Vsebine

Moj dedek je bil češnjevo drevo, fotografija: Jaka Varmuž

Maša Jazbec

Lutkovno gledališče Ljubljana je v sezoni 2021/2022 premierno uprizorilo predstavo Moj dedek je bil češnjevo drevo. Ne gre za prvo sodelovanje tega ljubljanskega gledališča z italijanskim režiserjem Fabriziem Montecchijem. Leta 2014 je mojster sodobnega senčnega gledališča v sklopu takratnega bienalnega festivala Lutke slovenskemu občinstvu predstavil Nebo za medvede, tankočutno predstavo, ki najmlajše gledalce nagovarja z zgodbo o dveh medvedih in njunim spoprijemanjem s kočljivimi čustvi. Starejši medved si neznansko želi postati oče, mlajši medved pa se ne more sprijazniti s smrtjo svojega medvedjega dedka. Nedolgo za tem gostovanjem se je Montecchi predstavil še z režijo predstave Račka, smrt in tulipan (v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana, 2014), s katero se je poklonil nemškemu pisatelju in ilustratorju Wolfu Erlbruchu, ki v svoji istoimenski slikanici rahločutno in poetično spretno otrokom predstavlja vprašanje smrti kot prvinski del življenja. Nekaj let kasneje, leta 2017, je ponovno sodeloval z ljubljanskim gledališčem in na oder prenesel motive slikanice Virginija Volk avtoric Kyo Maclear in Isabelle Arsenault. Depresija in melanholija sta lahko del posameznikovega bivanja v svetu, vendar sta lažje sprejeti, če že ne preseženi, v zavetju domišljije in umetnosti. Fabrizio Montecchi se je med večdesetletnim ustvarjanjem vzpostavil kot ustvarjalec, ki išče navdihe v mladinski literaturi. A ne kakršnikoli. Obravnavanje filozofskih tem, občutljivih in tabuiziranih zgodb ter poskusi komuniciranja z otroškim občinstvom o teh tematikah so gonilo njegovih stvaritev.

Tudi uprizoritev Moj dedek je bil češnjevo drevo poseže po takšni tematiki. Gledališka priredba in adaptacija, ki ju je režiser ustvaril skupaj z Enrico Carini, je priredba slikanice z istim naslovom italijanske pisateljice Angele Nanetti. Smrt, žalovanje in izguba ljubljenega bitja se pojavljajo kot glavni motivi v zgodbi dečka Tonija in njegove družine, njegovega dedka in babice. Gledalci že na začetku uprizoritve vstopimo v spomine, ogromen družinski album Tonijeve družine, kjer se na različnih ilustracijah izrišejo dedek, babica, Tonijeva mama, Toni in celo priljubljena domača gos Filomena ter družinsko češnjevo drevo po imenu Feliks. Oder in celotno prizorišče senčne predstave se izriše kot preplet dvojega. Na eni strani se skupaj z igralsko zasedbo prestavimo v prostorsko rekonstrukcijo spomina na dedkovo domačijo (scenski elementi prikažejo del babičinega kurnika, s stropa izobešene veje pa nakazujejo Feliksovo navzočnost), hkrati pa opazujemo, kako scenski elementi postajajo pripomoček za projiciranje senc in spominov na Tonijevo zgodbo.

Dogajanje in način uprizarjanja spominjata na svojevrsten ritual. Martina Maurič Lazar, Brane Vižintin in Matevž Müller ne animirajo zgolj senčnih lutk Tonija, dedka, babice, mame, predstavnikov občinskega sveta ter tako poustvarjajo zgodbo o družinskih vezeh, minevanju in ohranjanju življenja. V nekaterih prizorih likom iz zgodbe dajejo svoje telo in glas ter senčne spomine s svetlega platna prestavijo v odrsko dogajanje, pospremljeno z glasbo (avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar). Njihovo pretanjeno in počasno, skorajda spokojno gibanje deluje kot poklon tematiki, s katero želi uprizoritev nagovoriti gledalce, pa naj gre za igrane prizore ali animacijo senčnih lutk ter manipuliranje s platnom, kjer se senčne lutke pojavljajo (senčne lutke sta izdelali Agnese Meroni in Federica Ferrari, likovna ustvarjalka, ki pogosto sodeluje z Montecchijem).

