Vsebine

Tekst v poplavi podvajanj

15 03 2022


Srce v temi, fotografija: Boštjan Lah

Maša Radi Buh

Izbira omejenih zarisov osebnih biografij za osrednje okostje uprizoritvenega besedila je lahko hvaležna odločitev, saj do neke mere že vnaprej zagotavlja smiselno in zanimivo zgodbo z dramaturškim popotovanjem, ki je, rečeno zelo posplošeno, navito okoli naravnega poteka in napredka življenja. A siceršnja bogatost vsebine, zaradi katere je bilo življenje posamezne osebe izbrano, kaj hitro pomeni past, kjer se elementi zgodbe in teksta, ki poskrbijo za gledalski interes, zazdijo dovolj in zavirajo bolj poglobljen in avtorsko obarvan režijski pristop. Srce v temi, odraslemu občinstvu namenjena miniaturka v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor in v režiji sicer hišne dramaturginje Tanje Lužar, se spopada s podobnimi zagatami.

Življenjska zgodba znanstvenice Mary Temple Grandin, ki je svoje akademsko in aktivistično delo usmerila k raziskovanju živalskega čustvovanja, deluje kot ogrodje, ki ga besedilo nato napolni in nadgradi z vzporejanjem in primerjanjem nevroatipičnega avtističnega razumevanja sveta, s prizmo, ki je ključno oblikovala tudi preučevanje Temple Grandin. Tekst ne zavzame osrednjega položaja le pri dramaturškem stopnjevanju, temveč ohranja svojo prevlado tudi v mizansceni. Lik Temple Grandin, ki v pripovedovanju prehaja med dvema igralkama (Barbara Jamšek in Minca Lorenci), nas vodi po miselni pokrajini, kjer dojemanje sveta temelji na slikah. Lik biva med dvema osebama in alterniranje predvsem rahlo popestri sam tempo, vendar podvojenost nadalje v uprizoritvi ni nikoli niti implicitno utemeljena, zato se na trenutke zazdi povsem poljubna. Realistično portretiranje, poudarjeno z motoričnimi trzljaji njunih teles, stremi k popolnemu utelešenju nekaterih najbolj stereotipnih simptomov avtizma, pri čemer ni jasno, ali s tem želi posnemati pojavnost same raziskovalke. 

Periodično pojavljajoče se projekcije Lene Kocutar na sprednjem, skorajda prosojnem platnu so eksternalizacija notranjega univerzuma, ki je namenjen ponazoritvi tistega mišljenja, ki povezuje avtiste in živali, ter včasih bolj, včasih manj konkretno upodablja nekatere vzgibe, ki jih pobere iz teksta. Njihova izčiščenost vztraja pri odtenkih sivine in beline ter malodane tehnične konstrukcije, kar bogatost domišljije okrne na skope vizualne impulze, a pri tem vseeno uspešno opravi zastavljeno vlogo – četudi ji njena občasnost preprečuje, da bi se razvila v konstitutivni element režijske poetike. Poleg projekcijskega platna, ki kljub transparentnosti poglablja četrto steno ter dogajanje na odru dodatno zapira vase, scenografijo tvorita še dva stola. V tej kompoziciji sedenje in sočasno pripovedovanje tudi v odrskih relacijah delujeta kot ogrodje, saj spremljata dogajanje iz središča prostora, kjer leži kup manjših kamenčkov ter približno ducat kipov iz lesa izklesane živine. Njihova prisotnost, sicer asociativno povsem smiselna, pa vseskozi ostane na ravni rekvizita, ki ga igralki aranžirata v situacije, da bi poudarili zgodbe o (pogosto mučni) poti živali v klavnico. 

Ob nekompleksnosti/nedodelanosti preostalih uprizoritvenih elementov v prvem planu tako vseskozi ostaja besedilo, ki je zato obarvano predvsem informativno. Predstavitev miselnega toka, ki pri avtistih poteka v slikah, na podlagi ugotovitev Mary Temple Grandin uporabi kot povod za premislek o humanejšem ravnanju z živalmi, ki v tezi predstave sloni na človeškem razumevanju in posledičnem prepoznavanju vidikov živinoreje, ki jim zaradi drugačnega mišljenja povzročajo trpljenje. Čeprav se igralki s svojo pogosto pretresljivo upodobitvijo frustracij Mary Temple Grandin, ki vznikajo iz njenih izkušenj konflikta s preostalim svetom, predvsem iz averzije do človeškega dotika, izmikata dokaj formaliziranemu okvirju same režije, pa ta ne preseže atmosfere učnosti ali izobraževanja. Nekajkrat zgodbo emocionalno obarva z melanholičnimi toni glasbene spremljave Marjana Nečaka, a ji s tem nikakor ne uspe zapolniti zevajočih praznin, ki nastajajo v prepovršnem odnosu med igralkama, projekcijo, pripovedjo in čredo lesenih živali. Upoštevajoč, da predstava sestavlja del repertoarja lutkovnega gledališča, prav slednja ostaja kot boleč opomnik možnosti in dodatno poudari njihovo nezadostno izkoriščenost – ob prestavljanju sem ter tja ob koncu le ponovno ilustrirajo že slišano, nikakor pa ne razpirajo posebne razsežnosti, ki bi nadgradila tekstualno.

Kljub neizbežno vznemirljivi tematiki in fascinantni življenjski zgodbi, ki jo uprizarja, Srce v temi karakterizira predvsem ozračje odmerjene in predvidljive strukturiranosti, ki enakomerno in dokaj monotono vztraja pri principu podvajanja in kolažiranja istih informacij skozi različne uprizoritvene elemente. Resda že z odločitvijo za prav to biografijo jasno izraža odnos do živali, ki stopa zunaj meja prevladujočega mišljenja, a ji tega ne uspe nadgraditi z izrazitejšim in prepoznavnejšim avtorskim vložkom, ki bi kompleksneje razvil odnos med besedilom in drugimi odrskimi akcijami. Mary Temple Grandin je izstopala s svojim mišljenjem v slikah, ki ga svet konvencionalno interpretira kot nenavadnega, predstava pa je, nasprotno, globoko usidrana v parametre običajnosti.

***

Tanja Lužar po motivih življenja Mary Temple Grandin
SRCE V TEMI
15+

Režiserka in scenografka Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij Lena Kocutar, avtor glasbe Marjan Nečak, lektorica Metka Damjan, kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak, mojster videa Grega Tanacek, oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec, oblikovalec zvoka Jure Avguštiner, oblikovalec lutk Aleksander Andželović, snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g.