Vsebine

Udeleženci Kritiško-novinarskega seminarja med pogovorom o predstavah. 10. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2019. Fotografija: Boštjan Lah

Tjaša Bertoncelj

Gledališče za otroke in mlade je bilo v Sloveniji v preteklosti pogosto potisnjeno ob družbeni rob in asociirano skozi optiko zabavne in pedagoške zvrsti. Spremljalo ga je pomanjkanje strokovnega diskurza in znanstvenega pristopa, s tem pa tudi teorije in analize. V sodobnem slovenskem medijskem prostoru gledališka kritika izginja. Njena vrednost je marginalizirana in prostor za kritike v medijih je močno reduciran. S tem so kritike gledališča za mlade še bolj medijsko spregledane. Kontinuiranega in celovitega medijskega spremljanja gledališča za otroke in mlade skorajda ni.

To povzroča izginjanje ene najpomembnejših kritičnih ter analitičnih spremljav gledališke produkcije za otroke in mlade. Še bolj problematično je stanje za neodvisne ustvarjalce. Ti zaradi načrtnega nepokrivanja še težje dobijo medijske odzive. Tako se gledališče za mlade težko vzpostavlja kot viden in dovolj vreden predmet obravnave. Že tako okrnjen prostor kritik, namenjen predvsem refleksiji aktualnega dramskega gledališča za odrasle, pa ne ponuja prostora tistim strokovnim vsebinam in akterjem, ki so prisotni in to področje poglabljajo.

Na ravni institucionalnega in neinstitucionalnega polja se zato vzpostavljajo programi, ki v danih razmerah iščejo rešitve in kažejo premike v kakovosti in pozornosti strokovne javnosti. Izhajajoč iz bienalnega festivala uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica (nosilec festivala je Lutkovno gledališče Ljubljana, ki v zadnjih letih sodeluje s Slovenskim gledališkim inštitutom in Cankarjevim domom) se izvaja projekt Gleda(l)išče Slovenskega gledališkega inštituta.

Ta poleg vključevanja neformalnih, kreativnih pristopov za povečanje znanja o gledališču vzpostavlja spletno platformo Zlata paličica. Na enem mestu so zbrane priporočljive predstave za otroke in mladino po izboru tričlanske strokovne komisije, sestavljene iz teatrologa, pedagoga in razvojnega psihologa. Platforma zagotavlja sistematično in kontinuirano spoznavanje gledaliških ustanov in ustvarjalcev iz vse Slovenije ter kakovostne gledališke produkcije za odraščajoče občinstvo.

Primanjkovanje novih kritiških generacij je povezano s položajem kritike in razmerami za njeno ustvarjanje v slovenskem prostoru. Zaradi prekarnega položaja poklica se vse manj mladih odloča za ta poklic, četudi bi jih tako delo zanimalo. Brez možnosti kontinuirane prakse pa se mladi pisci, kot pravi Gregor Butala v Posvetu o gledališki kritiki (2016), ne morejo kakovostno formirati. Novi pisci se sicer vzpostavljajo, a je njihova kritiška presoje redkeje usmerjena v produkcijo za mlade in otroke. Slednje je posledica tudi nepoznavanja tovrstne panoge ter nepoznavanja njenega umetniškega in teatrološkega predmeta obravnave. Pomembno vprašanje je torej, kako pritegniti mlade k tovrstnim vsebinam in jih angažirati v teatrološke akterje.

Mala šola kritike (nadalje MŠK) je neformalni seminar kritike. Od leta 2016 poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov. Namenjena je spodbujanju zanimanja za lutkovno gledališče med mladimi, usposabljanju mladih h kritiškemu in reflektivnemu izražanju ter hkrati zagotavljanju kritik lutkovnih produkcij za mlade in odrasle bralce. Usmerjena je v refleksijo lutkovnih, mladinskih in (post)dramskih uprizoritev različnih gledališč, zaradi sovpadanja gledališča za mlade in lutkovnega gledališča pa je tako posebna pozornost namenjena kritiki produkcij za otroke in mlade.

