatle podobno nam znanim gestam iz vokabularja premikanja človeškega ali živalskega telesa, da »oživi«, tako moramo to zaznati tudi v drugih animiranih objektih, kot so roboti, luči ipd. V resnici v lutki in animaciji še vedno iščemo vsaj trohico zrcalne slike sebe, četudi smo se sposobni odmakniti od izključno človeških podob. A kot občinstvo (še) nismo sposobni videti »živega«, ko to nima prepoznavnih človeških lastnosti. Na koncu Poslednje skušnjave pravzaprav v zraku ostane eksistencialno vprašanje, čemu ali komu pripisujemo živost. Ali še pomembneje: čemu ali komu je ne?

***

Avtorica si je na 11. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije ogledala verzijo Poslednje skušnjave, ki je bila kombinirana z dodanim materialom in nosila naslov Slepa interaktivnost.