Vsebine

Biti Don Kihot, fotografija: arhiv Matita

Tjaša Pirnar

Pejd.

Šel je Rok Bozovičar, selektor 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Šel je pogledat več kot 40 predstav v iskanju peščice najboljših, katerih odličnost bo dal v presojo žiriji, ki so jo letos sestavljali Zala Dobovšek, Špela Čadež in Marek Waszkiel. In v izbrani dvanajsterici predstav se je znašla tudi Biti Don Kihot v režiji Matija Solceta, ki je nase vzel tudi vloge avtorja glasbe, scenografa in igralca, ter Vide Cerkvenik Bren, zasluge za dramaturgijo pa gredo Mihu Razdrihu. Že postajam suhoparna.

Pejd.

Kam?

V Malo dvorano Lutkovnega gledališča Maribor smo šli. Mi, gledalci. Pred dvorano nas pozdravlja Filip Šebšajevič, v dvorani pa obrnjen s hrbtom proti občinstvu sedi Matija Solce. Igrala sta kar Filipa in Matija oziroma Sanča in Kišota. Dvojici sta v analognih odnosih šefa in oprode, kar že takoj na začetku izkoristita za vzpostavitev komičnih situacij. Prek njih jima uspe izpostaviti tudi, koliko se v tem odnosu Matija, ki naj bi bil v nadrejenem položaju, zanaša na Filipa, ki okrog hiti s kavami, knjigami itd. Ob vsem tem se, da je vrvenje karseda živahno, tudi pogovarjata z občinstvom in v igro dinamično vpletata kavne preference navzočih.

Pejd.

Kam?

Gledam predstavo Biti Don Kihot, za zdaj se zabavam, takoj pod to tančico pa se mi vijejo misli, ali se v tem na videz naključnem dogajanju ne skrivajo že aluzije ali reference na Don Kihota, mogoče se bo vse osmislilo v nadaljevanju predstave, vsekakor čakam povezavo z vitezom iz Manče, ki je, nedvomno pomenljivo, v naslovu predstave. Vedno gre tako, mar ne? Morda se še ne zavem jasno, da to počnem, ko nas (je bilo vznevoljeno ali karajoče ali morda oboje?) razkrinka Matija. Kriva sem. Čakala sem Don Kihota. Soočeni smo z lastnimi pričakovanji, s katerimi smo pristopili k predstavi. So bila upravičena? Smo se jih zavedali? Saj nam po tem takoj postreže z idealističnim vitezom. Ali je sploh še lahko isti kot ta, ki sem ga pričakovala? Ne laže mi, ne ustvarja nerealnega sveta literarnega lika, kot bi bil resničen. Pozna pogled, ki pozorno strmi na oder, vendar tokrat ne bomo gledali tako, kot smo vajeni. Izigrani smo. To se ne dogaja zelo pogosto. Jaz bi igrala to igro naprej, tokrat pač ne igramo po ustaljenih pravilih.

Pejd.

Kam?

Pejd.

Filip je Matiju prisolil klofuto. Še zdaj se sprašujem, ali je bila tako izvrstno zaigrana ali pa je bila preprosto resnična. Necenjeni oproda, ki se postavi zase in se upre »šefu«, nikakor ni nekaj še nikdar videnega. Ampak igralcema je uspelo napraviti tako nenaden preskok; zapeljani v humor, kaos in fragmentarnost predstave naenkrat gledamo Filipa, ki zapusti dvorano, Matija, ki kriči za njim, oba popolnoma resna. To je bila klofuta občinstvu. Matija ostane sam. Kaj storiti s predstavo? Ni ji pomoči. Iz prej razigranega gledališkega vrveža smo zabredli v monološko kontemplacijo in glasno kritiko smisla in nesmisla gledališča, kritike in še česa. Nihamo med čustveno udarnostjo in mučno razvlečeno melodramatičnostjo, ki doseže vrh z Matijevim samomorom. Skoz neko špranjo se med nas potihoma plazi (samo)ironija, ni povsem jasno, kje se začne in kje konča.

Pejd.

Kam?