Program je razdeljen na teoretični in praktični del. Pri teoretičnem delu se udeleženci spoznavajo z osnovnimi pojmi ter teorijami za refleksijo in specifičnostjo posameznih gledaliških področij. Na praktični ravni pa seminar mlade opremi z veščinami recenziranja ter interpretiranja lutkovnih predstav in ostalih oblik gledališča. Skupaj z mentorico udeleženci obiskujejo predstave in festivale, se pogovarjajo o predstavah in z ustvarjalci predstav ter posamično pišejo recenzije. Te se zbirajo na blogu. Prek refleksije o konkretnih uprizoritvah udeleženci poglabljajo znanja tako na področju teorije kot v zaznavi umetniških kontekstov ter pridobivajo lastne analitične kompetence.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in kritičarka Zala Dobovšek, s katero smo se o Mali šoli kritike tudi pogovarjali. Leta 2019 je doktorirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti. Od leta 2005 deluje kot gledališka kritičarka in objavlja prispevke v strokovnih/znanstvenih revijah in časopisih. Bila je selektorica festivalov in članica več strokovnih žirij doma in v tujini.

Prakse seminarjev pisanja mladih o gledališču za otroke in mlade so vzniknile že pred Malo šolo kritike. Eden takih primerov je seminar sodobnih scenskih umetnosti (Animirane forme) v sodelovanju zavoda Maska in Lutkovnega gledališče Ljubljana, sklenil pa se je na bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije leta 2015. V tem času in v vseh nadaljnjih bienalih v Mariboru si seminar tudi mentorirala. Kaj je bil povod za tovrstne seminarje, ki pokrivajo tudi področje gledališča za mlade?

Temeljni povod vseh tovrstnih seminarjev je zagotovo bila večja vključenost lutkovnega in predmetnega gledališča, torej gledališča animiranih form tako v aktualni kot zgodovinski kontekst. Navzočnost kritike namreč ne pomeni le, da se določen dogodek ažurno reflektira, temveč tudi da se ga sočasno že vpiše v zgodovino uprizoritvene umetnosti. Zapis torej predstavlja sprotno analizo, ki pa bo nekoč služila kot arhivski dokument. Pred desetletji je bilo v dnevnem časopisju pa tudi v strokovnih revijah veliko več prostora namenjenega refleksiji in analizi animiranih form, v zadnjem desetletju pa se je to razredčilo. Na srečo imamo tudi varovalko – spletno medmrežje, ki ponuja obilico prostora in svobode. Toda s svobodo moramo biti previdni: refleksije in analize naj ne glede na lokacijo objave ostanejo strokovne, profesionalne, poglobljene.

Seminarji v času Bienala lutkovnih ustvarjalcev v Mariboru so nastali prav z namenom, da se skozi raznolike forme prispevkov (kritike, intervjuji, podcasti) obeleži ne le festival kot tak, temveč da se udeleženke in udeležence uri z ažurnim pisanjem – kot enem izmed možnih načinov refleksije. Obenem pa je pri festivalskih seminarjih zelo pomembno tudi to, da nam format dogajanja ponuja širši kontekst in bogato ponudbo dogodkov, kar pri pisanju vedno spodbudi nove razmisleke o trenutnih ustvarjalnih tendencah ali pa tudi problematiziranje nekaterih (estetskih ali družbenih) opažanj.

Mala šola kritike deluje od leta 2016. Kako so se tvoji mentorski pristopi razvijali v teh letih in katera so tvoja ključna spoznanja?

Pravzaprav lahko rečem, da se je seminar MŠK šele po štirih letih zares 'formiral'. Ko to rečem, mislim na to, da je postal suveren in da ga dojemamo kot nekakšno malo gledališko skupnost. V samem začetku nisem imela natančnih ciljev, kam točno želimo prispeti z njim, mi je pa bilo jasno, da naj bo seminar kolikor se le da inkluziven; to pomeni, da v njem sodelujejo udeleženke in udeleženci različnih generacij in izobraževalnih zaledij, ki pa morajo vseeno že od samega začetka izkazovati neko temeljno zanimanje za lutkovno gledališče in vso uprizoritveno umetnost. Ta interes pa se razvija tako na teoretski ravni (branje strokovne literature, kritike drugih) kot praktični (intenzivno spremljanje aktualne produkcije, pisanje kritik). Prelivanje teorije in prakse se mi zdi tako rekoč nujno, saj se oplajata in druga drugo nenehno kritično preizprašujeta.

