Vsebine

Seansa Bulgakov, predmetno-lutkovni brainstorming, je dekonstrukcija romana, ki se ponovno rekonstruira v dinamično montažo odrskih slik, ki se s tehnikami predmetnega gledališča, lutk, glasbe v živo in izvedbene lucidnosti v prav vražje hudomušni maniri povežejo v nadzorovani prosti tok misli o vprašljivi naravi resnice in dovzetni naravi njenega nasprotja – laži.  

Nobenega dokaza ni, da se je to res zgodilo, se glasi ena od krovnih misli uprizoritve, ki je izpeljana kot zaključni del Vražjega triptiha. Ta je v režiji Matije Solceta nastal kot eden od dveh delov intermedialnega omnibusa Mojster in Margareta (M. A. Bulgakov). Z drugim delom omnibusa, Margareta – gledališki evangelij v režiji Mirjane Medojević, pa sta se povezala v obeležitev 70. obletnice ustanovitve Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Vsebina romana Bulgakova (posthumno izdanega med letoma 1966-67) ne zaživi kot nekaj, kar bi bilo strogo zapisano preteklosti. Nasprotno, roman Mojster in Margareta kot enega od literarnih vrhuncev 20. stoletja ustvarjalci predstave demistificirajo ter v satirični izpeljavi spretno kodiranega ter epizodičnega stila Bulgakova (tako kot avtor sam) implicitno predstavijo kolesje zgodovine politične represije kot nekaj, kar se vendar neprestano vrti v norem teku. 

V Moskvi v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bogov, so le čisto običajni ljudje, ki se nič hudega sluteči pogovarjajo o čisto običajnih stvareh. Tako tudi scenografijo, pod katero se podpisuje Tomáš Žižka, sestavljajo povsem običajni predmeti, kot so stacionarni telefon, zapisi, tipkalni stroj, kovčki …

Vse je tako zelo običajno, da ne bi nikoli porodilo nobenega vprašanja, nobenega dvoma, nikoli ne bi vzbudilo nobenega suma, dokler se v mestu ne pojavi neznanec z nekakšno vražjo avro. Ta se pridruži pivniškemu pogovoru Bezdomnega in Berlioza, ki s kozarcema v rokah odpirata velika vprašanja o veri in neveri. Prišlek z neznano identiteto jima zatrdi, da je obstoj Kristusa tako zelo gotov kot dejstvo, da bo Berlioz še tistega dne umrl. Uprizoritev v dramaturgiji Tjaše Bertoncelj in Benjamina Zajca se po romanu naslanja predvsem na motiv izmuzljive narave resnice ter dosegljivosti njene prikrojitve znotraj uradniških procesov. 

V skorajda fantazijsko zgodbo sta s tem zaviti simptomatika in kritika ideologije, ki se dopolnjuje z biblično motiviko o Ješuji in Pilatu. Bog in vera se kot ultimativni resnici krščanske religije postavljata ob bok imperativu faktografske resnice ter tako kontekstualizirata njeno izmuzljivost, arbitrarnost ter predvsem razkrivata naravo njene umetne izpeljanosti v procesu odkrivanja pravega obraza stvari. 

Uprizoritveno predstava posega po retoriki hladne, brezosebne in s faktografijo obremenjene birokracije, katere ponavljajoče se mantre (na primer »opis neznanca«) z repeticijami stopnjuje v ritmizirane govorne strukture, ki z distancirano hladnostjo ustvarjajo utesnjujočo atmosfero zasliševalskega postopka. Slednje stopnjuje tudi z uporabo ročnih svetilk in ritmičnim udarjanjem po tipkarskem stroju, s čimer uprizoritev v svoji fragmentarnosti gradi na dinamični nepredvidljivosti. 

Domiselno prepletanje songov (avtorica songov je Ana Duša), glasbe v živo, lutkovne animacije (avtor lutk je Brane Solce), pripovedi ter asociativnega preigravanja situacij omogoča prezenten ter natančen igralski trio, ki ga sestavljajo Gašper Malnar, Miha Arh in Filip Šebšajevič. Ti enako vneto kot dovršeno preigravajo kompleksne situacije, ki se razvijejo iz še tako majhnega odrskega, gestičnega ali govornega dejanja. Krčevita resnobnost in utesnjenost obravnavanetematike sta tako združeni z burkaškostjo, kar dela uprizoritev svobodno ter igrivo, tovrstna površinska razbremenjenost pa učinek uprizoritve še stopnjuje v globino gledalske izkušnje.