Vsebine

Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana: Angeli

Avtorica kritike: Tjaša Breznik

Pravijo, da ima vsak

svojega angela. 

Moj je čisto meni enak:

nikoli ga ni doma. 

(Iz pesmi Moj angel, pesniška zbirka Angeli, Tone Pavček, l. 2012)

Moj angel je eden izmed prvih Pavčkovih angelov, ki nam jih predstavijo v lutkovni predstavi Angeli. Predstavo tvorijo zaigrani (zaživijo v igralkinem telesu) in predstavljeni angeli (o njih se le govori), nekaj jih je (kako presenetljivo) celo animiranih. Tako smo gledalci priča na primer angelu prvega koraka, najmanjšemu angelu, spečemu angelu, smešnemu in zlobnemu angelu, angelu z žogo ... Nam nepredstavljeni pa ostajajo angeli sfere »o tem se (še) ne govori«, kot so angel smrti, angel za pijance, angel za sirote ali angel za bolne. Ti angeli zavzemajo dobršen del izhodiščne pesniške zbirke, vzemši v zakup dejstvo, da so bili Angeli napisani kot Pavčkov poslednji pesniški izbruh, ki ga je doživel praktično na smrtni postelji. Otrokom tega seveda ne bomo povedali. Naredili bomo blagodejen »ššš« in se spotikali ob nevtralne angelske pojave. To je seveda povsem razumljivo, vseeno pa se lahko vprašamo, ali res ne gre drugače. So otroci povsem nedojemljivi za spiritualni svet? Ali jim ga vendarle lahko približamo na nežen način, ne da bi jih pri tem podcenjevali?

S stavkom »Odigrala vam bova predstavo«, ki ga ustvarjalci morda uporabijo kot nadomestek uvoda, značilnega za pravljičarje, ki bi se glasil takole: »Povedal/a vam bom zgodbo«, se že takoj na začetku predstave uspešno ubijejo sanje o vstopu v mistični, pravljični, netukajšnji svet. Začetno »razkritje« je torej neumestno, saj ni zares potrebno, kajti izraža le implicitno resnico, katere smisel je prav v njeni neizrečenosti. Za pičle pol ure bi nam lahko ustvarjalci neobremenjeno dovolili, da se potopimo v začasno resnični svet, ki že s svojim imenom obeta, da bomo priča nečemu nadzemeljskemu. 

Igralka in igralec po izreku stavka, ki ubije pričakovano magijo, kmalu vzpostavita dinamiko med njunima karakterjema, ki je malenkost nejevoljne narave. Zdi se, da protagonistko (Ajda Toman) malce jezi, da ni na odru sama, temveč da si odrski prostor deli z glasbenikom (Blaž Celarec). Vtis, da igralca nista odrska kompanjona, kot je to v navadi, temveč da med njima poteka bitka za pozornost, vzbudi občutje nesoglasja, kar je spet popolnoma neutemeljeno. Nikakor namreč ne vpliva na nadaljnji potek predstave, sploh pa ne na njen konec ali na angele, ki naj bi bili srčika uprizoritve. 

Dramaturgija predstave je torej nejasna in nedodelana. To lahko najverjetneje pripišemo dejstvu, da pri snovanju predstave ni sodeloval noben dramaturg, zatorej so dramaturški premisleki, sklepam, plod ene osebe – režiserke Male Kline. Pa poglejmo, kako dramaturgija nadalje zastaja. 

