Vsebine

Prostrano lebdenje na namišljenih valovih

05 03 2021


Lonely Sailor Weather Report. Fotografija: The Lonely Sailors

Klara Drnovšek Solina

The Lonely Sailor Weather Report je avtorska miniaturka, zasidrana nekje med lutkovno animacijo, poezijo in umetniškim videom. S svojo avtonomno obliko – prevladuje video – odgovarja na digitalizacijo in spletno predvajanje posnetih gledaliških predstav v času, ko je družba zaznamovana s koronavirusom, ter hkrati ponuja zanimivo, a preprosto rešitev za zagato, ki nastane ob prenosu gledaliških predstav občinstvu doma pred zasloni – gledališke prakse združi z oblikami, ki so v bistvu namenjene dvodimenzionalnemu predvajanju na ekranu.

Pri tem niso nepomembne okoliščine, v katerih je miniaturka nastajala. Gre za izrazito »koronski« projekt, ki je potekal med globalno pandemijo in z njo povezanimi omejitvami druženja, kar močno vpliva tudi na gledališča in njihovo delovanje. Nastal je kot sodelovanje med Ukwanda Puppets and Design Art Collective, gledališkim ustvarjalcem in lutkarjem Craigom Leom, pripovedovalko Baeletsi Tsatsi ter (vizualno) umetnico Meghan Judge. Projekt pomeni nadaljevanje njeno istoimenske raziskav, ki z glavnim motivom ladijskih novic v razmerju do »mornarja« proučuje časovnost, materialnosti in zvok. Prav njena avtorska poetika močno zaznamuje tudi sodelovanje v vizualni podobi, kjer prevladuje plastenje tekstur ter pomenov, ter tudi v barvni shemi nenasičenih tonov in umirjeni atmosferi plutja po neznanem.

Zgodba ni pomembna – te pravzaprav sploh ni, saj se vse naracije razdrobijo v majhne, slabo slišne pripovedi, posredovane prek radijskega glasu, ki ga prekinja statika. Ti razdrobljeni in skupaj napaberkovani delci različnih pripovedi v angleškem in cvanskem jeziku lebdijo v prostoru videa vsak zase, ne nanašajo se neposredno na prikazovano – lutka jih ne izgovarja niti jih aktivno ne posluša – ter s svojo diskontinuiteto mejijo na polje poezije. Besedilni drobci so tako kot vsi ostali elementi predstave samostojna enota, ki se z drugimi le ohlapno povezuje – dodaja svoje konotacije, a skupaj z drugimi ustvarja harmonično vzdušje nelinearnega, nepovezanega in neulovljivega. Vendar to neulovljivo ne ustvarja panike ali histerije, nasprotno, ustvarja prostor tekočega, umirjenega, tudi dobesedno odmaknjenega od zemeljskih družb na prostrano morje. To kvaliteto mirnosti, pa tudi neulovljivosti, soustvarjata klavirska glasba in sama lutkovna animacija od dveh do štirih animatorjev, ki premikajo leseno lutko skoraj človeške velikosti v tekočem, mirnem gibanju.

Sama lutka, sicer ustvarjena za neki drug projekt, ni močno detajlirana, nima izraznega obraza ali narisanih podrobnosti, ki bi jo označile kot karakter. Prav tako je ne označujejo besedila ali glasba oziroma drugi zvoki, v resnici niti likovna oprema ne. Lutko označi naslov, ko jo poimenuje osamljeni mornar, hkrati pa med seboj poveže še preostale elemente predstave – zaradi naslova čeber, v katerem nekaj časa »pluje« lutka, postane ladja, bele pike na temni podlagi zvezde, črne vijuge valovi in besede, ki se z lutko sicer pomensko skoraj ne povezujejo, (radijska) poročila. Najmočneje se zvok videa naveže na lutko v primeru zvoka dihanja ali zadihanosti, ki bi jo lahko pripisali lutki, vendar tudi ta zvok ne izhaja iz nje; lutka ne »diha«, se ne premika v ritmu zvočnih vdihov in izdihov. Tako se tudi ta zvok pojavlja bolj kot komentar, a vendarle komentar, ki se nanaša na počutje (ali občutje) lutke – mornarja.

