Vsebine

Male nočne zgodbe, Fotografija: arhiv Teatro Matita

Tajda Lipicer

Ko sonce zaide in ko v slutnji spanca ugasne še zadnja ulična svetilka, se v pisatelju prebudi luč domišljije, sanj in zgodb. No, vsaj morala bi se. Pisatelj bi moral napisati zgodbo, porojeno iz domišljije, a besede, ki stečejo iz misli, na papirju ne zvenijo pravilno. Gozd? Ne. Krava? Ne. Polž? Ne, ne, ne! Po nekaj neuspešnih poskusih nočni pisec zapusti svoje prečrtane strani.

A iz ostružkov domišljije zaživijo in trčijo med sabo polž, škorenj, bikec, torero, strašna muha in zasanjana žaba. Sledijo Male nočne zgodbe – lutkovna predstava, ki prepleta duhovite, včasih bizarne, predvsem pa iskrive situacijske zgodbe z ljudsko-alegoričnim pridihom.

Med celotno uprizoritvijo Matija Solce kot performer, lutkar in avtor preigrava več ravni prisotnosti in vsebinskih slojev, med katerimi kljub njihovi izvedbeni kompleksnosti prehaja lahkotno. Prebija se skozi različne ravni situacije, kot je piščeva sobana, prostor njegove domišljije in njegovih sanj, v katerih oživijo liki: matrica se znova in znova poglablja, saj iz piščevih sanj nenadoma stopimo v sanje žabe in iz teh sanj enako nenadoma nazaj v območje piščeve domišljije, slutnja žabjih sanj pa ostaja še vedno prisotna.

Kljub temu da se opisano morda zdi eklektično, ima uprizoritev v režiji Vide Cerkvenik Bren in produkciji Teatra Matita in MCLU Koper pravzaprav močnejšo formalno strukturo: veliko je prostora za improvizacijo, zgodbe nastajajo v interakciji z občinstvom, a Solce kot animator ve, do katere točke oziroma ugotovitve želi gledalca pripeljati in ga do nje tudi pripelje.

Interaktivnost kot proces vzajemnega vpliva občinstva na potek uprizoritve ni absolutna. Solce ohranja zastavljeno strukturo, a kot pri comedii dell’ arte prihaja do odstopanja od te strukture v obliki improvizacij, te pa so prav tako interaktivne in vzajemne: kar občinstvo da, to prejme. Tako raven improvizacije in odstopanja od osnovne strukture (ta se lahko kaže na primer kot improvizirano preigravanje istega motiva, akcije, naloge) odražajo tudi identiteto prostora, v katerega je uprizoritev postavljena – kavarniško okolje je morda bolj zadržano kot poulično. Uprizoritev s tovrstno interaktivnostjo razkriva konvencije gledanja in branja predstave nekega prostora, razkriva pričakovanja, kako bi moralo biti videti umetniško/gledališko delo, s kakšnimi postopki bi moralo operirati ter na kakšni dramaturgiji kot postopku naracije (ali odsotnosti nje) bi moralo temeljiti.

Dramaturgija Malih nočnih zgodb je pravzaprav dosti bolj narativna, kot bi morda pričakovali: struktura je epizodna, a v svojem sosledju dosti bolj dramska – epizode prehajajo med perspektivami likov, a vzročnost in posledičnost sta ohranjeni kot osnovni princip pripovedi, ki tokrat ne temelji toliko na preigravanju enega in istega motiva ali postavljanju različnih perspektiv ter raznih stičnih točk z izbrano snovjo, kot je to na primer v Biti Don Kihot ali v Temnici. Iluzivne točke – kot jih Solce sam poimenuje in ki se nanašajo na razpršene impulze, ki podpirajo glavno idejo, občutje, koncept, ustvarjalno izhodišče – strukturno tičijo dosti bolj skupaj. To daje občutek manjše razpršenosti fokusa – četudi je prav to glavni postopek razporeditve in cilj učinkovanja orkestracije iluzivnih točk, ki zahtevajo aktivnega gledalca, ki pa ni toliko aktiven v svojem branju (nekaj, kar ima opraviti z racionalnostjo, zavestjo, artikuliranostjo) kot v svojem intuitivnem povezovanju izkustvenih impulzov.

Zgodbam o polžu in čevlju, biku in toreru ter žabi in muhi je skupno načelo simultane ontološke večplastnosti in uprizoritev deluje kar najbolj polno in pristno prav v nenehnem prehajanju med različnimi potencami realnosti ter v vzpostavljanju teh potenc kot hkratno obstoječih.

Slednje se najbolj izkaže v prizoru, kjer melanholično zasanjana žaba lovi muho. V eni roki muha, v drugi žaba. Žaba poblaznela lovi muho, dokler je ne ujame. Muha je v žabinih ustih, a še vedno živa od znotraj vpliva na gibanje žabe. Vsaka plast zgodbe je živa in deluje zase, a ravno njuna interakcija proizvede animacijske presežke.

Lutke v svoji estetiki in tehniki poudarjajo ekspresivnost, vsaka je izdelana v svoji, nekoliko improvizirani »tehniki«, kar razpira več stopenj animacijske kompleksnosti, med katerimi je najbolj celovit pisec, mimična lutka z možnostjo premikanja oči, obrvi, spreminjanja izraza na obrazu. Sledita mu bikec, ki je izdelan kar z ustvarjalno uporabo kladiva, ter torero, prstna lutka, za njima pa še prožnejša žaba ter škorenj in polž, pritrjena na daljši žici. Lucidnost uprizoritve pa intenzivira še uporaba glasbe v živo, ki v izvedbi Filipa Šebšajeviča krepi sproščenost, razgibanost in neposrednost dogodka.

S svojevrstnimi in nepričakovanimi interakcijami likov zgodbe postajajo vse bolj celostne, plodovite ter konkretne, vse pa v jedru združuje bistveni element sodobnega lutkarstva – motiv manipulacije. S koncem se različne ravni prisotnosti še razmnožijo: tako kot so polž, čevelj, žaba, bikec in torero le plod pisateljeve domišljije, tudi pisatelj ugleda svojega »stvaritelja« in »upravitelja«: animatorja.

Vsi fantomski pojavi, ki so se kot poblazneli izvili iz okovov besed in s pisateljevih (ali animatorjevih) strani, se skupaj s sanjami, iluzijo, glasbo, predmeti in lučjo skupaj zlijejo v točko, ki se s trenutkom združitve razblini in za katero ostane le še slutnja nečesa, kar bi lahko bilo – v sanjah, domišljiji, v (ne)prespani noči.

***

Matija Solce
MALE NOČNE ZGODBE
Lutkovna predstava, 8+

Režija Vida Cerkvenik Bren, lutke Matija Solce, nastopa Matija Solce

Produkcija Teatro Matita