Vsebine

Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom, fotografija: Jaka Varmuž

Nik Žnidaršič

Gospod Feliks stoji pred fakulteto in se pogovarja s svojimi sošolci, ko mimo njih planejo udeleženci kolesarske tekme. Sposodi si kolo (ponija) in oddirja za njimi, na koncu pa seveda zmaga, čeprav sploh ne pride skozi cilj. Lenoba, spontanost in norčevanje iz drugih tekmovalcev so v predstavi Nine Šorak učinkovitejši kot trdo delo in trud. Vendar sporočilnost sploh ni njen največji problem.

Celotna predstava se izvedbeno in tudi pripovedno zatika. Glavni problem pripovednega zatikanja so nejasnost, neusmerjenost in obrtniška nespretnost adaptacije (Nina Šorak in dramaturginja predstave Ana Duša), ki ji hitrega tempa slikanice ni uspelo pretvoriti v gledališko delujoče prizore, temveč jih nakaže le površinsko. Prizori se tako brezumno nizajo – nizajo, ker se pač morajo. Humor temelji na banalnih šalah (prdci so smešni, ha ha) in norčevanju iz drugih tekmovalcev ter posledično tudi narodnosti. Vsak tekmovalec je druge narodnosti in ima poseben, napačen (!) način vožnje kolesa, le Slovenec, ki je ves čas oklican za »našega«, je normalen. Gospod Feliks ni več on, temveč postane simbol »našega« boja z drugimi državami, postane simbol nečesa večjega, »naše« države. Namesto usmerjene, partikularne identifikacije z nam znano osebo (ki je sicer sploh ne spoznamo) se identificiramo z državnim simbolom. Zmaga »naš«, ker je »naš«, mi pa smo normalni, dobri in poglavitno boljši, vsi ostali pa so pač nenadarjeni čudaki. Na meji nezdravega in neutemeljenega nacionalizma je torej že sama adaptacija, dodatno pa to stopnjuje še predstava, v kateri igralca (Maja Kunšič in Gašper Malnar) občinstvo spodbujata k navijanju, h kričanju in skandiranju – gledališko občinstvo se spremeni v športno, ta preobrazba pa prej kot k spremljanju predstave otroke usmeri k lastnemu ustvarjanju zabave in izgubi koncentracije.

Drugi razlogi za zatikanje so tehnična (pre)zahtevnost in režijske ideje, ki bi jih morali med izdelovanjem predstave nedvomno izpiliti in omiliti. To je najočitneje v nefunkcionalni scenografiji (Branko Hojnik, ki je tudi avtor likovne podobe) in glavnih režijskih sredstvih (zoetropa in green screen). Na sredino odra je postavljen visok praktikabel s kolesom in poličko, na kateri so skupaj z vsemi kabli pospravljeni tudi kamere in ostali rekviziti. Pod mizo je vrsta kartonastih škatel, v katerih so zoetropi, ki jih nato pritrdijo na kolesa koles, ki jih snemajo z več kamerami in nato projicirajo na platno na zadnji steni odra. Številnost predmetov in tehnik je konfuzna in želenega občutka ne doseže, med drugim tudi zaradi nenatančnosti izvedbe – ko naj bi igralca snemala sama sebe, večino časa sploh nista v kadru. Gledalci ponekod čakajo, da bosta igralca nadaljevala, a se še vedno ukvarjata z rekviziti, pogosto pa čakata tudi drug drugega – a za svojo zmedenost nedvomno nista kriva sama, temveč neodločenost in neizčiščenost režijskega jezika.

Nina Šorak vpelje še eno raven: kot tretja igralka se nekajkrat, a vsakič neutemeljeno in nepotrebno, vzpostavi VJ Stella Ivšek, ki sicer skrbi za sprotno montiranje živih posnetkov kamer in videa Vesne Krebs. Ta je ravno tako površen kot preostali deli predstave, prav tako se zatika in nepojasnjeno skače, posnetki, ki naj bi predstavljali neprekinjeno vožnjo po cesti, gledalca večkrat nenadno teleportirajo, iluzija, da po tej isti cesti vozi tudi Feliks, pa ni niti za trenutek prepričljiva.

Režija igralcema ne daje prostora in ju sili, da delujeta le kot izvrševalca akcij in mikrofon za okorne replike, ki pa jih nikoli v resnici ne ponotranjita ali prepričljivo izrečeta. Prevzemata sicer različne vloge, a so nekatere nejasne (na primer Feliksova sošolca, ki predstavo začneta in končata), druge pa imajo zgolj spektakelsko funkcijo (športna komentatorja). Dobimo občutek, da gre (prej kot za izdelano predstavo) le za improvizirano animacijo otrok, ki jo morajo starši (torej igralca) igrati za otroke, da se ne dolgočasijo. Vendar je učinek v resnici skorajda popolnoma nasproten: približno polurna predstava je dolgočasna, prekomerno repetitivna in za gledalce skorajda v celoti nezanimiva, njene poante in poudarki pa so vse prej kot to, kar so si zamislili ustvarjalci.

Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom je idejno nasprotje parabole o želvi in zajcu, le da je spontani Feliks, ki se prav tako kot zajec ustavi na odmoru, kjer pije limonado, tukaj uspešnejši: dvakrat gladko prehiti ostale tekmovalce in na cilj pride prvi. A kaj, ko se tik pred njim ustavi in odloči, da bi se raje skopal?! Pa ne zaradi kakšnih etičnih zadržkov, ker bi mislil, da si zmage ne zasluži, temveč le zato, ker si je pač premislil. Feliks torej v resnici ne zmaga, na koncu predstave pa mu na kolo vseeno obesijo zlato medaljo, kar se zdi nekoliko nenavadno, ker igralca hkrati govorita o tem, da prava zmaga ni zmaga na tekmi, temveč zmaga v življenju, da si srečen itd. A vendar medaljo obesijo na kolo in ne Feliksu okrog vratu; Feliks je nagrajen za svojo muhavost in neodločnost, ne pa za lep dan, ki ga je preživel na kolesu, kot bi nas radi z besedami prepričali ustvarjalci.

Predstava je slabo izpeljana prav v vseh pogledih, od režijskega in dramaturškega koncepta, slogovne konsistentnosti do pomanjkanja jasne in razumljive vzgojne note. Poleg preveč ambicioznega režijskega zastavka je nedvomno glavni problem že njeno izhodišče, torej slikanica Petra Svetine, ki se zdi ostanek nekega prejšnjega časa, ki je nacionalizem prej spodbujal kot preizpraševal.