Spreminjanje kotov projekcije, različni viri svetlobnih snopov, projiciranje pred platnom in za njim, vsa ta pestrost scenskih rešitev potrjuje podpis in verodostojnost Montecchijevega ustvarjanja. Ustvarjalec namreč senčno gledališče razume kot celovito dojemanje in razumevanje sveta. Izhaja iz zgodovine senčnega gledališča, ki se je v svojih začetkih vzpostavilo kot pogrebno obredje, kjer sence predstavljajo odzivanje, priklicanje preteklosti v sedanjost in obratno. Tej zakonitosti sledi tudi narativnost uprizoritve. Tonijeva zgodba nima točno določenega mesta v preteklosti, ni uprizarjanje točno določenega zgodovinskega dogodka ali točno določene družinske zgodbe, saj bolj kot vse to stavi na svoje univerzalno sporočilo. Tonijeva zgodba je vez med preteklostjo, sedanjostjo in celo prihodnostjo.

Univerzalnost dečka Tonija, ki najde duh, živi spomin na umrlega dedka v »reinkarniranem« češnjevem drevesu, za katero se tudi z vso svojo otroško nedolžnostjo in zavzetostjo bori, se lahko približa tudi slovenskemu gledalcu. V uprizoritvi lahko namreč slišimo slovensko ljudsko pesem Dekle je po vodo šlo, zaslugo za ta dramaturški vložek pa imata poleg ustvarjalne ekipe še asistentka režije in dramaturginja Tjaša Bertoncelj (slednja je v zadnjih letih sodelovala z različnimi odličnimi režiserji, kot so Matija Solce, Tin Grabnar in Maruša Kink) ter asistentka dramaturgije Brina Jenček. Omeniti velja tudi imena junakov. Ta se v prevodu Veronike Simoniti iz italijanske slikanice odlično prelevijo v slovensko zveneča: Toni, Teodora, Avgust, Filomena (bistra in zabavna gos, ki že z imenom zagovarja ljubezen oz. prijateljstvo do kreposti in poguma) in Feliks (drevo, ki v svojem imenu nosi srečo).

Metafora o češnjevem drevesu, ki združuje vse družinske spomine, povezuje več generacij in opozarja na človekov odnos skupaj z naravo, se pojavlja v uprizoritvi ves čas. S prizorom, ko občinske oblasti želijo posekati češnjevo drevo, prav Tonijevo češnjevo drevo, skozi katero lahko sliši dedkov glas, želi uprizoritev nagovoriti posameznikov čut za naravo, opozoriti na razkol med podeželskim in mestnim načinom življenja. Ta motiv pa ob koncu ne pride popolnoma do izraza, je sicer prisoten, a ni problematiziran. Zdi se, da služi prejšnjemu, to je motivu navezanosti na drugo človeško življenje. Če uprizoritev beremo skupaj z drugimi režiserskimi stvaritvami Fabrizia Montecchija, je Moj dedek je bil češnjevo drevo nadaljevanje njegove subtilne estetike, poetike in nežne hvalnice življenju in sobivanju ljudi v današnjem svetu. Če želimo na uprizoritev pogledati iz drugega zornega kota, morda s postavljanjem vprašanj okoljske problematike in ekologije, pa je uprizoritev šele začetek za morda ploden in konstruktiven dialog o prihodnosti sedanjih in naslednjih generacij.

To torej ni zgolj zgodba o dečku Toniju.

To ni zgolj zgodba o smrti, žalovanju in izgubi ljubega bitja.

To ni zgolj pripoved o človeku.

To ni zgolj senčno gledališče.

To je začetek tega, kar šele prihaja. Sreča je češnjevo drevo.