Vsebine

Half boy, fotografija: arhiv Dafa Puppet Theatre

Lutkovni ustvarjalec Husam Abed opisuje svoje razumevanje gledališča kot enega od načinov, s katerim lahko povzročimo spremembe v razumevanju osebne in kolektivne zgodovine. Ker nihče izmed nas ni popoln, težimo k izboljšavam. Gledališče pa nas neposredno ali posredno nagovarja k spremembam. Lutkovno predstavo Husama Abeda si je bilo moč ogledati v okviru Kavč festivala 2022, dogodka, ki glasbeno in gledališko umetnost iz koncertnih/gledaliških dvoran prenese v hiše in stanovanja. S tem premikom nekogaršnje stanovanje postane javni prostor, vendar še vedno ostaja intimen, saj je dogodek namenjen le majhni skupini ljudi (kolikor se jih pač lahko stisne v dnevno sobo). Tako je Kavč festival, ki na novo osmišlja prostor, kjer se lahko zgodi umetnost, ravno pravo povabilo za poigravanje z možnostmi drugačnega razumevanja gledališča.

Husam Abed, ki deluje v okviru češkega lutkovnega gledališča Dafa, si je za ogrodje predstave izbral besedilo, eno izmed palestinsko-arabskih zgodb (pravljic), v angleščini poimenovano Half boy in jo uprizoril. Zgodba je torej ogrodje za lutkarjevo svobodno igro, v predstavi namreč prepleta postopke gledališča objekta, fizičnega, glasbenega in plesnega gledališča ter tako širše uporablja animacijsko logiko. Abed se poslužuje estetsko dovršenih ročnih lutk, ki nase sprejmejo vlogo občasnega dialoga, predvsem pa slikajo potek zgodbe. Pripovedovalec je lutkar sam, ki zgodbo zamrzne, da osvetli ključni dogodek, nato pa vstopi v igrivi ples okoli odra, ob čemer tudi zapoje ponavljajočo se pesem. Kmalu mu pri petju na pomoč priskočijo tudi gledalci. Ta glasbeni vložek, naznanjen z zvokom bobna, ki ga uporabi lutkar, ter zvokom kitare iz ozadja dvorane, je kratek in služi kot prehod med dvema pomembnima dogodkoma. Glasbeni del lahko razumemo kot nekakšen »potisk« globlje v zgodbo, saj se zavemo, da smo z vsakim kratkim petjem bližje koncu pravljice. Obenem pa razbremeni vzdušje ob tragičnem ali grozljivem dogodku v zgodbi, pretresljivost ob glasbi lahkotno zbledi.

Kralju se rodita sinova, pripoveduje zgodba. Starejši sin se rodi brez pomanjkljivosti: z obema očesoma, ušesoma in rokama. Mlajši sin pa pride na svet polovičen: z enim očesom, enim ušesom in eno ramo. Vendar je prav ta polovični deček tisti, ki se odpravi po svetu, pomaga bitjem, ki jih sreča na poti, spotoma odraste in na koncu celo reši očeta ter mu (zdaj duhovno in osebnostno zrel) oprosti pretekla zlonamerna dejanja. Medtem popolni deček ne odraste, kar ponazarja majhna lutka, ki ostaja na prizorišču brez zamenjave. V tem se odseva posameznikova moč, da spremeni svojo »naravno« usodo, jo vzame svoje roke in se z lastnimi zmožnostmi samoizdela ter tako preseže svojo domnevno predeterminiranost.

Vsebino v tem primeru skladno podpira izvedbeni način predstave: ko govori o »popolnih nepopolnostih«, se tudi na uprizoritveni ravni poigrava s polovičnostjo in lepoto »napak« - odstopanj od teksta, stišanim petjem, prepočasnim iskanjem lutk, ki bi morale zdaj zdaj stopiti na sceno. Namerne napake je Abed dodelal v celosten koncept, v kreativno izhodišče in gonilo snovanja predstave.

Namen prekoračevanja mej in poudarjanja lastnih »kiksov«, ki to sploh niso, če so konceptualno osmišljeni in predvideni, Husam Abed poveže z idejo »popolnih nepopolnosti«, pri čemer je pomembno, da »napake« niso nikdar napake lutk, kajti one so nad svet zmot preprosto povzdignjene in s tem nekako transcendirajo lutkarjevo nepopolnost. Lutka je samozadostna in v tem pogledu popolna, ko pa pride v stik z animatorjem, se lahko pojavi napetost, če lutkarju ne uspe docela izrabiti vseh možnosti, ki jih dotična lutka ponuja. Tedaj je odnos med njima negotove narave in lahko zdrsne v neprepričljivost, nesporazum ali napako.

