Vsebine

Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana: Obisk

Avtorica kritike: Tjaša Pirnar

Kritiški zapis je nastal v sklopu kritiško-novinarskega seminarja na 12. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Vrata uprizoritve se odpirajo v stanovanje oziroma delavnico risarja, prizorišče otroške predstave Obisk, ki je bila premierno uprizorjena oktobra 2021. Nastala je po motivih istoimenske večkrat nagrajene slikanice avtorice in ilustratorke Antje Damm, na ljubljanskih deskah pa je zaživela v režiji Ivane Djilas.

Prvo, kar opazimo ob vstopu v dvorano, je edinstvena vizualna podoba predstave. Scenografinja in avtorica likovne podobe Sara Slivnik je namreč slednjo zasnovala po motivih Antje Damm. Risarjevo domovanje je opremljeno z vrati, rožami, radiem, slikami in drugim pohištvom, ki ni le videti kot prostorska različica ilustracij, ampak pravzaprav to dejansko je. S tem prostor ustvarja nenavaden občutek, kot bi se znašli v svetu slikanice, kakor si ga zna ob branju živo pričarati otroška domišljija. Stilizacijo podpre tudi kostumografija Jelene Proković. Risar s privihanimi brki, drobnimi očali in baretko ter violinistka v opravi z nenavadno silhueto se zlahka zdita kot kakšna risana junaka.

Čarobnost predstave ne ostaja le na vizualni ravni, marveč se že s prvimi prizori samo poglablja. Brane Vižintin v vlogi risarja poprime čajnik in skodelico v podobi ilustracij, ko pa iz čajnika nič ne priteče, oboje obrne in postaneta pravi čajnik in prava skodelica. Na podoben način oživlja najrazličnejše predmete in lastne risarske stvaritve; od ognja in šala do miške in zajca. Vseskozi ostaja igriv, iskriv in očarljiv, v animaciji pa z virtuozno lahkotnostjo oživlja lutke ter hkrati drži distanco do njih z nemotenim ohranjanjem prezence svojega igranega lika.

Na robu odra mu dela družbo Jelena Ždrale, ki nastopi kot violinistka, ki popolnoma prevzame risarja, vendar je ta v živčno zaljubljeni sramežljivosti nazadnje ne ogovori. Jelena Ždrale, ki je tudi avtorica glasbe, celotno predstavo, ki se je odrekla besedam, podpira z igranjem v živo. Slednje pa nikakor ni zgolj glasbena podlaga, ki soustvarja atmosfero, pač pa izvajalka z zvokom deluje tudi kot animatorka. Z violino ustvarja nebroj zvokov, od spevnih melodij do škripanja in celo posnemanja smeha.

Šele ko že dobro spoznamo risarja in njegove sposobnosti, se v predstavo počasi prikrade tudi zgodba iz slikanice. Naš protagonist iz enega od predalov vzame izrezano ilustracijo ostarele gospe in jo namesti na stolček na svoji delovni mizi. Gre za gospo, ki v slikanici nosi ime Elza. V knjižni različici svojega stanovanja zaradi mnogo strahov sploh ne zapušča, zaradi česar je precej osamljena, dokler nekega dne skozi okno v njeno stanovanje ne prileti papirnato letalce, po katero nato pride deček Emil. Med njima se splete prijateljska vez, ki v Elzino življenje znova vnese človeško toplino. Zgodba iz slikanice se odvije na mizi na odru in kot neodvisen prizor deluje povsem korektno, vendar pa v kontekstu celotne predstave kljub scenografskemu ujemanju precej izstopa. Jelena Ždrale v žlobudravščini edino v tem prizoru nastopajoči podobi animira z lastnim glasom, ne z violino. Brane Vižintin, ki, kolikor dvodimenzionalnost »lutk« dopušča, animira njuno gibanje, pa tokrat v nasprotju s preostalimi prizori ostaja v senci (oblikovalec svetlobe je Igor Remeta). Prav tako se predmeti v risarjevih rokah naenkrat ne uklanjajo več njegovi moči, da snovno preobrazi ali oživi svoje stvaritve, s čimer se vzpostavlja svet Elzine in Emilove zgodbe, ločen od konteksta, v katerega je postavljen. Natanko ta kontekst tudi rahlja samo vsebino njune zgodbe. Risar se, preden postavi Elzino hiško, v kateri se kasneje odigra omenjeni prizor, z gospo pogovarja, kar spodkopava enega ključnih elementov njene zgodbe – začetno osamljenost, ki jo premaga, ko premaga tudi nekatere svoje strahove in se odpre zunanjemu svetu. Na koncu risar uporabi papirnato letalo, da uspešno pridobi pozornost izbrane violinistke, vendar je ta motiv sam prešibek, da bi smiselno prepletel obe zgodi.

Niti zgodba risarja in violinistke ne razvije svojega potenciala, saj nanjo v vmesnem času zlahka pozabimo. Risarjevo življenje v stanovanju je ob nenehnem oživljanju predmetov precej živahno in zdi se, da je povsem zadovoljen. Tako torej začnemo spremljati  ljubezensko zgodbo, od katere preidemo k nekoliko fragmentarnim risarjevim trikom, nenadoma spremljamo zgodbo Elze in Emila in nazadnje doživimo srečni konec začetne ljubezenske zgodbe.

Šibki narativni strukturi navkljub pa je predstava Obisk ljubka gledališka izkušnja. Poleg fascinantne vizualne podobe našo pozornost drži v napetosti tudi igra Braneta Vižintina, ki jo skorajda neopazno, pa zato nič manj pomembno in učinkovito glasbeno dopolnjuje Jelena Ždrale. Vižintin ne potrebuje besed, da se razživi v svojem igralsko-animatorskem izrazu ter popolnoma prevzame celotno razprodano dvorano. Predstava je prepojena z duhom domišljije in igrivosti, ki nas vabi, da nemara tudi sami poiščemo čarobnost vsakdanjega življenja. Opominja nas na vrednost soljudi v naših življenjih in na nujnost odprtosti v svet. Kako pomembno in dragoceno je, ne le da spustimo ljudi v svoje življenje, marveč nemara kdaj tudi kar sami zberemo pogum, da stopimo v svet in povabimo koga, da postanemo drug drugemu družba.