Sicer pa je morda tisto bistveno spoznanje po vseh teh letih (in tudi ob drugih mojih pedagoških dejavnostih), da sta vsakršno poglobljeno izobraževanje in profiliranje tek na dolge proge in da gre vselej za splet strasti in discipline. To pomeni, da je lahko veliko ljudi, ki so disciplinirani, nimajo pa strasti – in obratno. Nekaj pa jih ima oboje. In takšne gledališče potrebuje, na kateremkoli področju že: teoretskem, pedagoškem, izvedbenem …

Več ko preberemo, več ko vidimo, več bogate vsebine lahko pretočimo v svoje kritiške zapise. Moja ključna spoznanja so tudi njihova ključna spoznanja: kot kritičarka potrebuješ ogromno kilometrine samega pisanja in tudi vseh nujnih vzporednih izkustev, da se približaš občutku suverenosti, kvalitete, upoštevanosti ter tudi cenjenosti.

Kako delovati z udeleženci z različnimi gledališkimi predznanji in tudi z udeleženci iz različnih teoretskih okolij?

To, kar se na prvi pogled lahko sliši fino, je lahko hkrati tudi že zanka – namreč da so v MŠK vabljeni vsi. Obiskujejo jo mladi različnih izobrazb (študenti sociologije, filozofije, dramaturgije, dijaki umetniških smeri …), a jih kljub vsemu druži krovna smer družboslovja in humanistike. Ker tudi sama pogosto uprizoritveno umetnost povezujem z ostalimi, predvsem sociološkimi paradigmami, je takšna raznolika zasedba na seminarju nadvse dobrodošla. Odprejo se različne perspektive zaznave, razumevanja, videnja, tudi onstran zgolj estetskih okvirov. A na koncu je vseeno pomembno, da se zanimanje ne glede na izhodiščno točko začne sistematično usmerjati v teatrologijo in njeno (neposredno ali posredno) navezavo na kritiko.

Mediji in načini sporočanja se v informacijski dobi spreminjajo, informacije postajajo vse bolj sklenjene v čim bolj učinkoviti obliki. Tudi prostor za kritike se krči, kar povzroča spremembe v formi in tudi vsebini kritik.
Kako mladi udeleženci preoblikujejo kritiko? Se je zaznala potreba po drugačni obliki kritike? 

V časopisnem mediju se prostor za kritiko brez dvoma krči, ponekod celo izginja. Medtem ko spletne strani še vedno ponujajo zatočišče za daljše razprave, poglobljene kritike ali problemske analize. Današnje kritike pogosto zaznamuje dialog s širšo družbo in njenimi implikacijami. Analiza predstave je hkrati že lahko analiza trenutnega družbenega stanja – in ker živimo v času, ki opozarja na pravico opolnomočenja številnih manjšin ali marginalnih populacij, so pogosto posamične predstave vrednotene tudi s kritičnimi diskurzivnimi analizami. Uprizoritvena umetnost se namreč pogosto (še) ne zaveda, da izhaja iz stališč, ki jih je morda že povozil čas, zato je lahko kljub navidezni sodobnosti včasih anahrona. V takem primeru lahko kritika nastopi kot odličen problemski moment in scena bi morala biti za to hvaležna, ne pa ogorčena.

Kako se umešča kritika udeležencev MŠK ob kritiko strokovnih kritikov? Kako strokovna teatrološka javnost dojema tovrstne prakse?

Menim, da vsi, ki se profesionalno ukvarjamo z gledališčem, povsem razumemo, kaj je namen različnih seminarjev ali praktičnih delavnic. Gre za različne laboratorije, kjer se raziskuje, uči, debatira, izumlja, a hkrati tudi dela napake, zmote, neuspele akcije. MŠK ni mišljena niti kot protipol 'uradni kritiki' niti njena pomanjševalnica, pač pa svojevrstni prostor za kritiške poskuse in samoučenje. Tega se zavedajo tako udeleženci in udeleženke kot tudi širša javnost. Vzporedni prostor za refleksijo. Navsezadnje se naši kritiški zapisi znajdejo tudi na uradnih straneh posameznih gledališč ali v njihovih mesečnih letakih, v vsakem primeru pa so ustvarjalke in ustvarjalci vedno hvaležni za odzive in cenijo vsakršen relevanten zapis o njihovem delu.

