Vsebine

Timbuktu, Timbuktu, fotografija: Jaka Varmuž

Maša Radi Buh

V bež odtenke odeta pridušena scenografija posameznih pravokotnih panelov Timbuktu, Timbuktu je, sploh v okolju otroškega lutkovnega gledališča, ki pogosto igra na karte bogate in barvite vizualne podobe, ob prvem pogledu na videz preosnovna, saj s svojim asketizmom težo privabljanja pozornosti preloži na tisto, kar še pride, na odrsko dogajanje, ki se bo šele naslikalo na skorajda praznem in metaforično nepopisanem platnu, kjer bo gledališki ekosistem elementov nastajal in se razvijal sočasno z uprizoritvijo ter zato lahko uspešno preigraval pričakovanja in presenečenja. Ugledališčenje poezije, ki ga navaja tudi podnaslov predstave Timbuktu, Timbuktu, v nasprotju z njenim recitalom ali javnim branjem verze pretvarja v podobe, pri čemer se pogosto napaja iz detajlov, skritih v sami literarni predlogi. Pri adaptaciji poezije Petra Svetine, ki je v izvirni slikanici razporejena na videz naključno, Nika Bezeljak (v vlogi režiserke in avtorice adaptacije) skupaj z dramaturgom Benjaminom Zajcem za mehkejši uvod zgradi kontekstualni okvir, kjer se v Timbuktu, starodavno afriško mesto vednosti, na pot odpravijo trije otroci, s čimer prav tako osmisli naravo prisotnosti treh animatorjev (Miha Arh, Aja Kobe, Polonca Kores). A vendarle lokacija ne postane nepremična in zakoreninjena struktura, ki bi trdovratno in okorno zamejevala prostor možnega; prav nasprotno, je le odskočna deska in večkrat vračajoče se sidro, ki prek mehanizma občasnega ponavljanja prisotnosti nežno ohranja nekaj poznanosti v sicer dinamično razvijajoči se pokrajini novih in novih prizorov, likov in lutk. 

Jasno je, da abstraktnosti in podtalne nesmiselnosti Svetinove poezije ni mogoče poenotiti v lično in sosledno zgodbo, saj je prav absolutna nelogičnost tisti pogon domišljije in slovo odrasli racionalnosti, ki sta odlika in simbol avtorjevega pisanja. Namesto da bi na vsak način iskali smisel v nesmislu, Nika Bezeljak skupaj z ustvarjalno ekipo s kompleksno mrežo odrskih elementov, ki ustvarjajo močno zvočno-vizualno impresijo (avtor likovne podobe je Igor Šinkovec, oblikovalec svetlobe Kristjan Vidner, avtorja glasbe pa Samo Kutin in Ana Kravanja), raje cilja na vzbujanje izkustvenih doživetij. Gledališka, tukaj lutkovna predstava najmlajšim ni predstavljena le kot medij posredovanja zgodbe, besedila in sporočila, temveč kot dinamičen in večplasten odrski dogodek, v katerem je gledališki dogodek kot sodelovanje različnih elementov od dramaturgije, scenografije, besedila, lutk do glasbe in luči razumljen in izkoriščen kot sprožilec neoprijemljivih, a polnovrednih trenutkov čutenja in čustvovanja. Četudi nonsens večinoma vodi v hihitanje in smeh, fluidno preoblikovanje zvočno-vizualne atmosfere pretanjeno dopušča tudi hipce resnobnosti in melanholičnosti, ki sta prefinjeno skriti v peščici izbranih verzov. Dinamičnost, odprtost, pretočnost, sproščenost, prilagodljivost in spremenljivost predstave so pravi odgovor na razpršenost in kratkost hudomušnih verzov, a kljub nepretrgani transformaciji in tekočnosti, ponekod ta ne uspe popolnoma uravnotežiti količine besedila in zadržati intenzitete, ki bi osmislila njeno dolžino – predvsem upoštevajoč ciljno starost najmlajšega občinstva (4+).

Tako kot pri Drobtinah iz mišje doline po predlogi Anje Štefan, svojem predhodnem prelitju otroške poezije na oder, se Nika Bezeljak na razpršeno in fragmentarnost sosledje krajših literarnih predlog, ki so strnjene v le nekaj besed ali verzov, odzove z dinamičnostjo in multifunkcionalnsotjo celotne mizanscene, najopazneje prav scenografije (Nika Zuljan) in lutkovne tehnologije (Zoran Srdić, Olga Milić). Svetlo obarvani paneli se ob preprostem potisku obrnejo in obarvajo v temnino nočnega neba, ki je s pomočjo namagnetenih objektov hitro posejano z zvezdami, kot primer na prvi pogled izredno preproste vizualne podobe, v kateri je navidezna enodimenzionalnost panelov platno in ozadje za cel kup animacijsko in mizanscensko nekompleksnih elementov (zvezdam se pridružujejo napisi, kocke, s stropa se spusti gugalnica). Namizne lutke, trije otroci, ki se napotijo v Timbuktu in v gledaliških situacijah raziskujejo kratke in navihane pesmi, sicer resda sami in v svojih povečanih podobah, animatorjih, pletejo rdečo nit, a so tudi sami opazovalci in popotniki po deželah nesmiselnih predmetov in situacij, ki se dogajajo okrog njih. Moč predstave je v razumevanju sposobnosti še tako simplističnih potez za ustvarjanje učinkov, afektov, scen, kjer nepričakovan in domiseln objekt, kot je veliki kit, narejen iz oblečene vzmeti, v hipu prebode atmosfero in porodi (na)smeh, nočno nebo pa izzove odtenke melanholije, a lahko kaj hitro ponovno postane okolje za plavajoč in izgubljen natikač. Prav to, kako Nika Bezeljak razume in vključuje scenografske elemente, je prepoznaven podpis njene režije. Lutke ali animirani objekti so redko le poosebljeni objekti, ki zasedajo okolico v obliki statične scenografije; ne, animiran je vsak del prostora, ki ga sestavlja, preplet akcij pa soustvarja živost predstave. Je kot organizem, ki se giba in razvija, širi in spreminja. Avtorska poetika Nike Bezeljak je kot set ruskih babušk, kjer uprizoritev korak za korakom razpira, odpira in razstavlja posamezne elemente, kar občinstvo vseskozi preseneča, in neprestano nadgrajuje celotno mizansceno in jo angažira skozi izkustveno plat, razvito prav skozi dinamično časovnost celote. Vodi jo do odrske magije, v kateri se skriva njemu lastna moč gledališkega medija in ki ‘osmisli’ ne-smisle poetičnega sveta.

***

Peter Svetina
TIMBUKTU, TIMBUKTU
Ugledališčena poezija 3+

Režiserka, avtorica adaptacije Nika Bezeljak, avtor likovne podobe Igor Šinkovec, scenografka Nika Zuljan, kostumografka Nina Čehovin, avtorja glasbe Samo Kutin in Ana Kravanja, dramaturg Benjamin Zajc, oblikovalec svetlobe in lučni vodja Kristjan Vidner, lektorica Maja Cerar, lutkovna tehnologa Zoran Srdić, Olga Milić

Igrajo Miha Arh, Aja Kobe, Polonca Kores