Vsebine

Viteštvo in poezija z roko v roki

23 10 2021


Brina Jenček

Kot otroci smo si upali sanjati. Predstavljali smo si, da bomo postali princi in princese, gusarji/gusarke, astronavti/astronavtke, detektivi/detektivke, morske deklice in dečki … Grigor pa sanja o tem, da bi postal vitez. Grigor, protagonist monopredstave Kako rastu djeca? nima viteških sanj po naključju. Ustvarjalci predstave so se poigrali z imenom Grigorja Viteza, enega najznamenitejših hrvaških pesnikov za otroke, čigar pesmi so bile vsebinsko izhodišče in rdeča nit uprizoritve. Predstava v režiji Bojana Brajčića je nastala v produkciji Gradskega kazališta lutaka Split in kot zamenjava zadnji hip vskočila v tekmovalni program zagrebškega mednarodnega lutkovnega festivala Pif. Zamenjala je predstavo Palčica, prav tako v produkciji splitskega gledališča. 

Belmondo Miliša, dramaturg predstave in avtor veznega besedila, je v gledališkem listu zapisal, da smo kot otroci poezijo dojemali kot naraven način izražanja. Pesmi in uspavanke so ene izmed prvih kompleksnejših vsebin, katerim so otroci izpostavljeni. In otroci jih sprejmejo, ne obremenjujejo se s stilizacijo stavkov, rimizacijo in težje razumljivimi besedami. Vseeno pa si otroci želijo zgodbe, pravi Miliša. Zaokrožene zgodbe z začetkom in koncem. Tako je Vitezovim rimam dodal okvirno zgodbo dečka, ki počasi odrašča, spoznava sebe, svet, viteštvo in – poezijo. 

Grigor Vitez ima na hrvaškem kultni status enega najpomembnejših piscev za otroke in mladino, po njem se imenuje tudi hrvaška najpomembnejša nagrada za mladinsko književnost. Kako dobro so otroci seznanjeni z njegovim delom, je bilo vidno tudi iz navdušenih odzivov otrok, ki so igralca Franja Đakovića v vlogi mladega Grigorja glasno dopolnjevali ali pa ponavljali njegove besede kot njihov daljni odmev. Najbolj očitno in prikupno je bilo to ob pesmi Kako živi Antuntun iz leta 1956, ki so jo v en glas z igralcem zrecitirali vsi otroci v dvorani. Antuntuna smo spoznali tudi na slovenskem odru. V režiji Tijane Zinajić so leta 2011 v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica pripravili predstavo za otroke Antonton, ki si jo po desetih letih še vedno lahko ogledamo na odru. Zgodbo Antuntuna, ki vse stvari dela malo po svoje in ima zelo unikaten um, so v predstavi Kako rastu djeca? predstavili z vložkom kamišibaja, japonskega uličnega gledališča. 

Celotna scenografija, avtorica vizualne podobe predstave je Tina Vukasović, je prilagojena (in podrejena) možnosti, da lahko predstavo izvajajo kjerkoli – na ulici, v vrtcu, šoli ali gledališču. Majhen potujoči gledališki oder, ki se v izpraznjeni gledališki dvorani skoraj izgubi, je poslikan z motivi iz narave, nanj pa Đaković pritrdi še magnete živali, narejene v povsem drugačnem likovnem slogu, ki se bode z ozadjem ter tudi z ilustracijami Antuntuna in iz kartona narejenimi lutkami, ki to zares niso. S tem ustvarijo podobo estetske prenasičenosti in nedoslednosti. Še dodatno zmešnjavo povzročajo različni bleščeči, že skoraj kičasti elementi, ki naj bi s svojo atraktivnostjo pritegnili otroško pozornost. 

Bolj minimalistična je kostumografija. Grigorjeva podoba je z zeleno jopo s kapuco, širokimi kavbojkami, rdečimi allstarkami in dvema različnima nogavicama hipstersko obarvana. To sliko dopolnjuje še ukulela, na katero Đaković brenka in s petjem spremlja dogajanje (avtor glasbe je režiser Brajčić). S svojim energičnim nastopom obdrži pozornost občinstva, igro pa stilizira in poudarja vsebino; pretirano poudarja nekatera čustva in ohranja lahkoten, zabaven ton predstave, primerne za otroke od tretjega leta starosti. Žal se ne izogne podcenjevanju občinstva, predvsem pa je moteč pristop k pripovedi, saj je celotna predstava podana na način podvajanja – pripovedi vedno sledi še odigrana akcija povedanega, kot so na primer oponašanje živalskih zvokov, uporaba različnih bežno omenjenih predmetov, odigrani Grigorjevi odzivi in prigode. Đaković tako nastopa v vlogah zunanjega, tretjeosebnega pripovedovalca, deklamatorja Vitezovih pesmi in dečka Grigorja. Za dodatno ponazoritev zgodbe uporablja različne predmete – dejanske ali le njihove kartonaste posnetke – ki jih v resnici ne animira, zato težko govorimo o pravih lutkah, temveč prej o navadnih rekvizitih. 

Vidi se, da se je predstava v tekmovalnem programu Pifa znašla naknadno, lahko bi rekli celo po pomoti. Od preostalega tekmovalnega programa se razlikuje po kakovosti in predvsem glede pomanjkanja lutkovnega, kar na lutkovnem festivalu precej bode v oči. Nedomiselna režija, tekst in kaotična vizualna podoba tako ne ponudijo nič vznemirljivega ali zapomnljivega. Enačenje gledališča za otroke in lutkovnega gledališča pa bi moralo biti že zdavnaj stvar preteklosti.

.