Z MŠK mladi pisci spoznavajo aparate kritiške misli in utrjujejo strokovno obravnavo gledališča za mlade. Kakšni so še rezultati in posledice MŠK? Zakaj se ti zdi MŠK relevantna?

Ne glede na to, kje poučujem, vedno stremim k ideji, da je beseda kritika mišljena v njenem polnem in širšem pomenu. Še bolj kot za kritiko predstave gre vselej za branje predstave in vseh njenih izraznih sredstev. Kako se določena predstava poleg estetskih prvin umešča tudi v dani prostor in čas. Zato se nikoli ne obremenjujem z mislijo »koliko kritikov ali kritičark bom sprovedla?« – niti približno! Meni je najpomembnejše, da jim razširim obzorja na področju gledališča in tudi širše družbe, da jim vsadim željo po kritičnem razmišljanju. Da lahko prek gledaliških predstav sočasno že uvidijo določene vzorce sveta, naj bodo dobri ali negativni, pomembno je, da jih naprej sploh opazijo, nato razumejo in na koncu vnesejo v svoj miselni sistem. Pri MŠK so seveda pomembni kritiški zapisi, saj so ti bistveni most med umom in besedo, med stališči, zaznavo in zmožnostjo njihove artikulacije v zapisano besedo, a prav toliko so pomembne tudi debate na seminarjih, ki včasih odjadrajo navidezno stran od pravkar ogledane/reflektirane predstave, a ta digresija se vedno zgodi z namenom in kot logičen preskok drugam, zato da se prek nje potem znova spet vrnemo k izvoru, k dogodku. Ta krogotok se mi zdi zelo dragocen in govori o neki širini zaznave tako umetnosti kot sveta.

Ko govorimo o kritiki, se pogosto obregnemo tudi ob problematiko, komu je gledališka kritika namenjena. Kaj meniš, komu je (oziroma bi morala biti) kritika gledališča za otroke in mlade namenjena – mladim/odraslim, strokovnjakom/širši javnosti? Katere so glavne specifike pri kritiki gledaliških produkcij za otroke in mlade?

Morda je bolj, kot komu je kritika namenjena, umestno vprašanje, za koga je pomembna. In pomembna je za vse vključene – za ustvarjalce, občinstvo, stroko in navsezadnje kritika oziroma kritičarko samo. In pri predstavah za otroke in mlade še toliko bolj za pedagoge oziroma vse, ki imajo v kontekstu kulturno-umetnostne vloge neposreden vpliv na osnovnošolce in srednješolce ter izbiro predstav, ki si jih ogledujejo. Kot kritičarka nikoli nisem delala razlik med pisanjem kritik predstav 'za odrasle' in predstav 'za otroke in mlade', do vseh je treba pristopati enakovredno, profesionalno in spoštljivo. Kar pa seveda tudi pričakujemo v obratni smeri – da tudi snovalci predstav za otroke in mlade ustvarjajo na isti ravni, kot bi morda pri tistih za odrasle. Morda je prostor kritike predstav za otroke in mlade še občutljivejše polje, saj se mora avtor/ica vedno postaviti vsaj na dve poziciji oziroma izhajati iz dveh pogledov: svojega (odraslega) in otroškega, torej ciljnega občinstva. To ni zmeraj preprosto, saj od kritika/kritičarke poleg teatrološkega znanja zahteva še dodatno občutljivost, znanje psihologije, vzgojne principe in splošno razumevanje otroške zaznave.

Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo predavaš na področju dramaturgije in študijev scenskih umetnosti. Kakšni so stanje in možnosti izobrazbe na področju gledališke kritike, predvsem tiste, namenjene produkciji za mlade?
Ali se ti zdi, da velja gledališče za mlade in otroke za manjvredni predmet strokovne obravnave?

Mislim, da nam je ta stereotip že kar uspešno uspelo izločiti pri stroki in javnosti (občinstvu), ker pa je kot tak zelo trdovraten, je pravzaprav na tem treba delati ves čas. Narediti res dobro otroško predstavo je izjemno zahtevno, če pa pri tem želimo še, da nagovori tudi odraslo občinstvo, pa je naloga toliko težja. In tega bi se morali vsi zavedati, ne le tisti, ki smo neposredno vpeti v praktično delo nastajanja predstav.

