Vsebine

Tihožitje, Fotografija: Jaka Varmuž

Tjaša Pirnar

Lutkarstvo temelji na (navideznem) oživljanju neživih predmetov. V rokah animatorja predmet za nekaj časa ustvarja iluzijo živega bitja v odrski realnosti, v katero zapelje gledalce. Prav zaradi tega so vprašanja življenja in smrti ter umetnosti v odnosu do stvarnosti in iluzije, četudi implicitno, vedno imanenten del lutkovne uprizoritve. Predstava Tihožitje ali Devet poskusov, kako ohraniti življenje režiserja Tina Grabnarja zastavlja ta vprašanja in jih postavlja v gledalčev fokus.

Predstava se začne v precej dokumentarnem duhu. Igralci nas seznanijo s taksidermijo, in sicer predvsem s korespondencami s taksidermisti, od katerih so pridobili devet nagačenih zajcev, ki nastopajo v predstavi. Bistvo taksidermije opredelijo kot poskus vračanja življenja in dostojanstva mrtvim živalim, kar se dosega zlasti s postavljanjem živali v njihove naravne položaje. Z nekaterimi nekoliko bolj tehničnimi opisi postopkov nagačevanja, navajanjem cen, po katerih so kupili zajce, ki so razstavljeni na mizi pred občinstvom, in označevanjem zajcev z besedo artikli se ustvarja distanca do devetih zajcev, ki jih gledamo. S temi postopki so popredmeteni, kar kasneje ustvarja še večji kontrast z nadrealističnim slogom scene in animacije, ki ustvarja iluzijo življenja.

Zadnje besede, preden predstava prevzame neverbalno obliko, se glasijo: »Taksidermist verjame, da je mrtvemu bitju mogoče vrniti življenje. Če je res, kar pravi, potem se je za teh devet življenj vredno boriti.« Že ob tem se nam lahko porodijo številna vprašanja, ki z nami ostanejo do konca predstave ali še dlje. Igralci pred očmi občinstva menjajo scene med prizori, slednji pa ne le da nimajo zgodbe, ki bi jih povezovala, pač pa je niti vsak zase nima. Delujejo kot naključni izseki življenja zajcev v njihovem naravnem habitatu. Sami po sebi niso vznemirljivi, je pa zato vznemirljivo ravno to izpraznjenje vsebine, ki omogoča, da gledalec ni prezaposlen z dogajanjem na odru. Vendar namesto da bi se dolgočasil, predstava gledalca že od začetka spodbuja k razmisleku o vprašanjih, ki nimajo enoznačnih odgovorov.

V lutkovnem gledališču so ključni akterji lutke; navadno neživi predmeti, ki pa na odru oživijo. V Tihožitju stopimo korak dlje. Za lutke so uporabljene živali, ki so nekoč dejansko bile žive, s čimer se vprašanje živega in neživega, ki vznemirja v lutkovnem gledališču, dviga na novo raven. Vzpostavlja se vprašanje življenja in smrti, ki presega gledališko realnost, hkrati pa raziskuje vlogo gledališča in njegove sposobnosti oživljanja neživega.

A kako daleč lahko gremo? Pogled na taksidermijo, ki ga na začetku podaja predstava, izvira od taksidermistov, ki v svojem delu vidijo pomen, celo plemenitost. Če pa pogledamo malo bolj od daleč, se lahko vprašamo, ali ni taksidermija samo še en način, kako se človek postavlja nad naravo, posega vanjo, jo oblikuje po svojih merilih, jo v svojem domu razstavlja kot trofejo, znamenje zmage nad naravo, ki si jo je človek podredil. In ne le taksidermija, tudi Tihožitje se »igra« z mrtvimi zajci, postali so lutke, s katerimi človek počne, kar ga je volja. Isti izdelek torej omogoča dve skrajni in nasprotni interpretaciji. Ključen za ločevanje med njima je odnos; je žival objekt, s katerim manipuliramo kot superiorni subjekti, ali je narava, h kateri pristopamo ponižno in z velikim spoštovanjem? Predstava ponuja oboje. Zajci kot trofeje, artikli s ceno, v rokah animatorjev, za katere so dobesedno lutke. Na drugi strani pa tišina predstave, postavljanje zajcev v naravno okolje, previdnost, zbranost in spoštovanje, s katerimi igralci delajo z zajci, trenutek tišine, ko postojijo pred vsakim prizorom animacije in po njem. In nenadoma se znajdemo pred vprašanjem, ali lutkar upravlja lutko, manipulira z njo, ali se lutkar lutki posoja, ko jo oživlja. Predstava nanj ne odgovarja, pač pa ga postavlja in prepušča gledalcu.

