Vsebine

LED – Mehatronske skulpture, fotografija: arhiv Hiša otrok in umetnosti

Tjaša Pirnar

Iz globine teme majhne dvorane Hiše otrok in umetnosti se proti občinstvu začne valiti temno in zato ne zelo jasno razločljivo kroglasto telo. Znotraj njega se zasvetijo luči na kostumu, v katerega je odeto človeško telo. Morda se nam zazdi, da gledamo skozi prosojne stene planetarija, znotraj katerega sije zvezdna kopica.

Znotraj planetarijske tančice zvezdna svetloba osvetli še eno telo, temno, negibno. Morda ob oživljanju tega telesa v žarečo zvezdno kopico LED-luči pomislimo na pesnitev Grógaldr iz islandskega epa Edda. Morda nas temna obla in soj luči spominjata zemljo – Gajo – in zvezdno nebo – Urana – iz starogrškega mita. Morda se spomnimo kakšne druge zgodbe iz evropske mitologije, iz katere so črpali ustvarjalci predstave, vsekakor pa čutimo, da gre za nekaj, kar presega človeka – ambientalna glasba, izmuzljivost podobe človeškega telesa v zlivanju s temnim ozadjem, nasilna svetloba luči, ko telo prodre skozi udušujočo membrano oble sredi dvorane.

Plesalca in koreografa Mojca Špik in Inan Sven du Swami v plesno-lutkovnem performansu LED – Mehatronske skulpture, ki je plod idejne zasnove scenografa in kostumografa Iztoka Hrge ter dramaturške obdelave Anžeta Viranta, z nadzorovano upočasnjenim gibanjem soustvarjata vtis nadčloveškega. Ko se telesi prostorsko in vizualno ločita na nepritajeno svetlo zunaj oble ter medlejše za njeno tančico, ta ločnica ne zameji interakcij med njima. Telesi se približujeta, stikata in izmenjaje svetita. Če smo še poskušali zasledovati poteze in obrise človeškega telesa, ki so se izgubljali v temi, se ob dvigu, ki ga izvedeta plesalca, izgubljanju povsem prepustimo. Ni več temnega telesa, ki nad sabo drži drugo, v kostum, posejan z lučmi, oblečeno telo – so samo še zvezde na črnem nebu. V prvem delu predstave se torej zabrisuje človeškost nastopajočih, ki delujeta kot animatorja svojih kostumov. Sta gibalca luči nekje na meji med avtonomijo svobode in determiniranostjo odziva na svoje okolje. Ključen je potemtakem tudi element interakcije in dotika, ki vplivata na luči, torej kostuma nastopajočih in njiju sama, kar je v nadaljevanju le še bolj izrazito.

Ko oba plesalca zapustita oblo, sta že nekoliko bliže občinstvu in skorajda igrivo raziskujeta vpliv dotika na drugega – luči se ne le prižigajo in ugašajo, marveč tudi spreminjajo barvo, dotik pa obenem sproži tudi gibalen odziv plesalcev, za katerega se zdi, da je nujen in samodejen in ne nadzorovan, izbran ali nemara celo premišljen. Na dotike se odzivata oba, človek in tehnologija, ter delujeta složno in enotno, nemara bi lahko celo rekli, da sta v svojevrstni recipročni interakciji, kar pa je za sodobnega človeka plodno tematsko polje za kontemplacijo, ki je obenem neizbežna in pomembna refleksija naše realnosti.

Dogajanje se stopnjuje, dokler plesalca ne sedita na tleh in počasi slačita kostuma, pod katerima sta človeški telesi, od katerih ostaja osvetljen le še torzo. Osredotočena drug na drugega nista več dinamični kozmični sili, ampak utelešena človeka, ki potujitveno, kakor bi jih šele odkrivala, raziskujeta novoodkrite dele teles. V majhnem prostoru, v katerem se plesalca v tišini učlovečujeta, zazveni njuno dihanje. Mojca Špik se na ramenih Inana Svena du Swamija dotika neba – stropa. Sestopamo v konkretni tu in zdaj, ki je še vedno napolnjen z občutjem preseganja fizičnih omejitev izpred nekaj minut. Zibamo se med mitom in resničnostjo, domišljijo in zaznavo. Počlovečenje ne podira predhodno vzpostavljene magije preseganja človeka, pač pa jo razplasti. Obenem pa samo gibanje ne postane bolj avtonomno, razrešeno usode ali zunanjega, pač pa se telesi plesalcev v ljubezni do telesnosti in čudenju nad njo vse bolj dopolnjujeta in usklajujeta v gibih, dokler se hipnotizirajoča počasnost gibanja ne sprevrže v svoje nasprotje. Gibi postanejo agresivni, a namesto da bi se ti dve nasprotji pokazali kot dve sili v svetu in odnosih, ob linearnem napredovanju dogajanja ta preobrat izzveni kot nenadno sprevrženje v klišejsko subverzijo romantičnega srečnega konca.

Poslednje dejanje predstave LED – Mehatronske skulpture je odpoved še preostalim lučem in plesalca z roko v roki odideta, osvobojena tehnologije sta le še človeka. Predstava preigrava odnos med bogovi in človekom, kozmosom in majhno dvorano, človekom in tehnologijo ter avtonomijo in svobodo na eni ter soodvisnostjo in soobstojem s sobitji na drugi strani. Čeprav se sodobni človek rad nagiba k odrekanju obstoja čemu, kar bi mu bilo nadrejeno, je to zgolj zamejen antropocentričen pogled. Človeka presega narava, celo tehnologija, čeprav jo je sam ustvaril, in prav to zavedanje presežnega se ohranja tudi v kulturni zapuščini, polni čudenja in prepuščanja osmišljanju. Individualistične tendence in poudarjanje svobode rade zavedejo v zanemarjenje omejitev in določenosti človeka. Predstavi LED – Mehatronske skulpture na to uspe opozoriti, ne da bi ustvarila občutek ujetosti ali nemoči. Odvisnost in določenost človeka ujame v gibe, v ospredje pa postavlja odnose kot nekaj lepega in kot težišče samega obstoja, v katero nas neizbežno vleče – človek ne obstaja in ne more obstajati sam. Izrisuje se človek kot bitje svobode in določenosti, plesalec kot animator in lutka.