Iz tekočega, povezanega gibanja lutke, ki povzema človeško gibanje, geste, kretnje in telesne položaje, je mogoče razbrati nekakšno čudenje nad neznanim prostorom, ki ga sugerirata obračanje glave v različne smeri (kot da bi si mornar želel gledati prvič viden prostor) in brezciljnost v lutkinem premikanju po prostoru, ki nima jasno začrtane smeri. Premika se zdaj levo, zdaj desno, celo gravitacija ni več pomembna, pojma »zgoraj« in »spodaj« kot da za lutko ne obstajata, saj lebdi v prostoru, v čebru plava po namišljenih valovih in s tem prej vzbuja občutek lebdenja v vesolju kot plovbe po stvarnih zemeljskih morjih. K temu pripomorejo tudi vizualne reference Jupitra na zgornjem delu videa ter nekakšen filter zvezdnega neba, ki v nekem trenutku zajame skoraj celoten kader.

Poleg lutkinega gibanja, posredovanega besedila in zvoka k vzdušju deloma prispeva tudi ritem videa, ki je enakomeren in precej počasen. S tem še poudari izgubljenost in brezciljnost mornarja, ki se giblje skladno s tempom predstave enakomerno in počasi. Vendarle pa video ni dolgočasen. Deloma k temu prispeva njegova dolžina (celoten posnetek traja manj kot deset minut), deloma pa monotonost dosledno razbijajo vizualni posegi, ki se množijo v različnih območjih, kotih videa (pri čemer je osnovna akcija – premikanje lutke – posneta iz istega statičnega en-face kadra) kot kolažne plasti. Na primer zarisane vijugaste črne črte, manjši prosojni kvadrat, ki spominja na gazo, razpeto pred lutko in animatorje, ali razrezane fotografije Jupitra – vsak izmed njih dodaja svoje pomene, ki pa niso trdni in izključno enoznačni – prosojen kvadrat morda sugerira meglo, morda oddaljenost in nepovezanost ali pa le prostorsko drugačnost, črne vijuge so morda morski, morda radijski valovi.

Takšni vizualni posegi se dogajajo v celotnem videu in s svojim pojavljanjem in izginjanjem, raznolikostjo oblik, tekstur, barv in tehnik (lahko gre za risbo, lahko za fotografijo ali še en posnetek druge lutke ali človeka) ustvarjajo različne konotacije k dokaj abstraktni zgodbi, ki jo ustvarjata lutkino gibanje in zvočna podoba. S svojo raznolikostjo ustvarjajo tudi svojevrstno dinamiko, ki ravno zaradi pogosto spreminjajočih se vizualnih elementov ni dolgočasna. Kljub raznolikosti so poenoteni – morda najbolj v barvni estetiki. Celotna barvna paleta videa je sestavljena večinoma iz sivkastih tonov, predvsem pa nenasičenih barv, lutka iz svetlega lesa je večinoma najsvetlejša točka, s čimer ohranja večino pozornosti.

Poleg vizualnih posegov v video nekajkrat poseže tudi montaža samega (osnovnega) posnetka lutke. S tem se spremeni njeno gibanje, ki iz tekočega preide v odsekano z vizualnimi odmevi – obrisi ravnokar izvedenih gibov. Lutka s tem montažnim postopkom, ki jo pravzaprav vizualno pomnoži, postane tudi sama del vizualnih učinkov, s tem pa pridobi tudi drugačno teksturo – prejšnja tekstura tekočega enakomernega gibanja ter gladkega lesa preide v fragmentirano, pomnoženo in odsekano.

Hibridna oblika med vizualno umetnostjo ter gledališčem, prilagojenost videa kot umetniške zvrsti na dvodimenzionalni prostor, posredovan prek ekrana, omogoči predstavi, da učinkovito in polno prenese sporočilo tudi na festivalu, kot je bil letošnji MANIPULATE – škotski festival lutkovne animacije, ki je bil v celoti izveden na spletu, kjer so potekali ogledi predstav.