Vsebine

Levji kralj, Fotografija: Kristijan Cimer

Tjaša Pirnar

Adaptacije so jako vznemirljive. Ponujajo možnost raziskovanja različnih medijev in upovedovanja iste vsebine na nove načine. Adaptacije se, glede na količino v zadnjih letih, kot kaže, zdijo silno zanimive tudi Disneyju, vendar očitno iz nekih drugih razlogov, kajti vsaka nova live-action predelava katerega od filmov iz t. i. Disneyjeve renesanse, ki je zaznamovala 90. leta prejšnjega stoletja, znova in znova dokazuje, da se ustvarjalci na spremembo medija precej požvižgajo, prav tako na like in zgodbo. Zdi se, da igrajo predvsem na nostalgijo oboževalcev izvirnikov in jim prinašajo zbledele različice priljubljenih stvaritev. Ker pa svoj delež prinese tudi duh časa, poskušajo ustreči še t. i. woke kulturi in njenim zahtevam po plitkem feminizmu in inkluzivnosti. Slednje sicer v omenjenem naboru morda še najmanj zaznamuje Levjega kralja iz leta 2019, ki zelo zvesto sledi animirani predlogi iz leta 1994, eni Disneyjevih največjih mojstrovin.

Film Levji kralj izpred treh let prisega na realistično vizualno podobo, kar ni idealno združljivo z govorečimi in pojočimi živalmi, ki jih, kakor tudi večino prizorov, prevzamejo naravnost iz animiranega filma. To povzroči diskrepanco pri potopitvi v iluzionistično prikazovanje dogodka (suspension of disbelief), ki je pričakovana od gledalca; ta namreč težje vstopa in ostaja v filmski realnosti, ki poskuša hiperrealistično podobo graditi z govorečimi in pojočimi živalmi. Nasprotno je denimo lutkovno gledališče mnogo ugodnejši medij za muzikal, saj podobno kot animirani film od gledalca zaradi odmaknjenosti od hiperrealističnosti vzpostavlja šibkejše zavračanje iluzije (suspension of disbelief), zaradi česar se nam pevsko-plesne točke ne zdijo neumestne ali nenavadne. Tako z obetavnim izhodiščem vstopamo v lutkovno adaptacijo študentov Akademije za umetnost in kulturo v Osijeku, ki smo jo lahko videli na letošnjem festivalu Lutkokaz.

Kakor v filmski adaptaciji so tudi lutkovni ustvarjalci nemara v strahu pred okrnitvijo vsebinsko-dramaturške dovršenosti in nostalgične poznanosti izvirnika predvsem prevzemali prizore naravnost iz animiranega filma. Ker pa je predstava skoraj za polovico krajša od vira inspiracije, je izbor prizorov spričo dejstva, da ti ostajajo pretežno nespremenjeni, ključnega pomena. Nosilni stebri priredbe so iz izvirnika prevzete skladbe. Vse so vokalno izvedene odlično, toda s svojim učinkom ostajajo daleč za originalom, saj jim zaradi pomanjkljivega razvoja likov in zgodbe v predstavi umanjka kontekstualna podpora. Nemara v tem kot primer najizraziteje izstopa (v hrvaščini odpeta) Can You Feel The Love Tonight. Ljubezen v naslovu se nanaša na odnos med levoma Simbo in Nalo, ki se po mnogo letih znova snideta, a to deluje predvsem kot povod za Simbovo vrnitev na prestol, Nala in tudi njun odnos pa ostajata nerazvita. Uprizoritev vztraja pri ohranitvi vseh pesmi, ker pa je Disneyjev Levji kralj celostno dovršen muzikal, je vsaka izmed njih tesno vpletena in ključna za razvoj zgodbe ter obenem likov. Vključitev vseh pesmi v skrajšano lutkovno različico tako prinaša zahtevo po več likih in temah ter nezmožnost, da bi v preostalem času zadostno obravnavali katerokoli. Zaradi arbitrarne izbire prizorov in detajlov, ki so postavljeni med vrzeli manjkajočih, se zdi, kot da gledamo lepljenko animiranega filma, katere zevajoče vrzeli lahko dopolnimo le, če je nekje v našem spominu tudi izvirnik.