Izobraževanje gledališke kritike je prisotno tako na institucionalni ravni (torej v sklopu študija) kot tudi drugje, na različnih celoletnih delavnicah in seminarjih. Je pa pisanje kritike podobna veščina kot denimo pisanje dramskih besedil, poleg temeljnega znanja o snovi moramo imeti tudi talent in predvsem neki nepopisen zagon, ki je razlog, da v tem vidimo smisel ali celo nujnost. Vsaka kritiška pisava je drugačna, samosvoja, ne zdi se mi potrebno, da bi jo ukalupljali. Dramsko besedilo in tudi kritiko lahko na prvi pogled 'napiše vsak', a le redki bodo v tem uspešni, vztrajni, nadpovprečni in zanimivi, intrigantni tako za izvajalce kot bralce. Potrebna je navzočnost neke osebne note, ki jo kot avtor/avtorica vnašaš v tekst, tega 'individualnega vnosa' pa se ni mogoče naučiti ali ga pedagoško prenesti na drugega, vsak ga mora najti oziroma izumiti sam. Neodvisno od strokovnega znanja in ljubezni do gledališča.

Kaj misliš, s kakšnimi načini in praksami bi še lahko nagovarjali mlade, da bi lahko bili bolj angažirani za gledališče za mlade, in s kakšnimi načini bi spodbujali spremljanje gledališča tudi v teoretskem smislu?

Ja, verjetno se izvori problema skrivajo na več straneh, zato je pomembno, da prav vsi gledališki profili stremimo k ideji, da je gledališče za otroke in mlade nujen, potreben, zanimiv in enakovreden del umetniške produkcije. K temu moramo težiti vsi: kritiki, pedagogi, gledališki ustvarjalci, umetniški vodje, mentorji. Vsi skupaj moramo verjeti v pomembnost tovrstnega gledališča, le tako bo lahko dočakalo svoj pravi razcvet.

Zadnja leta pri nas opažamo velik interes za mladinske uprizoritve, v katerih mladi aktivno sodelujejo, torej kot igralke in igralci, ter prispevajo temeljni delež h končnemu produktu. Povpraševanje je ogromno, avdicije so številne, mladi vsekakor želijo sodelovati. Če gre pri tem za specifične avtobiografske ali avtoreferencialne projekte, ki pri svoji vsebini izhajajo prav iz njihovih življenje, se počutijo toliko bolj angažirane. Gotovo gre za pomembne produkcijsko-umetniške geste, ki pravzaprav v nove formate predstave, s tem pa tudi medsebojne odnose sočasno vpletejo cel spekter sodelujočih. Za vse udeležene je to praviloma nekaj novega, tako za mlade 'neprofesionalne' igralce kot tudi za režiserje ali režiserke (in ostalo zasedbo) ter navsezadnje občinstvo – mlado in odraslo, ki je nedvomno s takimi produkcijami soočeno z novimi pristopi, izzivi, pa tudi zaznavo in občutji. 

Mala šola kritike pomeni dobro prakso soočanja s pomanjkljivo strokovno obravnavo gledališča za otroke in mlade. Lahko pomeni prvi stik s posebno vejo umetnosti, ki nima dovolj prepoznavne podobe, in tudi njeno poglobitev. S poznavanjem področja in teatrološko izobraženim občinstvom udeleženci seminarja prispevajo k razumevanju vrednosti predstav za otroke in mlado občinstvo ter ga hkrati vzpostavljajo kot vreden predmet strokovne teatrološke obravnave, kar je temelj za razvoj ustvarjalnega področja in področja njegove refleksije. Repozicionira in vzpostavlja gledališče za mlade občinstvo v širši kulturni prostor kot vreden predmet obravnave.

Poleg tega pa tudi utrjuje pomen in vrednost gledališke kritike, ki v svojem bistvu ponuja komunikacijo z gledališkim občinstvom in zmožnost razumevanja in mišljenja gledališča za otroke in mlade.

Ta članek je bil prvič objavljen na spletni platformi Critical Stages v posebni številki: Gledališka kritika za mlado občinstvo: nove smeri.
http://www.critical-stages.org/22/parallel-space-for-reflection-interview-with-zala-dobovsek/
Souredniki: Diana Damian Martin (Velika Britanija), Anette Therese Pettersen (Norveška), Rui Pina Coelho (Portugalska).