Pejd.

Pejd.

Hočem it. Ne vem, ali se bo Filip vrnil, ne vem, ali bo kar konec predstave. To bi bil moreč konec, nočem ga, prekrut je za mojo afiniteto do idealizma. Kako smo prišli sem? A je morda to vzporednica s Kihotovim koncem, je sprijaznjenje z realnostjo boljše kot oklepati se ideala? Nam predstava hoče to povedati? Znova iščem pomene, povezave, smisel, vem. Hočem it. Mogoče pa res nihče ne bo bral moje »kritike«, pa mogoče je sploh nesmiselno pisati, hoditi v gledališče, a ni to vse nekako samo sebi namen? A ni smešno, kako ljudje poskušamo vse osmisliti in najti pomen v stvareh. Hočem it. Tale tenzija je precej huda, prostor je čustveno nabit, ampak še to čustvo sploh ni jasno, kaj pa vem, kaj si ljudje okrog mene mislijo, pa to je kaos. Ampak zdaj je popolnoma presegel oder, zdaj je med nami, ki bolj ali manj nepremično sedimo v dvorani. Kaj se sploh dogaja? Obstali smo v nelagodnem položaju. Naj se to že nekam premakne.

Pejd.

Kam?

Pejd.

Ampak js nč nimam.

Premakne Filip. Ob poku strela priteče nazaj v dvorano, in kar je še ena bistra in humorna poteza, prevrti predstavo nazaj, da pištolo zamenja za piskajočo igračo banano. Zapeljana v surrealnost dogajanja sem bila za hip res pripravljena verjeti, da se pred mano vrti živ posnetek predstave. S hitrim preletom obnovimo spomin na nekatere minule prizore in lahkotnejše vzdušje, vse skupaj pa zapečati prisrčna sprava.

Pejd.

Kam?

Pejd.

Ampak js nč nimam.

Ko je Matija  po sporu s Filipom na odru ostal sam, nam je med drugim povedal o neki interakciji s svojim očetom, ki jo bom tu poskusila za silo obnoviti.

Oče Matiju reče: »Pejd.« Matija: »Kam?« – »Pejd.«

»Ampak js nč nimam,« reče Matija. Na kar naj bi v odgovor dobil: »Maš.«

Matija je stopil na odru na stol in spustil zajčka iz papirja, ki je proti tlom odletel nekako tako kot javorovo seme.

Pejd.

Kam?

Pejd.

Ampak js nč nimam.

Maš.

Solce in Šebšajevič vešče animirata raznovrstne predmete, le k dejanski lutki, marioneti, pristopita, skoraj kot bi jo prvič držala v rokah. To izpade blazno donkihotsko. Medtem ko na eni strani ustvarjata dinamične in prepričljive (animirane) prizore, ki odpirajo in gradijo odrsko iluzijo, jo hkrati sesuvata s podiranjem četrte stene, marioneta kot lutkovna podoba viteza iz Manče pa je animirana okorno, že komično, pa vendar ravno zato deluje. Podobna je vsebinska zasnova, ki iz drobcev gradi celotno sliko. Posamezni prizori ter njihova (ne)povezanost ustvarjajo občutek, da so morebiti vse skupaj neke vročične sanje, iz katerih se nenehno prebujamo in se jim znova prepuščamo. Predstava je izrazito živa, s čimer merim predvsem na prostor, ki ga pušča improvizaciji. Neposredna komunikacija, naslavljanje in odzivanje na občinstvo nas bolj angažira, predstava za nas postane bolj osebna, improvizirani komični utrinki pa zabavnejši in enkratni. Biti Don Kihot ne more kot Matija reči, da ničesar nima. Poleg zajca iz papirja in vsega, kar sodi zraven, ima zdaj tudi nagrado 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije za najboljšo uprizoritev. Prav tako si je nagrado prislužil Miha Razdrih za dramaturško delo pri predstavi.

Jaz pa tu ostajam z vprašanjem: A kdo to bere? Če si tu, si končal. Zdej pa pejd. Pejd pogledat. Pejd doživet. Pejd.