Vsebine

Gluha republika, fotografija: Boštjan Lah

V Lutkovnem gledališču Maribor bo v četrtek, 9. junija 2022, ob 20. uri premiera predstave Gluha republika, ki je nastala v režiji Andreja Jusa.

Gluha republika Ilye Kaminskega, ameriškega avtorja ukrajinskega rodu, je pesnitev o diktaturi, uporu in poziciji človeka v svetu, in sicer skozi zgodbo gluhega dečka, ki postane žrtev represije in simbol upora. Je pripoved o mestu, ki ga zasedejo tuji vojaki, meščani pa se jim uprejo z gluhostjo, ki je prispodoba za stanje v družbi, ki v napačni komunikaciji in konfliktih vendarle upa na mir … in ne na tišino. Večplastnost zgodbe, ki se razkriva v pesnitvi, je pretresljiva … V sebi nosi ljubezensko zgodbo, elegijo in nujno prošnjo za mir in nas sooča z grozotami našega časa in z našim kolektivnim molkom pred njimi.

Besedilo Zdravka Duše o delu Gluha republika: 

Ilya Kaminsky, rojen leta 1977 v Odesi, tedaj še pristaniškem mestu Zveze sovjetskih socialističnih republik, je ukrajinsko-rusko-židovsko-ameriški pesnik, esejist in profesor. Zaradi posledic mumpsa je v otroštvu skoraj popolnoma oglušel. Leta 1993 je celotna družina dobila azil v ZDA in se preselila v Rochester. Danes Kaminsky piše le še v angleščini in velja za enega vrhunskih ameriških pesnikov. Osupljivo je, da si je to oznako in mesto pridobil z zgolj dvema zbirkama. Prva, Dancing in Odessa (Ples v Odesi) je bila objavljena leta 2004, Gluha republika pa je izšla petnajst let pozneje, 2019. 

Slovenski prevod Gluhe republike, prvotno namenjen uprizoritvi v Lutkovnem gledališču Maribor, izide 15. junija tudi v knjižni obliki pri založbi eBesede.

Zbirka-pesnitev-drama Gluha republika – nobena od teh oznak za šele drugo, a po vsem svetu hvaljeno pesniško knjigo Ilye Kaminskega, ne bo napačna – združuje 57 samostojnih, a v zvezno pripoved povezanih pesmi. Vojna – ali pač prevrat, uvedba vojaške vladavine, skratka – vojne razmere in (domnevamo) srednje veliko mesto uokvirjajo zgodbo, ki jo sproži brutalen vojaški uboj gluhonemega dečka. Nezaslišano dejanje je spričo dvojne nedolžnosti  žrtve (naivni otrok, ki niti ni mogel slišati nekega ukaza) toliko hujše in sproži nepričakovan, a motivno globoko utemeljen odziv: meščani so nenadoma gluhi in nemi za vse vojaške zahteve in odredbe.

Poročnik je s strelom v gluhega dečka sprovociral gluhost  kot izraz identitetne pripadnosti ('vsi smo gluhi deček') in obenem strategijo odpora: prekinitev komunikacije. Ob tem se meščani sami pod gluho krinko še vedno pogovarjajo med seboj, mesto v celoti pa postane siva pega tišine, ki jo prekinja le trkljanje lesenih lutk ob vrata, na katera so jih obesili prebivalci, in povelja vojakov. Molk in tišina: dva pojma, ki ju v izvirnem jeziku besedila združuje en sam izraz, silence. Slovenski prevod tam, kjer gre za dejanje upora, dosledno uporabi 'molk', medtem ko je tišina splošno stanje, ki ga v Vasenki povzroči vojaška zasedba.

Vojska, vojne razmere, so tiste, ki določajo življenjski utrip in vrednote.  Dogajanje poganjajo trije liki: mlad zakonski par, Sonja in Alfonso Barabinski, ter Galja, lastnica gledališča, pravzaprav zabavišča, ki je lahko tudi lutkovni teater in v ozadju bordel. Sonja je prva, ki plača ceno splošnega odpora z življenjem. Alfonso, njen mož, skrbi za komaj rojeno hčer, dokler tudi njega ne obesijo zaradi umora nekega vojaka. Da ne bi preveč razkrivali dogajanja, povejmo le, da je Galja osrednja vasenska osebnost, ki prehodi pot od glavne upornice do žrtve obračunov med samimi meščani. Okoli nje se zgošča upor, strategije mestne gverile, nazadnje pa tudi krvave sankcije in končni razplet.