Med predstavo se negativno vstopno čustvo počasi briše s poskusom vnosa humornih elementov. Naslednja karakteristika predstavljalke angelov je njena nerodnost, s katero pa v gledalcih ne sproži toliko smeha, kot je bilo to sprva predvideno. Zaletava se v objekte in opotekajoče vstaja s tal, vendar je to le stranpot naše namenjenosti k angelom, če ponovim, bistvenemu poudarku predstave. Boljši odseki predstave, ki resnično zaživijo pred očmi občinstva, so tisti, v katerih so končno v ospredju angeli. Tako pristnejši element komičnega vnese prav smešni angel. Noga se mu nehote zatakne v čebru, ki ga glasbenik nato uporabi kot del bobnarskega seta različnih predmetov, po katerih virtuozno udriha. Smešni angel je velika lutka v plesni obleki, ki se organsko spoji z glasbenimi vložki. To je za predstavo dramilni lutkovni trenutek, v katerem angel dejansko je mistično bitje nečloveške podobe, čigar duša se skriva v uporabljenem objektu. Ustvarjalci so se namreč odločili, da bo predstava vsebovala igrane in tudi lutkovne elemente. Ta eklektičnost izraznih tehnik je podprta tudi s samim tekstom, ki ponekod ostaja dobesedno izrečena Pavčkova poezija, včasih pa se spremeni v pesem ali običajen monološki govor. To je posebej izrazito pri zlobnem angelu, čigar karakter je doživel največjo nadgradnjo Pavčkove pesmi. Postane zlonamerni onesnaževalec s plastiko, ki pri otrocih naleti na nestrinjanje, za odrasle pa iz rokava spotoma strese še šalo za mamice in očke. 

Izbrani angeli so (z izjemo enega) dobri, neškodljivi, predvsem pa za mlajše otroke nenevarni. Domnevno sporni angeli torej niso prestali testa primernosti in so zato ostali zunaj uprizoritve, varno speči v pesniški zbirki. Angeli, ki so bitja preseka med človeškim in božanskim in ki se pojavljajo v obeh ontoloških sferah, lahko bi rekli celo v medsvetovju, ponujajo možnost razprave ali pa vsaj dotika transcendentalnih tem, tem o smislu in življenju. Kje se začne presegajoči svet? Ga varujejo angeli? V predstavi so angeli počlovečeni, lahko so figurice za igro ali pa odražajo karakterje običajnih ljudi, ki bi jih lahko srečali na ulici. Ne razumite me napak: tudi pesmi dajo angelom zelo zemeljsko, človeško podobo, da jih spoprijateljijo z bralcem. Gledališki prostor pa omogoča nadaljnje razvitje vzdušja v pesmih, ustvarjanje nemogočega, recimo odrskega čudeža. Angeli so odličen material za takšno početje, saj bi ugledališčenje angelov lahko dalo gledalcem občutek bližine z medsvetovjem, česar pesem sama v tem primeru ne zmore. Kje je diskurz o vesoljstvu in bitjih, ki v mnogih mitskih predstavah krožijo po njem?

V pričakovanju, da se bo njihova skrivnostnost za čas predstave malenkost odstrla in razgrnila pred mlado občinstvo, nestrpno čakamo, da bodo scenski angeli, ki jih skozi celotno dogajanje gledamo na platnu v ozadju, oživeli. Ti majceni angeli, katerih vloga je biti balastna stenska slika, so obešalniki s pisanimi rutami in žarnico namesto glave, ki na koncu predstave zažari v novi podobi zvezde na nočnem nebu. Če to odmislimo, je njihovo telo v predstavi docela neizrabljeno in je namenjeno »kičarjenju« odrskega ozadja. Od tu verjetno tudi pride misel, da se predstava zaključi predčasno. Če otrok, ki sedi za teboj, po koncu odrskega dogajanja izusti: »Jaz bi še predstave,« potem se moramo strinjati z njim, saj uprizoritev še zdaleč ni prestopila meje begajoče otroške pozornosti. Iz količinskega vidika nismo spoznali toliko raznolikih angelov, kot bi jih lahko, tisti »stenski« pa tudi niso bili osvobojeni svoje žalostne scenske funkcije. 

V prid nedolžnemu koncu se predstava zaključi s spečim angelom. Spanje je za otroke edini zaključek dneva, ki se strne v blaženosti mladega telesa, ujetega med tople odeje. Sprejeta odločitev kaže na lažjo pot preboja skozi predstavo. Zataknjeni smo pač na tuzemskem kraju, iščemo mikavna angelska bitja, iščemo preskok, razlog za njihovo nadčloveškost. Ne najdemo ga. Magični pridih je prezrt, predstava pač pusti angela na steni, da dekorativno visi in krepi gledalčevo nestrpnost. Ampak kaj pa pričakujemo? Saj so nam le odigrali predstavo.