Vsebine

Foto: Urška Boljkovac

Hiša otrok in umetnosti in Lutkovno gledališče FRU-FRU: Mamin zmaj

Avtorica kritike: Tjaša Pirnar

Čustvovanje je eden od temeljev človeškosti. In čeprav nam je tako naravno, nas lahko včasih tudi zmede. V slikanici Mamin zmaj estonske avtorice Piret Jaaks si mlado dekletce izmisli zmaja, ki živi v njeni mami. Zmaj se razvije kot personifikacija čustvovanja, natančneje jeze, ki se zdi nezdružljiva s sicer milo in ljubečo materjo. Pod režisersko taktirko Katje Povše je iz slikanice na odru Hiše otrok in umetnosti zrasla istoimenska uprizoritev o neučinkovitosti kričanja in obenem o sprejemanju in konstruktivnem izražanju čustvovanja ter iskanju skupnega jezika s soljudmi. 

Razvoj zgodbe in likov je v uprizoritvi zgoščen na koncu in na začetku, ko nam dekletce pove, da v njeni mami živi zmaj, ki bruha ogenj, zaradi česar mama kriči. Osrednji del uprizoritve so nenamerne lumparije mlade protagonistke, ki maminemu zmaju niso povšeči. Zato zmaj bruha ogenj, mama pa posledično kriči, ko ji hčerka po nesreči razbije najljubšo skodelico, izreže luknjo v obleko itd. Ne zgodi se zelo pogosto, da predstava dodatno razvije like iz izvirnega besedila, a v tem primeru smo priča prav temu. Ustvarjalci prvoosebno pripoved učinkovito prelevijo v intimno odrsko izpoved, pri čemer ne izgubijo pripovedovalkine otroškosti. Slednjo definirata predvsem njena naivnost in radovednost. Dekličini podvigi, ki jezijo zmaja, so posledica povsem dobronamernega ustvarjalnega vzgiba, ki še ni ukalupljen v pričakovane oziroma zaželene norme. S posegi v tekst ustvarjalcem uspe preseči repetativno zvrščanje akcij in jih nadgraditi s psihologizacijo zlasti pripovedovalke oziroma protagonistke ter gledalcem odpira svet skoz njene iskrive otroške oči. 

Neenakomerni pripovedni lok se za ohranjanje pozornosti občinstva zanaša na omenjene akcije. Iz opisanih vsebinskih premikov vznika suspenz, ki gradi dramaturški lok vsakega prizora. Kljub temu da sledijo predvidljivemu vzorcu, v zdravo odmerjenem časovnem obsegu uprizoritev ne izgubi svoje intrigantnosti. Zaslugo za to lahko poleg navedenega pripišemo tudi ljubki animaciji Ane Špik Jakin, glasbi, katere stvariteljica je avtorsko in izvedbeno Tea Vidmar, razgibani rabi scenografije Špele Trobec in dramaturškim trikom (kot denimo kratek intermezzo za zmajski spektakel) Anžeta Viranta. Scenografija in animacija nista vsiljivi s pretiranim kopičenjem vsebin, s čimer omogočata prazna mesta za fantazijske ekskurze. Mlada pripovedovalka ima bujno domišljijo, ki je včasih povod, skoraj vselej pa tudi spremljevalka njenih akcij. In namesto da bi ustvarjalci okrnili otroško domišljijo s poskusi njene konkretizacije ali pretirane racionalizacije, jo zgolj nastavljajo (na primer s poletavanjem deklice) in prepuščajo v izpeljavo domišljiji gledalcev. 

Protagonistka je utelešena v navadni namizni lutki (ponekod smiselno osvobojeni »mize«), mama pa je »utelešena« v Tei Vidmar oziroma natančneje, v glasbi in zvokih, ki jih proizvaja pod odrom. Zvok, večinoma kar variacije Teinega glasu, samostojno ustvarjajo iluzijo mame, ki pa je torej popolna abstrakcija – zgolj različno obarvan in oblikovan zvok, ki si ga domišljija vsakega od gledalcev ustvarja v svojo entiteto. Ta element dodatno podpira fantazijsko razsežnost uprizoritve.

Večje število ponovitev strukturno podobnih situacij v osrednjem delu uprizoritve proizvede tudi svoj učinek. Zadržani dihi in pridušeni ojoj-i iz mlajšega in tudi starejšega dela občinstva potrjujejo anticipacijo predvidljivega razpleta – mama bo huda. Toda protagonistki v svoji naivnosti ne uspe zares povezati mamine oziroma natančneje zmajeve vrednostne sodbe njenih dejanj s svojo lastno. Tako se cikel dekličinih nezaželenih podvigov in materinega kričanja ponavlja, ne da bi se karkoli spremenilo, kar izraža neproduktivnost tovrstne reaktivnosti in pomanjkanje komunikacije v njunem odnosu. Strukturna repetativnost akcij govori o neproduktivnosti cikla, ki sta ga vajeni v svojih vsakodnevnih življenjih in ki je marsikomu v občinstvu še kako znana. Predstavo konča hčerkino sprejetje odgovornosti za svoj umetniški podvig na umetniško nekonvencionalni podlagi, kar povzroči tudi spremembo v materinem odzivu. Uprizoritvi uspe, da konec bolj kot moralističen zaključek izzveni kot naraven razvoj dogodkov, spontana sprememba v ciklu, v katerega se je ujel odnos dvojice. Mamin zmaj tako nevsiljivo prikazuje negativne čustvene odzive v sicer ljubečem in zdravem odnosu ter odraslim ponuja vstop v nemara že nekoliko pozabljen otroški svet, vse pa vabi k raziskovanju lastnih čustvenih odzivov in preizkušanju različnih načinov komunikacije.