Vsebine

Foto: Gregor Salobir

konS: Apofenija/1

Avtorica kritike: Tajda Lipicer

Kritiški zapis je nastal v sklopu kritiško-novinarskega seminarja na 12. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Lutkivni oder je še posebno dojemljiv za sodobno tehnologijo, je v govoru, s katerim je pospremil uvod festivala, poudaril predsednik Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Anže Virant. Preplet sodobne tehnologije in lutkovnega medija lahko spremljamo v uprizoritvi Apofenija/1, ki je v soavtorstvu Nine Ramšak Marković in Varje Hrvatin nastala pod okriljem platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS. Glavno izhodišče uprizoritve je preizpraševanje dihotomije med živim in neživim, organskim in mehaničnim, natančneje odsotnosti in prisotnosti človeka v kontekstu gledališkega ustvarjanja (ideja odsotnosti človeka na gledališkem odru sega že v čas zgodovinskih avantgard, natančneje pa je povezana s futurističnim gibanjem, v sklopu preteklega, 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev pa je enako uprizoritveno izhodišče zasedala uprizoritev Poslednja skušnjava Vlada G. Repnika). Uprizoritev Apofenija/1 izhodiščno idejo dosega s tem, ko človeka ne predpostavlja kot glavne referenčne točke pri načinu reprezentacije: namesto tega ga postavlja na mesto raziskovanega. Raziskovalec pa je organizem, ki z zavestjo umetne inteligence vzorči fragmente človeške izkušnje (ideje, ideale, imena, zaimke, vizualne ter zvočne impulze …), pri čemer se - kot izpostavlja uprizoritev - spominja tistega, česar se je lahko spominjati, ko ni nikogar več, ki bi se spominjal. 

Scenografija in dramaturgija uprizoritve sta tesno prepleteni: scenografija (Igor Vasilijev) je sestavljena iz uniformiranih kockastih struktur, ki nekoliko spominjajo na like iz računalniške igre tetris in ki se odpirajo v globino odra. Nanje se tekom uprizoritve predvaja video projekcija (oblikovalec videa: Vid Merlak). Liki, ki visijo v zraku, so kot dislocirani deli celote, kar napoveduje dramaturgijo uprizoritve in pa tudi naravo recepcije predstave: dislocirani, nesmiselno povezani in v isti kontekst združeni nezdružljivi delci se povezujejo v smisel, v vsebino. Slednje zrcali tudi naslov uprizoritve: apofenija v medicinskem žargonu pomeni začetno akutno shizofrenijo; stanje, v katerem človek prepoznava vzorce ali smiselne povezave v sicer naključnem, kaotičnem (ne)redu informacij. Dramaturgija uprizoritve torej ne sloni na vzročno-posledični ali kavzalni logiki, obenem pa prav preko asociativnosti ter sprotne kostrukcije in dekonstrukcije pomenov, vseeno ustvarja smisel ali vsebino s svojo lastno logiko. 

Apofenijo lahko razumemo kot mehaničen hibrid med robotskimi lutkami (v uprizoritvi se pojavijo štiri; prva, ki spominja na roko bagra druga, za katero bi lahko rekli, da ilustrira proces prebave z dvema koleščkoma z zobniki, ki meljejo čips, tretja robotska lutka je 3D tiskalnik in četrta, robotski sesalec s pritrjeno belo glavo trgovinske lutke), vizualnimi impulzi, kolažnim filmom in zvočnimi impulzi (oblikovalec zvoka: Jure Anžiček), ki so generirani s strani orodij umetne inteligence, kot so Siri, eBralec in Google Prevajalnik. Dejanje Apofenije v uprizoritvi je poskus opisovanja človeške izkušnje v odsotnosti tega istega človeka. To stori preko izgovorjave osebnih zaimkov, imena, na videz naključnih posnetkov pokrajin, neba in nenazadnje preko lociranja idealov ali večnih vprašanj, za katere se zdi, da najbolj intenzivno zaznamujejo kolektivno človeško izkušnjo, kot je na primer vprašanje »kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?«.  Apofenija ugotavlja, da se ljudje zdijo zelo obremenjeni s tem vprašanjem, zato na vprašanje odgovori s 3D printom jajca. Umetna inteligenca na podlagi asociativnih ali izrazito konretiziranih podobnosti povezuje stvari, ki sicer nimajo nič skupnega. Ker je vprašanje izvora izraženo skozi vprašanje o kokoši in jajcu, so naslednja asocijacija »restavracije v bližini«. Dejanje distanciranja deluje ironično, kar v uprizoritev vnaša raven cinične duhovitosti, ki ob podobnih (ne)smiselnih povezavah v neskončnem informacijskem bazeu vznika znova in znova.  

Uprizoritev gradi na atmosferičnosti: v svojih fragmentiranih in vizualnih impulzih je včasih intenzivna. spet drugič kontemplativna. Gradi na elementih repeticije, vizualnega ali besedilnega nesmisla, t. i. »internet garbagea«, na poglabljanju enega in istega motiva, pohitrenjevanju določenega vizualnega ali zvočnega motiva v nedogled, oziroma do stopnje, ko ta postane že moteč, a že v naslednjem hipu pride do abruptne prekinitve. Atmosfere delujejo distopično, izžarevajo določeno osamljenost ali celo določeno mero shrljivosti, ki nastopa ob odsotnosti človeka, oziroma v odsotnosti človeka v kombinaciji z nekakšno kozmično pripovedjo o tem istem človeku — ki pa prihaja s strani stroja. 

A vseeno se uprizoritev ne odvija v popolni odsotnosti posredovanja človeka (zato tudi dodatek k naslovu »/1«, kar nakazuje na nadaljevanje projekta v razvijanju »očiščenosti« od posredovanja človeka). Apofenija ima še vedno svoja animatorja (Staš Vrenko, Monika Pocrnjić), ki skrita pred očesom publike upravljata z »udi« Apofenije. A v ključnem aspektu, uprizoritev ohranja idejo odsotnosti človeka: svetovnih nazorov, čustvenih ali miselnih sistemov, kot si etika ali morala ne projicira ali vsiljuje neumetnemo: Apofenija preprosto je. Je avtonomen svet, svojsvten jezik, svojsvten topos — svojstven načina bivajočega, ki na koncu, tako kot se za glavnega igralca spodobi, prejme aplavz in šopek rož.