Vsebine
Ker vojne se ne oprošča
Lutkovno gledališče Ljubljana in UL AGRFT: Šolski zvezek
Avtorica kritike: Sofija Lavrač Črnivec
Vojna. Po SSKJ »vojaški spopad, navadno med državami«. Opis pravim vojnam, ki so se in se na žalost še vedno dogajajo na svetu, ne seže niti do gležnjev. Zato imamo na svetu kulturo in uprizoritve, ki so narejene za to, da se ljudje lahko zavemo sebe in ostalih ljudi, ki so, ali pa so bili del naših življenj. Zagotovo je Šolski zvezek ena izmed redkih takih, ki mi bodo ostale v spominu za vedno. Je ogledalo sveta in ogledalo družbi, ki na njem živi. Je resnica, ki se je marsikdo ne zaveda in je streznitev, ki nas spomni na to, da smo pozabili na hvaležnost in na to, kako biti sočuten … kako biti človek.
Že postavitev scene (avtor likovne podobe Jure Brglez), ki s svojo temačnostjo in surovo skromnostjo utesnjuje in ne dovoljuje kakršnegakoli udobja, nas prisili do čustvovanja in čutenja groze, ki nas hkrati spomni na to, da ni niti približno podobna dejanskim razmeram po svetu. Izbira prostora ne bi mogla biti boljša: predstava se odvija v tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki nam vsa ta čustva, ki nas ob prihodu vanj zajamejo, le še potencira in ustvarja ambient mračnosti, nepomembnosti in majhnosti posameznika. Takoj, ko se posedemo, zaznamo luči, meglo in napetost, ki jo soustvarjata premišljeno ozvočenje celotnega prostora (oblikovanje zvoka Aleš Erjavec), slišimo lahko skoraj vsak vdih in izdih igralcev Mie Skrbinac (tudi režiserka uprizoritve) in Voranca Boha, ki ju zaradi temnih oblek in nepremičnosti komaj opazimo, s čimer ustvarjata občutek, da sta tudi sama lutki, kar odpira mnogotera vprašanja in spodbuja dodatno asociativno polje. Igralca s fokusom in resnostjo preigravata hkrati pogum, kot tudi neizmeren strah, kar vzpodbudi globje zanimanje in pozornost ter vzpostavi odnos med likoma. Začetek poteka brez besed, teh pravzaprav niti ne potrebujeta, saj glasba (Jan Krmelj) in igra povesta vse kar potrebujemo za uvod oziroma neko podlago zgodbe, ki jo bomo videli v nadaljevanju. Igra z namiznima lutkama pričara še bolj pristna čustva, saj zaradi svoje drobnosti in majhnosti omogočataustvarjanje občutka trpljenja in okrutnost življenja v vojnem stanju in z gestami doživeto snujeta izrazito čutenje in povezanosti z občutki s katerima se spopadata lika, kar pa ne bi bilo mogoče brez natančne in precizne tehnike igralcev. Rivalstvo, tekmovanje, žalost, obup, vse to in še več občutkov je moč zaznati med natančno dodelanima likoma. Vsak dialog, vsaka beseda in vsak pogled med njima je premišljen in natančno izveden. Vsaka akcija ima svojpomen. Stare rjuhe, ki jih ustvarjalca uporabita kot lutke začnejo dobivati obraze, karakterje, dušo in telo, čez celotno uprizoritev pa se njihov pomen še dodatno eksponira in preseže možnosti fizičnih igralcev. Ustvarjalna ekipa samo zgodbo le »nakaže«, ostale možnosti interpretacije paprepustijo našim mislim. Ekipa prepušča svobodo v prikazovanju najbolj nesvobodnih plati človeštva.
Uprizoritev ne omenja letnic, ne omenja imen ali kakršnihkoli dogodkov, ki bi bili lahko oprijemljivi in bi nam zagotovili, da »je šlo že vse mimo« in da »se je človeštvo že naučilo iz preteklih dejanj« (kar nas od malega učijo pri zgodovini, pri čemer se mi zdi to, da smo se česa že naučili, ena velika laž), ker se tako ali tako »vse dogaja le čez lužo«. Uprizoritev raje pokaže to, kar je skupno čisto vsakemu vojnemu spopadu. Postavi nas pred dejstvo, da se to ne dogaja daleč stran ampak je tu, pred našimi očmi. Pred našimi očmi ljudje vsakodnevno trpijo, nimajo kje biti in nimajo strehe nad glavo. Otroci živijo v nemogočih pogojih, so žrtve nasilja in se morajo znajti sami. Prisiljeni so se prilagoditi okolju, v katerem živijo ne glede na karkoli. Na odru se odvije boj za preživetje, ki ga verjetno v navadnem življenju sploh ne opazimo, ali pa gremo mimo njega z novimi slušalkami v ušesih misleč, da je največji problem ta, da imamo le še 3% na telefonu in do polnilca ne bomo prišli pravočasno. Vsak delček uprizoritve nam da vedeti, da le zaslepljeni buljimo v ekrane, beremo novice, ki nam za par sekund vzbudijo občutek za sočloveka misleč, da smo odprti in razgledani ljudje, dokler rajši ne odpremo Tiktoka in se prepustimo toku scrollanja, ker je konec koncev lažje gledati in se spraševati, če bo »ta tip res pojedel 250 čokoladic v eni minuti«, kot pa dejansko biti hvaležen za vsak dan, ko lahko pridemo domov in nas tam čaka hladilnik, poln s hrano in topel kakav pred spanjem.
Uprizoritev nas pusti ujete z dejstvom, da smo videli ljudi, ki počnejo grozote in ljudi, ki se spreminjajo v grozote zaradi vseh grozot, ki so jih doživeli. V zraku obvisi vprašanje, ali lahko oprostimo človeku, ki je delal zlo, če ima razlog zanj … a moramo po tej logiki potem oprostiti vsakemu, česar seveda ne moremo narediti. Ker vojne se ne oprošča.
