Vsebine

Moj dedek je bil češnjevo drevo, fotografija: Jaka Varmuž

Na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana bo danes, 16. septembra, ob 19. uri premiera senčne predstave Moj dedek je bil češnjevo drevo v režiji Fabrizia Montecchija.

»Slišim ga, dedek, slišim ga …« odvrne Toni, ko ga dedek pozove, da zapre oči in prisluhne dihanju češnjevega drevesa. Toni sliši šelestenje listov, ki jih premika veter, sliši ječanje vej, ptičje petje, sliši življenje ... 

Z metaforo o češnjevem drevesu, ki je bilo posajeno ob rojstvu njegove mame, zdaj odrasli Toni pripoveduje tankočutno zgodbo o življenju. Stare fotografije obudijo podobe njegovega otroštva in spomine na najlepša poletja, ki jih je preživljal z nenavadnim dedkom, s katerim sta uganjala norčije, plezala po drevesih in prijateljevala z gosmi. Na čas njune globoke povezanosti, ko ga je dedek seznanjal z lepotami narave in življenja ter z njuno cikličnostjo in skrivnostnostjo. Skozi otroški pogled se vrstijo duhovite in srčne prigode vseh razsežnosti, ki nežno razpirajo tudi težjo plat sveta in paleto čustev, ki jih ta s seboj prinaša.

Nekega dne pa se mestne oblasti odločijo, da bodo češnjevo drevo posekale, ker ovira gradnjo nove ceste. Bo Toni dovolil, da pade nekaj tako mogočnega, kar presega zgolj eno človeško življenje in znotraj česar so ujeti vsi njegovi najlepši spomini?

Zgodba o družinskih vezeh, medgeneracijskih stikih, življenju in minevanju nas spominja na to, da so čudeži blizu, če le odpremo srce. Čudenje, radovednost in otroška iskrenost se lahko najdejo v vseh generacijah in tudi v samem dihu češnjevega drevesa.

Delo Moj dedek je bil češnjevo drevo (Mio nonno era un ciliegio, 1997) italijanske avtorice Angele Nanetti je bilo prevedeno v več kot 23 jezikov in je prejelo več literarnih nagrad. Gledališka priredba v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija in adaptaciji z Enrico Carini pa sublimnost in čutnost prevede v subtilno senčno predstavo.

Na Zemlji so trije trilijoni dreves, nepredstavljivo veliko. Žal pa na leto posekamo kar 900 milijonov dreves, kar je približno dva milijona in pol na dan. Vedno glasnejša so naravovarstvena in ekološka gibanja, ki poudarjajo pomen dreves za naš planet in spodbujajo alternativne načine življenja, proizvodnje in uporabe materialov, ki ne bi bili tako invazivni do planeta in bi ponujali možnost trajnostnega razvoja v sožitju z naravo.

Ekološko dejanje je tudi na novo posajeno drevo ob rojstvu otroka, ki bo raslo skupaj z njim, ga spominjalo na mladost in na tistega, ki je drevo posadil zanj, tudi ko te osebe ne bo več. V Italiji je ta tradicija veliko bolj razširjena kot pri nas in za občine z več kot 15.000 prebivalci celo z zakonom obvezujoča. Ob vsakem rojstvu ali posvojitvi otroka je občina v roku pol leta dolžna poskrbeti in financirati sajenje novega drevesa, s čimer želijo poskrbeti za več urbanih zelenih površin.

Sledimo tej zgodbi in zgledu sosedov – ohranjajmo staro tradicijo, skrbimo za okolje in sadimo svoja majcena drevesa življenja.

Fabrizio Montecchi je eden najpomembnejših režiserjev senčnega gledališča na svetu. Tradicionalno omejen prostor senc odpira v bogate dinamike in možnosti animacije. Pred nami se razpirajo različne kombinacije med premikajočim se zaslonom, virom svetlobe, senčnimi objekti in senco; med senco kot lutko, ki celovito podpira spominski dogodek, in senco kot likom. Ta se včasih pojavi kot nežen prisluh ali silhueta preteklosti, ki nas popelje v spomin. Tonijeva pripoved prehaja v sanjske medprostore in senčne spomine. Ti za hip postanejo resnični in preteklost dobi svoj čas in prostor, da se ponovno udejanji. Sence spominov nas nenehoma spremljajo kot dobrohotne prezence in brišejo mejo med sedanjostjo in preteklostjo. Dokončnost smrti pa se preoblikuje v princip pogleda. Spomini tako dobijo moč, da so del sedanjega in še vedno prisotnega. 

Režiser Fabrizio Montecchi, eden najpomembnejših akterjev na področju sodobnega senčnega gledališča, se je rodil leta 1960 v Italiji, kjer je študiral scenografijo in arhitekturo. Med študijem arhitekture v Benetkah se je priključil gledališki skupini Teatro Gioco Vita iz Piacenze. Kot režiser in scenograf je sodeloval s številnimi pomembnimi gledališči v Italiji (milanska Scala, La Fenice v Benetkah, Opera v Rimu, Veronska arena) in po svetu. Njegove predstave so pogosto povabljene na ugledne mednarodne festivale, za svoje delo pa je prejel že več nagrad. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) je leta 2014 režiral uspešno predstavo Wolfa Erlbrucha Račka, smrt in tulipan, ki je na številnih gostovanjih po svetu dobila dvanajst nagrad, leta 2017 pa predstavo Virginija Volk. Montecchi predava na številnih delavnicah in mednarodnih gledaliških šolah.

»Kakšno vlogo ima gledališče v družbi, ko pa imamo toliko medijev, tehničnih možnosti in jezikov, ki so zelo vplivni? Znova moramo odkriti neposredno komunikacijo z gledalci in razpravljati o pomembnih temah. V gledališču je to še mogoče.« Fabrizio Montecchi

Angela Nanetti
MOJ DEDEK JE BIL ČEŠNJEVO DREVO
Senčna predstava
5+

Režiser in scenograf Fabrizio Montecchi, adaptacija Enrica Carini, Fabrizio Montecchi, prevajalka Veronika Simoniti, dramaturginja in asistentka režije Tjaša Bertoncelj, avtor vizualne podobe senčnih lutk Damijan Stepančič, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, izdelava senčnih lutk Federica Ferrari, lektorica Maja Cerar, asistentka dramaturgije (študijsko) Brina Jenček, asistentka scenografije (študijsko) Katarina Planinc, oblikovalka svetlobe Maša Avsec, vodja predstave in oblikovalec zvoka Aca Ilić

Igrajo Martina Maurič Lazar, Brane Vižintin, Matevž Müller