Vsebine

Tihi dečak, fotografija: arhiv Pozorište za decu Kragujevac

Maša Radi Buh

Lutkovno umetnost zaznamuje uporaba lutkovnega medija za pripovedovanje izbrane zgodbe, zato je odločitev o tem, kakšne bodo lutke, ključna ne le za gledalčevo interpretacijo, temveč tudi najpomembnejši odtis režiserjeve ali režiserkine uprizoritvene sporočilne ideje. Lutkovne predstave, oblikovane za otroško občinstvo, imajo pogosto izrazito vizualno in likovno noto, ki se opira na atraktivnost estetske komponente. Ta včasih deluje v škodo ali pa celo kot nadomestek za dovršeno mizansceno in pri tem občinstvo prikrajša za celovito kakovostno gledališko izkušnjo. Predstava Tihi deček Tina Grabnarja v sodelovanju z Ano Duša, ki je bila ustvarjena v Pozorištu za decu Kragujevac, dokazuje, da se premišljeni koncept in njegova natančna izvedba z ogromno premisleka o ustvarjanju gledalske izkušnje lahko enačita z bogatostjo razkošne likovnosti.

Pripovedna nit, ki se razpleta med predstavo, upodablja zgodbo družine z dvema otrokoma, kjer deček, starejši izmed dveh otrok, ogluši po spletu nesrečnih okoliščin ob nedolžni otroški igri z očetovo puško. Narativ je preprost, v njem so zaznavni sledovi parabole ali prilike, poučne pripovedi, ki ponazarja nauk, a se avtorja besedila (T. Grabnar in A. Duša) s prepletom medosebne bližine, tragičnosti in optimizma spretno izmuzneta moraliziranju. Nadgradi ga pronicljiva izbira lutkovne tehnike, ki nikakor ni naključna. Tematiko gluhosti transformira v odrski jezik telesne animacije, kjer animatorke in animatorji Milomir Rakić, Ljubica Radomirović, Miloš Milovanović in Sanja Matejić prizore oblikujejo le z uporabo svojih rok in dlani, ki jih omeji preprost lesen okvir, podoben tistemu za sliko. Jezik gluhih in naglušnih, znakovni jezik ali kretanje, način komunikacije, temelji prav na ročni gestikulaciji in na kretnji kot osnovni jezikovni enoti, in tudi Tihi deček se prvenstveno sporazumeva v kombinaciji govora z animacijo rok. Poglavitna je enakopravnost obeh izraznih sredstev; ročna animacija ni v podrejenem položaju podvajanja informacij ali namenjena izključno ponazoritvi že povedanega, režiser z njo gradi prizore, ki niso ubesedeni, in tako zgodbo podaja izmenjujoče – z govorom ali gibom.

Izbrani lutkovni pristop animirane objekte (med te prištevamo tudi prstne lutke) zamenja z uporabo telesa in njegovega gibanja kot osrednjega lutkovnega medija. Telo je sočasno orodje in predmet animacije, ki se ne zgodi v odnosu med objektom in kinematiko animatorja, temveč se objektivizira samo telo. Neizbežno in neločljivo se prepletata animator in lutka, prvi je enkrat samostojen odrski subjekt v vlogi pripovedovalca, nato pa hipoma hkrati zdrsne v upodabljanje prizorov. Lahko bi rekli, da se lutkovni jezik esencializira, saj ni nič več kot paleta človeških fizičnih akcij in nič manj kot zadostnost animatorjevega ali animatorkinega telesa za ustvarjanje odrske podobe. Kljub minimalizmu sredstev, ki so sestavljeni izključno iz igralcev/animatorjev in preprostega okvirja, slikovitost predstave ni okrnjena. Vrhunsko je izvedeno prostorsko upodabljanje perspektive, kjer se animacija spreminja tako, da kljub okviru in enodimenzionalnosti slike, ki jo ponavadi v njej gledamo, prizori zavzemajo različne perspektive, so različno približani in oddaljeni ter portretirani iz različnih zornih kotov. Dramaturška struktura je deljena na dva izrazito kontrastna dela. V prvem delu zgodba spremlja družino z dvema otrokoma. Pripovedovana je skozi oči otroka, s čimer se spaja tudi enoplastna otroška in igriva prezenca animatorjev in animatork, dodatna razsežnost otroškosti pa je na videz preprosto animiranje rok in dlani. Njihova navihanost, radovednost in naivnost subtilno nakazujejo na tragični trenutek že ob prvi omembi puške, ko oče dečku zabiča pravila in postopke ob njeni uporabi. Uvodni del je bogat z zvočnostjo, hrupom in glasnostjo, da tišina, ki kasneje spremlja gluhoto dečka, še toliko bolj izstopa – gre za ustvarjanje senzoričnega učinka pri gledalcih, ki se razkrije šele ali prav zaradi preloma, a je previdno in premišljeno zgrajen vnaprej. Izrazita konstrukcija zvočne pokrajine, ki vznika prav iz osrednje premise predstave, demonstrira izredno režijsko osredotočenost na gledalsko izkušnjo. Ta ni oblikovana le okoli čustveno ganljive note zgodbe, temveč gledalca ali gledalko hkrati nagovori skozi fenomenološko komponento.

Tihi deček odraža prevladujoč princip Grabnarjevega režijskega jezika in njegovega razumevanja lutkovne in tudi gledališke umetnosti same. Namesto ilustriranja zgodbe ali tematike le na ravni estetske komponente se z vsako uprizoritvijo loti izumljanja nove celostne forme (od lutkovne tehnike do dramaturgije), odločitve o njej pa so neločljivo povezane s samo vsebino. Kar so v Tihem dečku animacija in kretnje, je v Tihožitju odločitev za animiranje nagačenih živali, da bi skozi njihovo oživljanje lahko poglobljeno razmišljali o odnosu med človekom in naravo, med človekom in živaljo v njegovem najbolj zgoščenem primeru. Tako Grabnar že s samo izbiro medija v režijski jezik vplete svojo avtorsko pozicijo, ne da bi jo bilo treba vedno eksplicitno izrekati. Magija Tihega dečka pa je, da kljub preprostosti v lutki, torej oživljenem objektu, pa četudi je tokrat to človeški prst, vidimo nekoga in se z njim povežemo – tako preprosto je to, ujeti esenco lutkarstva.