Ogled gledališke predstave je (običajno) kolektivna izkušnja. Grabnarjevo Tihožitje to izrablja v svoj prid. Ne le oblikovanje svetlobe in zvoka, ampak tudi popolna osredotočenost vseh treh animatorjev na enega samega zajca, ki ga skupaj animirajo, vabi k tej entiteti pogled vsakega izmed gledalcev. Ta kolektivni fokus dodaja vrednost objektu pogleda in gledalce spodbuja k osmišljanju oziroma predvsem premišljevanju o vprašanjih, ki so bila nastavljena v začetku in so vsebovana v samem dogajanju; odnos med živim, mrtvim, lutkarstvom, taksidermijo ... Ravno nasprotno med menjavami scen skupnega fokusa ni. S tem so prizori animacije še izrazitejši, čas med njimi, ki sestopa v našo stvarnost, pa odprt za nove premisleke in vprašanja. Tako je nekakšen fenomen te predstave, da je hkrati kolektivna, a tudi izrazito individualna izkušnja, kar je posledica tega, da je velik del njene vsebine v (z)možnosti gledalčeve kontemplacije.

Tihožitje je sporočilno zelo odprta predstava; bolj kot sporočilo gledalcu daje iztočnice, sama pa ostaja zvesta dokumentarnemu duhu, v katerem se je začela. K temu gotovo pripomore neverbalna oblika, ki jo predstava po uvodnem delu prevzame. Več kot pol ure se brez besed pred nami menjavajo scene in odigravajo prizori vsakdanjega zajčjega življenja. Pred občinstvom je velik osvetljen oder, poln rekvizitov, ki opominjajo, da smo v gledališču. Igralci sami pripravljajo in menjajo scene, kar gledalca ob pomoči večinoma ostrih prehodov med prizori vedno znova zdrami iz gledališke iluzije. Kakor je oster kontrast med popredmetenimi in z animacijo oživljenimi zajci, je oster tudi prehod med scenami. Večino prehodov spremljata ostra sprememba svetlobe in prehod v ustrezno zvočno pokrajino.

V štirih prizorih gledamo šest zajcev, kakor bi se bili vtihotapili v njihov habitat in jih neopazno opazovali. Zadnji »zajčji« prizor pa je nekoliko poseben, saj ti trije zajci niso animirani, pač pa le postavljeni na sceno. Kljub svoji posebnosti tudi ta prizor ne podaja jasne izjave, marveč omogoča številne interpretacije, ki jih lahko gledalec kontemplira že med samim prizorom. Znova se vzpostavljajo vprašanja taksidermije, s katerimi smo začeli. Sprašujemo se, kakšen je odnos med taksidermijo in lutkarstvom, morda premišljujemo o etičnih vprašanjih, ki so neločljivo vpeta v to temo in samo zasnovo predstave. Morda se vračamo k vprašanju življenja in smrti. Možnosti so neštevne in prepuščene vsakemu gledalcu posebej.

Eno od vprašanj, ki jih odpira Tihožitje, je tudi vprašanje medija. Vsak medij ima svoj izrazni jezik. Taksidermija je blizu kiparstvu. Živali oživlja v prostorski razsežnosti, zajame jih v nekem trenutku gibanja ali mirovanja, ki je videti naravno. Gledališče pa deluje v prostorski in tudi časovni razsežnosti; ne zajame le enega samega trenutka gibanja, ampak gibanje samo. V trenutnih epidemičnih razmerah se lahko naša refleksija vprašanja medija razširi in zajame tudi ujetost gledališča v virtualno okolje.

V Tihožitju smo zares priča devetim poskusom, kako ohraniti življenje. Kako uspešni so, moramo presoditi sami.