Toda Abed postavlja pod vprašaj ravno to: se lutkar res zmoti, ko se zmoti? Abed napake poudarja, stopa na njihovo stran, jih razkriva in se ne potuhne pod pretvezo dovršenosti, ki bo tako ali drugače podvržena komentarjem kritičnih gledalcev. Lutkarjenje zato deluje spontano, improvizirano, kot da bi predstava ta hip nastajala pred našimi očmi, kakor »izboljšano« ustno izročilo prednikov, kot sporočilo, ki je bilo razodeto že davno in se je sedaj v osveženi in nadgrajeni obliki vrnilo pred nas. Te »pomanjkljivosti«, ki jim pravzaprav nič ne umanjka, v sicer zahtevno zgodbo vnašajo humor in sproščenost, ki nagovarjata otroke in odrasle. Pripoved ima več nians razumevanja, vse pa vodijo do tega, da je edina napaka nedelovanje – zmotiti se pomeni ne storiti ničesar. Mar ne bi bilo pustiti lutke ob strani in čakati na popolnost, ki mogoče nikdar ne nastopi, resnična napaka?

Med izvedbo predstave si animator drzne prestopiti prag oranžno obarvanega utesnjenega odrčka, ki ga je, tako kot zgodbo, postavil za uprizoritveni okvir, prostor, v katerega se lahko vrača in kamor shranjuje trenutno neuporabljene lutke in rekvizite. Pa je ta mali oder, ki deluje ozko(gledo) res osnovni del predstave? Ko je uporabljen in se dogajanje odvija na njem in za njim, vzbuja željo, da lutkar izstopi iz njega, ko pa je puščen ob strani, čeprav kot pozabljen in odvečen pripomoček, krade pozornost zgodbi, ki jo govorijo lutke. V obeh primerih deluje kot glavni opomnik, ki vpliva na to, da prehajanje meje vselej ostane zaznavno. Po eni strani napeljuje k misli, da je odrček na odru vendarle postavljen zgolj iz neke gledališke konvencije, da lutke pač potrebujejo svoj domek, kjer so lahko najbolj one same in kamor se lahko zatečejo tudi v fazi nedelovanja. Po drugi strani pa se nastopajoči z izvirnim izstopom, bobnanjem in petjem ter prehodi med scenami pomakne iz normativnega okvira in se jasno razkrije kot animator. Na ta način sam sebe vključi v predstavo, umesti se v razmik med odrsko zgodbo in občinstvom, v ospredju je nenadoma večje animaterjevo telo, ki služi kot vdor realnosti v sicer k domišljiji usmerjen svet pripovedi.

Koncept »popolnih nepopolnosti« bi lahko učinkoval kot izgovor nevešče izvedbe, idejna ambicija, ki prekriva tehnične pomanjkljivosti. Nekatere načrtovane pomote v predstavi so namreč čisto simpatične in vzdušje razbremenijo stroge distance do občinstva, saj ustvarjajo domačno pripovedno atmosfero. Druge pa so malenkost bolj nejasne in prikrite kot na primer neobremenjenost z vidljivostjo – vseskozi je namreč ožarjen le oranžni odrček. Ko se dogajanje preseli drugam, luč vztraja prav tam ter poudarja prazen in zapuščen prostor, medtem ko lutkar in lutka ostajata v temi, slabše vidna in ne povsem razberljiva.

Predstava svet osebnih mankov prikazuje z vidika telesnih (ne)danosti. Telesna odstopanja podaja eksplicitno in na načine, ki jih otrokom namenjena animacija pogosto zamolči. S karikiranim pretiravanjem poudari hibe lutk in jih naredi celo prikupne. Tako mlajšim gledalcem približa spoznanje, da nismo vsi rojeni enaki, ampak ima vsak od nas kakšno hibo, ki pa jo lahko tekom življenja premagamo. Lutkovna predstava dogajanje kajpada poenostavi, vendar ji v omejenem času uspe opozoriti na naš pretirani perfekcionizem in ovire, ki si jih najbolje in vztrajno postavljamo kar sami. Hkrati pa nekritično spregleda neoliberalni duh časa, ki nalaga jasno odgovornost, da sami izgradimo sebe in svoje življenje; da je v našem svetu vendarle vse mogoče; da nič ni ovira, le inspiracija ali izziv. Ta naložena odgovornost je dostikrat občutena kot breme, ki nam ga naprti današnja družba.

Zakaj bi se torej človek preklal na dvoje na poti iskanja popolnosti? S tem vprašanjem predstava zagotovo odpira nekaj pomembnega in spomni na primarno željo, ki povezuje heterogeno in začasno skupnost, zbrano okrog uprizoritvenega dogodka: da v njem preprosto uživamo.

Abedovo delo sproža osebni premislek o odraščanju, sprejemanju lastnih napak in njihovem prekoračenju, kar se sklada z njegovo vizijo o ponovnem ozaveščanju lastne in kolektivne zgodbe. V predstavi lutkar ponazarja naša življenja, predvsem naša odlašanja, obenem pa tudi vlogo umetnika, ki naj bi stremel k popolnosti. Kdo ve, koliko popolnih predstav se kali za zaprtimi vrati, stran od oči občinstva, čakajoč na pravi čas, ki morda (verjetno) nikoli ne pride. Konec predstave tako namenoma pušča odprto jasno nejasnost o popolnem dečku, ki ni nikdar odrasel in ostal popoln otrok, s katero spodbudi nadaljnje subtilne premisleke.

***

HALF BOY

Performer Husam Abed, režiserja Branislav Mazuch, Husam Abed, umetniški vodji, odrski, lutkovni dizajn in rekviziti Radka Mizerova in Robert Smolik, dramaturg Branislav Mazuch, glasba Husam Abed s prijatelji