Odesa, kjer je Kaminsky preživel mladost, je danes nesrečno mesto. Razmere v njem utegnejo postati še veliko hujše kot v Vasenki iz njegove drame, saj bo cilj večje vojaške operacije z rušenjem do predaje. Ne moremo se izogniti primerjavam in tudi ne bolj subjektivnemu, da ne rečem moralističnemu pristopu tudi pri branju Gluhe republike. Ali je to percepciji besedila in sodbam o njem v škodo ali v prid? Gotovo je neke vrste ovira, zaradi katere ne more zadihati v pesniški neobremenjenosti, po drugi strani pa, ob hkratnem soočanju z realnimi dogodki, odpira vpogled v tisto, kar na videz ves čas spremljamo, a v resnici ne vidimo. Posredovana realnost iz resničnih vojn, kot jih gledamo po medijih, se ustavi na meji posnetka ali zapisa razmer na terenu, celo jokajoči in obtožujoči reveži so le hipne ilustracije, ki nikoli ne presežejo svojega namena, menjajo se zgolj obrazi in ozadja. V Vasenki se ljudje ljubijo, sovražijo, upirajo se, rojevajo.  Pesniško besedilo je temeljitejše, četudi ni podprto z dejstvi, prav v času, ko se naše razprave in odzivi omejujejo na varne debate o strategijah in taktikah nekega oddaljenega dogajanja. Je sodobno sporočilo, da poezija še vedno seže neskončno dlje kot dnevno poročanje. Dotika se  moralnih kategorij, zvestobe, upornosti, načelnosti, pa drobnih osebnih strategij preži vetja, ki postanejo problematične, kadar trčijo z možnostmi preživetja drugega.

Nekje tu je problematičen tudi molk, saj se v trenutku, ko molče spremljamo nasilje, spremeni v moralno kategorijo. Molčati in s tem dopustiti nasilje povzroča nelagodje in očitke vesti. Morda so v trenutkih neposredne izpostavljenosti ti občutki celo neupravičeni, čisto nekaj drugega pa je molk iz varne oddaljenosti, pasivnost ob očitni krivici, zgolj zato, da ne bi motili lastne lagodnosti. Avtor je to posebej poudaril z uvodno in zaključno pesmijo, med kateri je postavil zgodbo Vasenke. Začetna izpostavi gluhost opazovalcev sredi neke druge celine, ki ne zaznajo, da okrog in okrog njih 'pada Amerika', v zaključni pa izpiše varianto zgodbe o ustreljenem dečku, žrtvi nesmiselnega policijskega strela, v ameriškem okolju: tu ni upora, ni odziva, potrošniška družba v razmerah miru se pač ne odziva. A zgodba, ki smo ji sledili pred tem, kaos Vasenke, nam je predočila posledice neodzivnosti na izročenost nekim domovinam, ki »poreže(jo)  telesa nas, državljanov, brez težav, kot si predsednikova žena poščipa nohte ne nogi”.

Glede odrske pripovedi – Gluha republika ni dialoška, a je lahko Slovencem, ob tradiciji poetičnih dram, kot sta jih pisala Dane Zajc in Gregor Strniša, tak način pripovedi tudi odrsko blizu: z grajenjem na detajlu, niansami v psihologiji, s humorjem na meji groteske in temeljno liričnostjo.

***

Ilya Kaminsky
GLUHA REPUBLIKA
15+

Režiser Andrej Jus, prevajalec Zdravko Duša, avtorica vizualne podobe - lutk, scene, kostumov Barbara Stupica, avtorja glasbe Polona Janežič in Jure Ivanušič, dramaturginja Tanja Lužar, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec, oblikovalec zvoka Mitja Pastirk, lutkovni tehnologi in izdelovalci lutk Barbara Stupica, Aleksander Andželović, Mojca Bernjak in Darka Erdelji, scenski tehnologi in izdelovalci scene Lucijan Jošt, Urban Saletinger, Branko Caserman in Zlatko Mešič, izdelovalka kostumov Mojca Bernjak, scensko-odrska mojstrica Svetlana Maloić