Vrzeli, nastale s krajšanjem izvirnega gradiva, poskušajo ustvarjalci zapolniti s pripovedovanjem. Pri tem se govorci izmenjujejo tako, da pripoveduje tisti, ki ima v rokah šamansko palico, kar vnaša igrivost in dinamičnost ter pripomore k izogibu nerodnosti ob spreminjanju ravni izjavljanja. Morda pa so zato neustrezni poudarki še toliko izrazitejši – najočitnejši primer je Mufasova smrt. Gre za ključen prizor smrti kralja in očeta protagonista Simbe, ki spremeni status quo, usodno vpliva na Simbove najpomembnejše odločitve ter določa nadaljnji razvoj zgodbe in obenem poglablja karakterizacijo likov. Stampedo, v katerem Mufasa umre, ustvarjalci domiselno nadomestijo z zvočnim učinkom, ki ga animatorji dosežejo z udarjanjem po stegnih. Prav tako je učinkovit prizor, ko nastopajoči drug prek drugega krivijo Simbo za Mufasovo smrt, kar deluje kot utelešenje mladičevih lastnih misli in neznosnega občutka krivde. Vendar pa se namesto k animaciji čustvenega prizora zatečejo k pripovedovanju, s čimer ustvarijo neko distanco do dogajanja. Poleg tega končno soočenje Simbe in antagonista, njegovega strica Scara, ki je v sli po oblasti namerno povzročil smrt svojega brata, v animiranem filmu naježi kožo gledalca zlasti z nezadržanim nizanjem vzporednic, vizualnih in tudi besednih, ki izhajajo ravno iz prizora Mufasove smrti. Predstava z animacijo končnega spopada ohrani reprizo, ko pod Scarovimi kremplji z roba pečine obvisi Mufasov sin, legitimni prestolonaslednik, ki pa ne pade v smrt in razkrije resnico. Toda brez uprizoritve Mufasovega padca, na katerega naj bi se prizor navezoval, ta izgubi pomenske nianse in katarzično silovitost svojega učinka. 

Vključitev pripovedovanja nastopajoče postavlja ne le v vlogo animatorjev, marveč tudi dejanskih akterjev. Lutke in animatorji, imanentni komponenti novega Levjega kralja, se v prvem prizoru oziroma pesmi zanimivo vzpostavljajo. Med petjem solistka svojim soigralcem obredno preda lutke, toda odnos med lutkami in animatorji ni podrobneje raziskan, pripovedovani in animirani prizori pa ostajajo jasno ločeni. V animaciji nastopajoči družno in usklajeno animirajo lutke. Čeprav gledamo mimične lutke, ki so verjetno najboljši možen približek emotivnim izrazom animiranih živali, je izrazni razpon neprimerljivo manjši. Z animacijo in zlasti odlično glasovno izraznostjo nastopajočih tega ne občutimo kot manka, opazno pa ostaja, da neustrezna priredba vsebine in prilagoditev mediju spodnašata tudi dobro odigrane prizore.

Levji kralj v produkciji AUK prinaša vokalno in animatorsko harmonijo, a mu z neizdelano odrsko priredbo ne uspe vzpostaviti kreativnega odnosa do izvirnika in lastne suverenosti. Ta adaptacija seveda ni edina, ki ne dosega »veličine« originala, vendar bi glede na količino proizvedenih adaptacij v različnih medijih, ki jih v zadnjih letih kar mrgoli, lahko drzneje preizkusila svoje vsebinsko zanimanje in formalne specifike uprizarjanja: da postane prostor raziskovanja različnih izraznih medijev in ne zgolj najpreprostejši način za stvaritev nove ponovitve, ki ne ustvari prepričljive kopije izvirnika, pač pa se nespretno opira na seznanjenost občinstva in njegovo naklonjenost izvornemu materialu. V časih, ko se adaptacije kljub svojemu bledemu odsevanju izvirnika upravičujejo s svojo komercialno uspešnostjo, bi bilo toliko bolj pomembno in osvežujoče že v študijskih procesih spodbujati inovativne posege in priredbe gradiva izraznim možnostim medija – in gledalca, tudi če je seznanjen z izvirnikom, očarati še enkrat, drugače.

***

LEVJI KRALJ
6+

Mentorji izv. prof. ArtD. Hrvoje Seršić, Matea Bublić, ass., doc. art. Veronika Hardy Činčurak, igrajo Ana Lanšćak, Ana Dora Bajto, Gabriela Redžić, Mathilde Vukosavljević, Domagoj Pintarić, Dorian Vicić in Fran Hercog, izdelava lutk in scenografije izv. prof. ArtD. Ria Trdin, Martina Livović, umetniška delavnica, Aleksandra Vukićević, Ana Lanšćak, Ana Dora Bajto, Gabriela Redžić, Mathilde Vukosavljević, Domagoj Pintarić, Dorian Vicić in Fran Hercog, glazba Ana Lanšćak, Ana Dora Bajto, Gabriela Redžić, Mathilde Vukosavljević, Domagoj Pintarić, Dorian Vicić, Fran Hercog, izv. prof. ArtD. Hrvoje Seršić in doc. art. Veronika Hardy Činčurak