Vsebine

Pandora, fotografija: Boštjan Lah

Maša Jazbec

O glej, smrtnik! Skrinja sredi odra. Skrinja, ki narekuje Pandorin prihod. Skrinja v skorajda vesoljskem soju, pospremljena s toni Straussove simfonične pesnitve Tako je govoril Zaratustra. Gledalec je že takoj na začetku uprizoritve priča prizoru, ki v njem zaneti prvo iskro – iskro pričakovanja. Ve, da bo v naslednjih minutah, v času ene šolske ure, ponovno potoval v mitološke zgodbe. Ve, tako kot vedo in se dobro zavedajo tudi ustvarjalci predstave, da so bile zgodbe starogrške mitologije že neštetokrat predelane, predstavljene, spremenjene in premlevane. A pričakovanje zaradi tega ni nič manjše, morda je ravno zaradi prežetosti zgodovine gledališkega ukvarjanja z mitološkimi zgodbami še toliko večje.

Pandora v koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor in Cankarjevega doma v sklopu Pripovedovalskega festivala je bila premierno predstavljena 15. oktobra 2021 na Velikem odru mariborskega lutkovnega gledališča. Idejni koncept, pod katerega se podpisuje številna ekipa (Uroš Kaurin, Aleksander Andželović, Mojca Bernjak, Lucijan Jošt, Darka Erdelij in Špela Frlic), je s pomočjo učinkovitega oblikovanja luči (Gašper Bohinec) in zvoka (Jure Auguštiner) v uprizoritev prelil Uroš Kaurin, sicer član ansambla Lutkovnega gledališča Maribor.

Pa se vrnimo k pričakovanju. Po zadnjih tonih uvodne glasbe se gledalec znajde v tišini. V njej še odzvanjajo silovite podobe, ustvarjene zaradi glasbenega učinka, a podobe in čustva zdaj ostajajo zgolj v notranjem miselnem procesu posameznega gledalca. Le kaj bo našlo pot iz skrinje? Najprej zgolj glas. Glas izvajalca, ki se hudomušno poigrava z gledalčevim pričakovanjem. Vzpostavi dvogovor med izvajalcem Urošem, ki se s pridušenim tonom oglaša iz skrinje, in izvajalcem Urošem, ki prav istega Uroša nagovarja iz zvočnikov. Uroš na mikrofonu nagovarja Uroša v skrinji, da začne in odpre mitološko polje, po katerem se bo občestvo sprehajalo. Naposled se skrinja odpre. Iz nje zleze Uroš, ki svoji človeški podobi iz mesa in krvi kaj kmalu sopostavi še lutko, narejeno po – glej, no glej, njegovi, Uroševi podobi. Presenečenje, morda celo vzhičenje in fascinacija nad izvrstno in umetelno izdelano lutko (zasluga za to gre Mojci Bernjak in Aleksandru Andželoviću) pripomorejo k eksponentni rasti gledalčevega pričakovanja. Zatem pa gledalec izve, da bodo uvodnemu razkritju sledili trije tematski sklopi oz. trije monologi Medeje, Zemlje in Narcisa iz Metamorfoz Publija Ovidija Nasa.

Tema 1: Medeja in feminizem ali kdo je glas, ki mi govori?

Monologi Medeje, Zemlje in Narcisa med uprizoritvijo obvisijo v nedoločnem, neoprijemljivem medprostorju. Gledalec je bil na začetku predstave podučen, da bo Medeja nagovarjala problematiko feminizma, Zemlja okoljsko problematiko in Narcis težavnost duševnih motenj. A kljub temu da scenografija in s tem popisane ploskve razprte in razstavljene skrinje delujejo kot miselni vzorec za vstop v preizpraševanje teh problematik, predstavljeni monologi ne sežejo dlje od izrečene besede. Še več, Uroš Kaurin, ki v veliki večini svojih preteklih odrskih stvaritev in pojavljanj naravnost briljira s svojo navzočnostjo, v Pandori ne doseže gledalca. Vprašanje, ki se na tem mestu postavlja, je, koliko je ta učinek v resnici zaželen. A kako naj hladen, nonšalanten in neobvezujoč način izvajalčevega govora v gledalcu zaneti željo po odkrivanju nakazanih motivov v slišanih izsekih mitološke zapuščine? Povsem razumljivo je, da se včasih ravno z nasprotnimi pristopi doseže želeni učinek, a v celoti uprizoritve izrečeno gledalca ne pritegne ali ne uspe povabiti k razmisleku o izrečenem.

Tema 2: Zemlja in podnebne spremembe ali kdo je animator in kdo koga animira?

Še enkrat je treba poudariti presenetljiv učinek lutke na odru. V gledalcu ustvarja občutek fascinacije, zmes navdušenja, očaranosti in strahu. Gledalca zanima, kakšno polje bo lutka, ki nosi podobo svojega animatorja, zavzela na odru, kakšen odnos bo spleten med lutko in njenim animatorjem ter kako bo ta zrcalni učinek podobe lutke in podobe animatorja prešel na višjo raven. Žal se zdi, da se lutki v uprizoritvi Pandore dogodi krivica. Lutka se sicer razčetveri, uporabi kot rekvizit (lutkina roka je Medejina roka, ki tik pred ubojem boža svoje otroke), na začetku se celo zdi, da bo lutka zavzela pomembnejše mesto (premikajoče se oči, ki sprva učinkovito pritegnejo gledalčevo pozornost, se tudi kaj hitro priprejo). Tudi ko so monologi najintimnejši in sopostavijo lutko in animatorja enega pred drugega in enega z drugim, lutka ostane anorganska in ji ne uspe ustvariti vsaj videza organskosti. Prizor, v katerem se lutka vzpostavi kot nekaj drugega (animator si spodnje okončine lutke pripne za pas in jih animira kot Helijeve konje), je edini, ki lutko ponese na višjo raven, saj odpira polje asociacij in možnosti animiranega.

Tema 3: Narcis in duševne motnje ali kam stremi Pandora?

Sosledje tematskih prizorov, skupek animatorskih pomanjkljivosti in nezavzetost (navidezna, namerna ali morda nehotena) do predstavljene vsebine v gledalcu ustvari občutek motnje. Od gledalca pričakuje pozornost, v gledalcu vzbudi pričakovanja, a z gledalcem nikoli prav zares ne spregovori. Nazoren primer je morda eden končnih prizorov z Narcisom, kjer izvajalec, v objemu s svojo lutko, izreka Narcisove besede, gledalca pa prej kot svetovje mitologije, čustev, odnosov, vprašanj in mnenj, ki bi jih lahko dobil prek animatorja in lutke, prevzamejo tehnični scenski triki (valeča se, gosta, bela megla na tleh, za katero poskrbijo Urban Saletinger, Branko Caserman in Lucijan Jošt).

Ustvarjalci uprizoritve na koncu izrečejo Pandorine besede: »Upanje ni skrito v nobeni skrinjici. Upanje je tukaj in zdaj.«

Upanje, ki je tukaj in zdaj za samo uprizoritev Pandore, je morda v tem, da se stvaritev obravnava kot delo v nastajanju (»work in progress«). Bilo bi namreč škoda zatreti pričakovanja gledalca in ne dopustiti možnosti, da gre raziskovanje mitoloških besed naprej, da poskuša odpreti možnosti izjemni in dovršeni lutki, razpreti animatorske in ustvarjalne zmožnosti izvajalca ter navsezadnje soustvariti tukaj in zdaj skupaj z gledalcem.