Igralca Jure Ivanušič in Metka Jurc

 Zdravko Duša (Čiginj, 1950) je študiral anglistiko ter primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil je kulturni urednik študentskega časopisa Tribuna in Radia Študent. Leta 1975 se je zaposlil kot novinar pri časniku Delo, pozneje pa kot prodajni referent in korektor. Uveljavil se je kot prevajalec, v tistem času je nastala tudi gledališka igra Jaslice (1978), ki je bila v režiji Vinka Moederndorferja uprizorjena v gledališču Glej (v sezoni 1981/1982). Kariero tekstopisca in snovalca v Studiu marketing Delo, kjer je med drugim ustvaril slogan Slovenija, moja dežela, je leta 1987 zamenjal za mesto urednika na Cankarjevi založbi. Nekaj let je ob tem urejal tudi zbirko Rob pri koprski založbi Lipa, kasneje pa poletne zgodbe slovenskih in tujih avtorjev v časniku Delo. Na prelomu tisočletja zaide med scenariste ter ustanovi in vodi scenaristično šolo Pokaži jezik. Še naprej prevaja, predvsem za gledališče, in razvija literarno-glasbena srečanja Lukatelce v Volčah pri Tolminu. Bil je tudi svetovalec za področje literature pri Evropski prestolnici kulture Maribor 2012.

***

Tišina in molk

Med vojno, kot na primer zdaj v Ukrajini, in tudi v zgodbi pričujoče zbirke se ljudje poročajo in imajo otroke kljub bombardiranju in ubijanju (od začetka vojne v februarju se je v Ukrajini poročilo na tisoče parov). So zgled, kako človekov duh preživi, kako preživi človekova zmožnost ljubiti – vsemu navkljub, tudi grozljivim razmeram.

                                                                                              Ilya Kaminsky

***

Andrej Jus (Slovenj Gradec, 1981) je leta 2007 diplomiral iz gledališke in radijske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za diplomsko uprizoritev Samotni zahod (Mala scena Mestnega gledališča ljubljanskega) je prejel nagrado za režijo na 4. Mednarodnem festivalu dramskih umetnosti v Bolgariji.

Profesionalno pot je nadaljeval v celjskem gledališču, ko je v sezoni 2006/2007 na oder postavil besedilo Auranda Harrisa Hočevski medved. Leta 2008 je na povabilo profesorjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča zrežiral diplomsko predstavo AGRFT Razredni sovražnik Nigla Williamsa. Predstava je prejela študentsko nagrado zlatolaska. Sodeluje z domala vsemi slovenskimi gledališči, tako dramskimi kot lutkovnimi, ustvarja pa tudi v tujini.

Režija uprizoritve Gluha republika bo njegovo drugo sodelovanje z lutkovnim gledališčem Maribor, prvič je sodeloval leta 2011, ko je na mariborski lutkovni oder postavil predstavo Žaba Greta.

Barbara Stupica (Ljubljana, 1962) je študirala na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo na oddelku za Oblikovanje tekstilij in oblačil. Od leta 1988 deluje kot kostumografka, scenografka, oblikovalka lutk in grafična oblikovalka. Asistirala je Mariji Vidau in Meti Sever, izobraževala pa se je tudi na področju oblikovanja srebra in srebrnega nakita. Polje njenega ustvarjanja je izredno široko, zraven rednega sodelovanja z gledališči in pri filmski umetnosti, je sodelovala pri postavljanju razstav, skupaj z Leno Pislak pa sta oblikovali modno znamko Stella Rubens. Bila je urednica fotografije pri reviji Viva, kot oblikovalka in avtorica ilustracij pa je sodelovala pri knjižnih izdajah del Neže Maurer, Žige Koritnika, Bojana Breclja … Njen gledališki opus je pester in raznolik, sodelovala je z domala vsemi slovenskimi gledališči in s številnimi uglednimi režiserji. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena doma in v tujini, med drugim je prejela tudi dve nagradi Borštnikovega srečanja.

Polona Janežič je glasbenica, klaviaturistka, članica glasbenih skupin Melodrom, Katalena in Narat. Je avtorica romana Sinbadove muze, zadnja leta pa je kot avtorica in izvajalka glasbe dejavna tudi na pripovedovalskih dogodkih (Pripovedovalski variete, Tri zdrave Marije in en oče naš) in v gledaliških predstavah: Gremo vsi! in Srce na dlani – obe v režiji Mareta Bulca.

Izjava o glasbi v predstavi Gluha republika: 

Glasba za Gluho republiko spremlja in podpira poezijo od najintimnejših do najagresivnejših delčkov predstave, svojo vlogo pa menjava ves čas. Od žive skoraj kabarejske glasbe Jureta Ivanušiča na nostalgično razglašenem pianinu, do moje posnete glasbe :  nazornih zvokov atmosfere, ki orisujejo okolico in filmske glasbe, ki po potrebi podpira, tolmači ali poudarja in izpostavlja besedo. Oboje (živa in posneta glasba) skupaj s scenografijo, lutkami, kostumi in lučjo pripomore k temu, da je iz recitala nastala gledališka predstava.