Vsebine

V iskanju sanjskih otokov

22 08 2021


Island Home, fotografija: Katanari

Tjaša Bertoncelj

Katanari je vsestranska umetnica in lutkarica v enem. V sanjavi miniaturki Island Home Katarína Cakova nastopa kot izvajalka, avtorica, režiserka in scenografka. V mirni in poetični dinamiki razkriva objekte. Ob nežni spremljavi luči na mizo polaga neokrnjene predmete (kamenje, peščena ura, hrošč v steklu ...) in animira lutkovno bolj dovršene in ustvarjene oblike (pop-up knjiga, senčne podobe, figuralne lutke ...). Predstava vključuje avtoričin vizualni pečat, ki ga sestavljajo natančne lutkovne skulpture obrazov. V velikosti segajo od miniaturnih podob do večjih lutk, pri katerih je viden kontrast med ekspresivnim obrazom, ki izstopa kot osrednji element, in bolj simbolno zastavljenim telesom. Skorajda brez okrasja in v močnem izrazu naravnih materialov so dovršeno mimični.

Animacija je predvsem v dejanju polaganja objektov. Ti služijo kot simbolični zametki. V zgodbo lahko vstopijo kot osrednji pripovedni akti, v večini pa so vizualni spremljevalci avtoričine pripovedi. Kot tridimenzionalna slikanica, ki na trenutke sama oživi, jo dopolnjujejo, se z zgodbo podvajajo ali v svojih abstraktnih formah služijo kot novi na videz nepovezani idejni nastavki. Tako ustvarjajo svojo lastno, neslišano zgodbo in lastno neubesedeno bit. Poleg besede pa ima veliko povezovalno funkcijo svetloba, ki spremlja predmetno pripoved in je hkrati izvor kratkih epizodnih senčnih slik.

V komorni postavitvi, kjer nam metaforično upredmeteno zgodbo »lista« animatorka, je med nami in njo s črnim prtom pogrnjena miza. Sprva njena praznina kaže na začetke, ki ponujajo nešteto izpeljav. Njeno postopno dopolnjevanje pa simbolizira polnjenje praznega z drobci spominov. Vsaka zgodba ima torej svoj prazni začetek in polni konec. Temu sledi scenografija, ki se v predstavi izpelje v majhno razstavo kuriozitet.

Island Home je zbirka kratkih zgodb o različnih vrstah potovanj in iskanju doma. Pripoved, na meji s poezijo in sanjami, je navdihnila poezija portugalskega pesnika, pisatelja, literarnega kritika in prevajalca Fernanda Pessoe. Ta je uvedel termin heteronim, s katerim zajema vse osebe, v imenu katerih je ustvarjal svoja dela. Medtem ko je psevdonim izraz za fiktiven lik, pa je pisanje pod heteronimi pisanje v osebi drugega. Ustvaril je več heteronimov, množico oseb, ki so to dejansko postale.1 Pesniško izraža razklani subjekt, kar pa Katanari sklene v svoji predstavi Island Home. Množica različnih zgodb, posameznikov je v resnici eno. Univerzalno so spojeni, vsi iščoč svoje sanje in svoj prostor pod soncem. Svoj simbolični ali dejanski sanjski otok.

Katanari pusti stavkom, besedam prostor. Tudi tišina je animirana v tišino in kaže na dobro premišljen ritem. Z zvoncem ali majhnimi glasbili, kot je glasbena skrinjica, ki izzveneva pesem »My way«, ločuje posamezne zgodbe, izseke svojih zgodb ali refleksij. Govori o sanjah, o potovanju v sanje v poetično metaforičnem jeziku, ki še bolj poudarja sanjsko dinamiko in možnost gledalčeve imaginacije. Stremenje proti sanjam obravnava kot težnjo več razsežnosti. Sanje se lahko zdijo fiktivno idealne in se razblinijo v trenutku, ko smo jim blizu. Bolj ko se bližamo veličastnim gradovom, bolj izginjajo za horizont. Že ta pot proti idealom pa je ustvarila nesposobnost vrnitve v enak trenutek, v čas, prostor in zavest preteklosti. V poti iskanja samega sebe se nalagajo spomini. Ti se nalagajo, kot se nalagajo predmeti na mizo. Niti prostor ni več isti, kot tudi ni več isti človek. Razpirajo se usedlina minevanja in determinirajoče sledi naših izbranih poti. Prevprašuje se vez med preteklostjo in sedanjostjo.

Avtorica nakaže, da se popolnost torej zdi nemogoča, a hkrati zasuče pozornost na neodkrito popolnost, ki jo že posedujemo v danem trenutku. Lastno stremenje po boljšem, lepšem, sanjskem, idealnem jo pogosto zaslepi. Torej kaj, če se gradovi skrivajo že v našem izhodišču? Kaj, če je doseganje sanj bolj povezano z našim položajem in interpretacijo kot pa udejanjanjem in delovanjem na poti proti sanjskemu cilju?

Zdi se, da miniaturka ponuja veliko poti. Tako tistih, ki so odvisne od lastnega položaja in dojemanja tu-biti, do tistih, ki se aktivno zavzemajo za določen cilj v prihodnosti. Nekaterim uspe v svojem sledenju sanjam, nekateri pa pri tem propadejo. In »tisti, ki so propadli, so bili morda tisti, ki so sanjali o oceanih, ali tisti, ki so se z njimi borili do zadnjega momenta«.2 Avtorica ne izreka jasnega stališča, katera pot je prava. Poti so namreč različne in različni so tudi prostori, v katere vstopamo ali si jih želimo. Oblikuje pa bistveno misel, da je čar ravno v ravnovesju. Med vrednotenjem tega, kar imamo, in težnjo po nekaj več. Z zavedanjem, da morda ta »več« niti ni tako zelo relevanten. Predvsem, ker ima moč utopiti naš dragoceni »zdaj«.

Predstavo smo si ogledali na festivalu Plavajoči grad, ki je poskrbel še za dodatno in spontano razsežnost predstave. Med predstavo je namreč v okolici odzvanjala bossa nova, kar je poglobilo mikavnost enkratnih in neponovljivih gledaliških doživetij. Takih, ki delujejo v sožitju z aktualnim trenutkom, in takih, ki kljub nesinhronemu okolišu ustvarjajo nove kreativne povezave.

 

***

1 Rajaković, V. Vzpostavitev identitete skozi jezik na primeru Pessoinih heteronimov. Ljubljana, 2018.
2 Besedilo predstave Island Home.